MINISTER RUMPEL PRIHAJA VII. in VIII. poglavje
VII. POGLAVJE Mučna noč...
Soproga
me je mirila, vendar ni veliko pomagalo. Vso noč sem se premetaval po postelji,
potil, hodil na WC, čeprav ni bilo prave nuje za to. Ko sem se zjutraj
prebudil, sem se zdrznil, saj se je dan, ki sem ga doživljal v sanjah, in to v
različnih mučnih scenarijih, na žalost šele pričel. Takoj sem poklical glavnega
organizatorja foruma in ga diplomatsko prepričeval, da se pravzaprav spodobi,
da prvi besedo na panelni razpravi dobi naš minister, saj je minister, mar ne?
Moj sogovornik ni bil povsem zadovoljen z mojim predlogom, bolje rečeno željo.
Otresel se me je z ugotovitvijo, da o poteku razprave ne odloča sam. O tem se
mora najprej posvetovati z moderatorjem, ki bo razpravo vodil, mi je dejal. V
negotovosti sem odložil telefon in čakal, da me pokliče nazaj. Do zajtrka tega
nisem dočakal. Postajal sem vedno bolj živčen.
Ministra
in soproge na srečo ni bilo na zajtrk. Naročila sta ga v svoj apartma, kot se
za tako pomembne ljudi spodobi, nam pa sta olajšala prebavo. Kljub temu nisem
mogel v miru zajtrkovati, le nestrpno sem čakal odgovor organizatorja.
Neprestano sem pogledoval mobilni telefon, ki je ležal pred menoj na mizi. »Daj
ne bodi tako živčen in nestrpen«, mi je prigovarjala soproga, »saj si boš
pridelal čir na želodcu. V miru pojej zajtrk. Organizator te bo že poklical«. »Ne
gre le za odgovor organizatorja«, sem odgovoril. »Čakam tudi šefa kabineta, ki
ga še ni na zajtrk. Ne vem, kje tako dolgo hodi. Zanima me ali je uspel
predelati govor v teze in kako je ob novici reagiral minister. Verjetno še
sedaj dela na govoru«. Končno je zazvonil telefon. Poskočil sem in se hitro oglasil.
Organizator je sporočil, da bodo uslišali našo željo in dali prvo besedo našemu
ministru. Ob tem je takoj pripomnil, da ne sme biti predolg v svojih
izvajanjih. Zahvaljeval sem se mu in mu zagotovil, da naš minister ni nikoli
dolgovezen. Vedno je kratek, jasen in konkreten, sem bil odločen. Čeprav me je
vljudno poslušal in mi pritrjeval, se nisem mogel znebiti vtisa, da ga nisem
povsem prepričal.
Takrat
se je le pojavil šef kabineta. »No, ali ste uspeli s tezami?«, sem ga nestrpno
vprašal. »Uredil sem, da bo moderator panela dal takoj na pričetku razprave
besedo našemu ministru«, sem zadovoljno dodal. »V redu«, je odgovoril, »saj se
spodobi, da ima minister besedo pred ostalimi udeleženci, ki so le nekakšni
eksperti«. »Na panelu bodo zbrani najbolj ugledni strokovnjaki, ki se ukvarjajo
z mednarodnimi financami in so priznani po vsem svetu«, sem ga poučil. »Če se
kdo spozna na temo razprave, so to oni«. Ko je sedel sem pa vprašal: »Kaj pa
teze?«, ste jