MINISTER RUMPEL PRIHAJA uvod, I in II poglavje

MINISTER RUMPEL PRIHAJA ...

(v burleski opisani resnični dogodek)

    UVOD

Pripoved, ki sledi, je zapisana v šaljivem tonu, vendar po resničnih dogodkih, ki sem jim bil priča v času obiska slovenskega ministra v eni izmed manjših evropskih držav. Če vas bo glavni protagonist zgodbe spominjal na nekega pomembneža iz obdobja slovenske osamosvojitve v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je to zgolj plod vaše domišljije.

                                                                            Vir: Mladina

I.                POGLAVJE  Strela z jasnega

In dogodilo se je to, česar sem se najbolj bal: na obisk prihaja sam minister dr. Rumpel. V triletnem predstavljanju moje države v tujini se mi je sicer dogodilo že marsikaj zahtevnega, napornega, pa tudi lepega, vendar obiska ministra še nisem doživel. Naše veleposlaništvo je pod mojim vodstvom opravljalo številne naloge. Med drugim je organiziralo različne obiske in uradna srečanja predstavnikov iz naše države, ki so prihajali v državo gostiteljico, kjer sem služboval, kot tudi obiske iz države gostiteljice k nam. Med njimi je bil tudi obisk najvišjega predstavnika, samega predsednika države moje gostiteljice v našo državo. Torej obisk na najvišji ravni. Veleposlaništvo je tudi vršilo promocijo Slovenije na vseh področjih, še posebej slovenskega gospodarstva, kulture itd. Ker sem že dolgo v tem poklicu, nisem čutil nobene treme ali nelagodja med pripravami in v času vseh teh dogodkov. Še več, nekaterih sem se celo veselil, saj so pomenili udejanjanje moje misije in krepitev odnosov med državama, obenem pa tudi potrditev, da smo, čeprav novonastala in majhna država, zanimiva za druge, torej država, ki si je uspela v kratkem času ustvariti svoje mesto v svetu.

Tokrat je bilo drugače. Novica, da bo prišel minister, ki vodi ministrstvo kateremu sicer pripadam, me je stresla kot da bi prijel za električno napeljavo in me, priznam, v hipu spravila v slabo voljo. Ministra namreč zelo dobo poznam in prav zato me je ob tej "nadvse prijetni" novici obšlo nelagodje, ki se mi je naselilo v želodec. Vedel sem, da se tega občutka ne bom znebil prav do njegovega odhoda. Misel na to, da se zaradi njegovega muhastega karakterja v njegovi prisotnosti nenehno dogajajo nepredvidene, predvsem neprijetne dogodivščine, mi je to nelagodje še okrepila. Zakaj se je moralo to dogoditi prav meni, sem pomislil? Saj ima minister na razpolago širni svet in toliko drugih destinacij kamor bi se lahko podal. Do tistega dne sem namreč upal, očitno zaman, da v času mojega mandata ne bo utegnil uradno obiskati ene od držav v katerih sem predstavljal našo državo.

Takoj sem se spomnil najinega zadnjega srečanja, ko je minister prišel na zasedanje v mednarodno organizacijo, ki ima sedež v državi v kateri predstavljam Slovenijo. Po diplomatskemu protokolu sem ga bil dolžan kot uradni predstavnik slovenske države prvi pričakati, ko sestopi z letala in mu izreči dobrodošlico, čeprav je bil za organizacijo njegovega obiska odgovoren moj kolega, ki predstavlja našo državo v tej mednarodni organizaciji. Ko sem prispel na letališče pred prihodom ministra, me je kolega pričakal vidno razburjen. Ministrovo letalo, je kot običajno zamujalo pol ure, tokrat zato ker se je pred odhodom sprl s soprogo. Po protokolu, ki določa na kakšen način se pričaka ministra na uradnem obisku v tuji državi, so naju pospremili mimo policijske in carinske kontrole na mesto, kjer naj bi se letalo po pristanku zaustavilo. Čakala sva, letala pa ni bilo od nikoder. Mojemu kolegu se je zaradi zamude podiral program ministrovega obiska. Ko so naju končno obvestili, koliko letalo zamuja in da ministrove soproge na uradnem obisku ne bo, je moj kolega postal še bolj nervozen. Mencal je, hodil sem ter tja in se po mobitelu opravičeval bodočim ministrovim sogovornikom in prestavljal čas dogovorjenih srečanj.

Ko je vladno letalo skoraj z uro zamude le pristalo, je prvi iz njega stopil minister. Ko me je zagledal kako čakam, da ga kot prvi pozdravim in mu po protokolu izrečem dobrodošlico, je vzkliknil: Kaj pa ti tu delaš? Ne da bi mi ponudil roko, se je vsedel v avto in se odpeljal. Ob tem ga ni zanimalo, ali je z nepredvideno zamudo spravil mojega kolega v težave, še manj pa to, da sem ga prišel kot uradni predstavnik države v kateri je zunanji minister, pričakati na letališče. Spodobilo bi se, da me vsaj dostojno pozdravi in mi morda nakloni nekaj vljudnostnih besed. No, dostojnost res ni bila nikoli njegova odlika. V urejenih diplomacijah, ki jih vodijo uspešni ministri, je običajna praksa, da veleposlanik že takoj na letališču ali med prevozom iz letališča, seznani svojega ministra o dogajanjih v državi v katero je prispel. Le tako je lahko na tekočem in dobro obveščen o državi v kateri se nahaja. Dobra obveščenost bi mu nedvomno koristila pri pogovorih z domačimi predstavniki. Ministra Rumpla pa vse to ni prav nič zanimalo, on itak ve vse bolje od drugih. Često se mu je tudi dogajalo, da zaradi nenehnih potovanj ni niti dobro vedel kam je prispel in kaj bo na obisku počel. O njemu je namreč krožila duhovita krilatica, da večkrat po pristanku letala vpraša svoje spremstvo ali smo prileteli domov ali odhajamo? Zakaj bi se torej moral obremenjevati še s podatki o državi v katero je tokrat prispel. Prav tako ga ob zakasnelem prihodu ni motilo, da je nenapovedano ostala doma njegova soproga, ki je imela organiziran in že v naprej z državnim denarjem plačan poseben program (avtomobil s šoferjem, ogledi, kosilo itd.). Denar se je pač potrošil zastonj oz. šel je v nič, ker se je minister pred poletom skregal s soprogo. Opisana izkušnja z ministrom me je opozarjala, da bom moral biti pri pripravi njegovega obiska še toliko bolj pozoren in bom moral že v naprej računati tudi na nepredvidene scenarije.

II.              POGLAVJE  Priprave na obisk

Tokrat minister prihaja na mednarodni forum v sosednjo kneževino, v kateri sem akreditiran kot predstavnik naše države. Prišel naj bi v popoldanskem času, že dan pred forumom in odšel naslednji dan proti večeru. Tokrat bom v polni meri odgovoren za organizacijo njegovega obiska. To seveda pomeni, da se ministru ne bom mogel izogniti, še več, ves čas njegovega bivanja ga bom moral spremljati oz. po njegovem dojemanju moje vloge, kot uradnega predstavnika države, bom prav jaz v času njegovega obiska njegov prvi sluga. Ostale sluge, ki ga ubogajo na pogled, bo seveda, kot je to v navadi za tako pomembne ljudi, bo minister Rumpel, pripeljal s seboj. Le-ti so po navadi mali kloni svojega šefa, ki se pomanjkljivo pripravijo na obisk, pričakujejo pa, da so enako servisirani kot minister. Po vzoru, ki jim ga daje njihov šef, so prepričani, da mora predstavnik države, ki je v tujini, skrbeti tudi za njih. Nekateri med njimi, predvsem člani ministrovega kabineta, se po navadi obnašajo kot da so na počitnicah. Poleg rednega mesečna dohodka, si za bivanje v tujini, tako kot minister, izplačajo še celotne dnevnice, četudi jim na uradnih obiskih vse stroške krije gostitelj. Po zakonu bi si v takem primeru lahko izplačali le 10 odstotkov dnevnic. Ker se tega minister ne drži, se ga seveda tudi njim ni treba.

V spremstvu ministra so včasih tudi izjeme, ki vestno opravljajo svoj posel. Upal sem, da bom tokrat le imel to srečo in da bo minister s seboj le pripeljal nekoga, ki mi bo v pomoč. Zavedal sem se tudi, da bom za vse morebitne napake, ki bi se pripetile na obisku, osebno odgovoren. Še več, minister bo sumil, da sem jih povzročil namenoma, s ciljem, da bi mu škodoval in ga spravljal ob dobro ime, ker ne pripadam vladajoči stranki, v katero je prestopil tik pred volitvami in se od takrat iz ostrega kritika spremenil v velikega zagovornika svoje nove stranke. "Ti, ki niso "naši" komajda čakajo, da kaj ušpičijo in ponagajajo nam predstavnikom države, s tem pa pravzaprav najbolj škodujejo državi in državljanom. Lahko bi jim rekli, da so izdajalci", je minister nedavno poudaril v enem izmed njegovih čestih pisnih razmišljanj, ki jih po navadi objavlja na spletni strani ministrstva ali v kolumni v časniku, ki ga nadzira vlada. Njegova razmišljanja pa so seveda napisana predvsem tako, da ugajajo predsedniku vlade. Minister je do sedaj namreč zamenjal skoraj vse pomembnejše politične stranke. Zato je zadnji prestop k vladajoči stranki verjetno tudi poslednji. Še enega si namreč ne bo mogel privoščiti, ker ga verjetno stranke iz katerih je izstopil ne bodo želele nazaj. Zato je prisiljen biti tokrat poslušen predsedniku svoje nove stranke.

Ko takole razmišljam o prihajajočem obisku sem prepričan, da mi številni kolegi, ki prestavljajo našo državo po svetu, kar malo privoščijo ministrov obisk. Posebej tisti, ki imajo tako smolo, da mu morajo češče organizirati obiske in na njih nato zadovoljevati njegove muhe. Naj ga tokrat še on malo prenaša, si mislijo. To misel mi je potrdil tudi klic mojega kolega iz ene izmed evropskih metropol, po obisku ministra, ki mi je dejal »Kaj se pritožuješ, mi ga imamo vsak mesec nekajkrat, pa ga imej enkrat tudi ti«.

Ko nekaj dni pred obiskom prispem v službo, me tajnica pričaka z novo nadvse prijetno novico. Iz kabineta ministra so pravkar sporočili, da se je cenjena soproga ministra odločila, da ga bo spremljala na obisku. Seveda se pri tem ne ozira na to, da ni bila povabljena, niti da je do pričetka obiska ostalo le nekaj dni. Če si gospa ministrova kaj zaželi, se mora to brez ugovorov izvesti. Kaj sem hudega storil, da sem tako kaznovan, pomislim. Toda smiljenje samemu sebi in tarnanje je odveč. Volja ministra je zakon, enako ali še bolj namreč velja za voljo gospe ministrove. Sedaj mi ne preostane nič drugega, kot da uporabim vse svoje znanje in dolgoletne diplomatske izkušnje ter prepričam organizatorje, da je samoumevno in v diplomatski praksi običajno, da pomeni vabilo ministru tudi vabilo njegovi soprogi. Na moje veliko olajšanje so prijazni organizatorji to samopovabilo sprejeli zelo razumevajoče. Celo opravičevati so se pričeli, ker na to niso že sami pomislili. Gospa je seveda zelo dobrodošla, so mi sporočili po začetnem presenečenju. Ugodili so tudi moji prošnji, da pripravijo poseben damski program zanjo. Seveda se s tem moje težave še zdaleč niso končale. Slutil sem, da se šele pričenjajo. In nisem se motil. Gospa ministrova je namreč znana po prefinjenem občutku, da takoj zazna, če je kaj narobe ali pa se ji le zazdi, da bi znalo biti narobe. To takoj prenese ministru na tak način, da minister vzroji in se, ne da bi kogarkoli kaj povprašal, znese na prisotne in na njih strese svojo slabo voljo. Ministrova gospa pa je bolj nepredvidljiva. Vse je odvisno od njenega trenutnega razpoloženja, ki se lahko hipoma spremeni, še toliko bolj, ker je gospa krhkega zdravja in se večkrat slabo počuti.

Pred obiskom poskušam predvideti vse majhne pasti, ki lahko pokvarijo še tako dobro pripravljen program. Najprej si moram pridobiti časovno rezervo pri prihodu, pomislim. Minister je znan po tem, da rad zamuja že pri prihodu v tujo državo. Tokrat pa je v programu po nesrečnem naključju prav prvo srečanje takoj po prihodu, pri knezu, ki predstavlja kneževino. Zato na začudenje tajnice pokličem protokol kneževine in jih poprosim, če lahko minister s suito prispe pol ure prej, kot je načrtovano. Poskušam jih prepričati, da bi si pred pomembnim srečanjem želela minister in še posebej njegova soproga zaustaviti v hotelu in si umiti roke ter se preobleči, ker je na snidenju pri knezu predpisana temna obleka. Na moje veselje tudi tokrat ne delajo nobenih težav. Če si tako pomembna oseba želi priti pol ure prej v našo državico, pravijo, smo lahko le veseli. Takoj bomo program prilagodili ministrovim željam. Poskušam predvideti še druge podrobnosti, saj je hudič vedno v malenkostih. Med njimi se mi na prvi pogled zdi nepomembno ali bomo dopoldne drugega dne, čeprav moramo že do desete ure iz hotela, obdržati ministrovo sobo. Po programu mi organizatorji zagotavljajo, da to ni potrebno, saj se po dopoldanskem delu foruma minister vrača domov. Poleg tega pa se bo v ministrov t.i. kraljevi apartma, takoj po njegovem odhodu namestila predsednica neke druge države, ki bo prišla tisti dan dopoldan na uradni obisk. Takoj povprašam ministrov kabinet o zadevi. Odgovorijo mi, da se razume, da ni potrebno zadržati ministrovega apartmaja, ker sta minister in soproga tako skromna, da kaj takega zares ne potrebujeta. Po zajtrku, ko bomo zapustili hotel, bosta svojo prtljago vzela s seboj. Pri tem me še mimogrede poučijo, da bi mi morala biti znana njuna skromnost, kot tudi dejstvo, da se vedno dosledno in disciplinirano držita predvidenega programa in da nikoli nimata nobenih dodatnih zahtev. Na veliko začudenje moje tajnice ji vseeno naročim, da zaprosi, da minister in soproga še  dopoldne drugega dneva obiska obdržita svoj apartma. Kraljevi apartma je nemogoče zadržati, pravijo organizatorji, ker bo le-ta zaseden. Na moje vztrajanje, mi nato vseeno zagotovijo drugi nekoliko manj razkošen apartma.

Le še dva dneva je do obiska, pa še vedno ne vem, kdo bo spremljal ministra. Organizatorji pritiskajo name naj že vendarle sporočimo imena spremstva. Pripraviti in stiskati morajo program ter ga nato še razdeliti vsem sodelujočim. Nenehno klicarim v ministrov kabinet in v sektor v ministrstvu, ki je vsebinsko zadolžen za obisk. Prosim jih, da mi čimprej sporočijo imena in funkcije ljudi, ki bodo spremljali ministra. Ko mi končno le sporočijo, kdo vse bo spremljal ministra, sem zopet presenečen: ministra in soprogo bo na forumu spremljalo kar pet ljudi. Torej nas bo z mojo soprogo, ki se mora vključiti v obisk zaradi prihoda gospe ministrove in menoj, kar devet. To pa je že število, ki ustreza državni delegaciji na uradnih obiskih, ne pa enodnevni udeležbi ministra na mednarodnemu forumu. Ko sem število spremstva sporočil gostiteljem, so se tudi oni najprej začudili, nato pa so mi zopet potrpežljivo odgovorili, da so vsi, ki so v spremstvu ministra, tudi dobrodošli. Le njihovo dokončno število in funkcije naj že sporočim. Obljubil sem, da se imena in število spremljajočih ne bo več spreminjalo, čeprav tudi sam nisem več verjel, da bo tako. Iz izkušenj sem vedel, da se lahko minister vsak trenutek spomni, da bo na obisku še nekoga nujno potreboval.

Ko sem na spisku med člani spremstva opazil ime varnostnika, ki bo spremljal ministra, sem takoj pomislil, čemu bo služila njegova prisotnost? V tej mali in mirni državi se vsi, tudi predsednik vlade in ministri prosto gibljejo kot navadni državljani, življenje je popolnoma varno. Njihovi funkcionarji nimajo varnostnikov in se v službo ne vozijo z razkošnimi državnimi limuzinami. Nimajo zakona, ki bi določal stalno varovanje predsednika države in vlade, predsednika parlamenta ter ministrov za obrambo, za zunanje in notranje zadeve, kot je to uzakonjeno v naši državi. Vsi našteti imajo pri nas 24-urno spremstvo iz posebne enote na policiji. Ker se minister Rumpel drži zakona, še ni bilo dneva, da bi se sam od doma podal peš v ministrstvo, čeprav je razdalja minimalna. Vozi se le s službeno limuzino, ki jo vozi varnostnik. Celo iz ministrstva v vladno palačo ne gre peš, čeprav je razdalje med zgradbama le sto metrov.

Toda tukaj, v tej mali varni državici, so zadeve drugačne. Če bo imel minister v spremstvu oboroženega varnostnika, tako kot si to želi, bomo v njihovih očeh le potrdili prepričanje, da smo še vedno del zaostalega Balkana, ne pa razvita srednjeevropska država, kot si to želimo prikazati v tujini. Za varovanje svojih državnikov na tujem morajo poskrbeti le tiste, praviloma najmočnejše države na svetu, ker imajo po svetu številne sovražnike in ki se bojijo terorističnih dejanj. Poleg teh pa plačujejo močno varnostno službo le še diktatorji in tirani nerazvitih držav, ki se bojijo za svojo glavo. Pred nedavnim je bil namreč tu na obisku nek voditelj afriške države. S seboj je pripeljal številno varnostno službo, ki ga je strogo varovala. Pred kom? Pred tukajšnjimi domačini zagotovo ne. Verjetno je potreboval stalno varovanje pred tistimi, ki jih doma zatira in se bogati na njihov račun in nasprotniki njegovega režima po svetu. Domačini so po dolgotrajnem pregovarjanju, da pri njih ne potrebuje varnostne službe, le morali popustiti. Ob tem pa so se nasmihali, da gre za zaostalo in kaotično državo, ki jo predsednik obvladuje le še s silo. Slovenija pa nikakor ne sodi ne med ene in ne med druge. Na srečo nimamo sovražnikov po svetu, ki bi napadali naše ministre in nimamo samodržcev, ki bi bogateli na naš račun – no ta druga ugotovitev sicer ni več povsem točna.

Ker dobro poznam tukajšnje razmere sem premišljeval, kako naj prepričam naše ministrstvo, da ni potrebe, da je v tej državici varnostnik v spremstvu ministra. Če bodo vztrajali, da mora biti zadoščeno policijskim pravilom, naj pride vsaj neoborožen. Zavedal sem se, da s tem ne prevzemam nase velike odgovornosti za ministrovo varnost. Po dolgem dopovedovanju, končno le uspem prepričati ministrstvo, da ni potrebe po oboroženem spremstvu. Ob tem pa se mi zastavi naslednje vprašanje, kaj bo varnostnik pravzaprav tu počel? Kako bo opravičil potovanje v malo  državico na državne stroške, če ne bo mogel opravljati svoje naloge? Ali bo nosil kovčke ministru in soprogi. Morda. No tudi to je nekaj. Bo vsaj vedel zakaj je prišel. Minister in soproga svojih kovčkov seveda ne bosta nosila. Torej je že dobro, da ima s seboj osebo vredno zaupanja, ki bo opravljala tako zahtevno nalogo. Kljub intenzivnemu razmišljanju pa si tudi nisem znal pojasniti, za kakšno opravila bodo skrbeli ostali člani delegacije. Kaj bodo delali šef ministrovega kabineta, predstavnica za tisk, šefinja sektorja v ministrstvu in desk officer, ki je v ministrstvu zadolžen za vsebinsko pokrivanje kneževine.

Še isti dan doživim novo presenečenje. Minister bo s svojo s suito priletel s posebnim letalom. Kako je to mogoče, pravim soprogi, saj sem prav prejšnji teden prebral izjavo predsednika vlade, da vsi člani njegove vlade dosledno potujejo z rednimi letalskimi prevozniki in nam na ta način privarčujejo veliko denarja. Seveda prav v nasprotju s prejšnjo vlado, ki je trošila denar za posebna letala, s katerimi so potovali njeni člani (med njimi pa je bil tudi minister Rumpel, ki je bil prav tako zunanji minister v prejšnji vladi). Poleg tega je prejšnja vlada kupila še vladno letalo in s tem nakupom močno obremenila državni proračun. Prav sedanji predsednik vlade, ki je bil takrat še v opoziciji, je s svojimi ostrimi kritikami opozarjal, da se na tak način ne sme zapravljati denarja davkoplačevalcev. In da sedaj sam počne enako? Kar nisem mogel verjeti. Tudi moja soproga ni mogla verjeti sporočilu o prihodu ministra s posebnim letalom. Daj še enkrat preveri, je dejala, jaz verjamem predsedniku, da sedanja vlada za kaj takega ne zapravlja naših sredstev. Preveril sem in dobil odgovor naj se ne mešam v zadeve, ki niso v moji pristojnosti. Odgovoren bom za ministra in soprogo od takrat, ko bo letalo pristalo in do takrat ko bo vzletelo. Pred in po tem za ministra in soprogo skrbijo drugi, jaz pa naj opravljam posel za katerega sem zadolžen, ostalo naj me ne briga. Ko so omenili besedo "vzletelo" mi je takoj prišla na misel, kako se bom oddahnil, ko se bo letalo z ministrom dvignilo nad zemljo in odletelo domov – in pričela se bo t.i. "take-off party". Toda do tistega trenutka je pred menoj še celoten obisk. Tedaj tudi ni bil pravi čas za take sladke misli, kajti zopet je zazvonil telefon in napovedal nove zaplete, ki smo jih na veleposlaništvu s skupnimi močmi reševali vse do pričetka obiska.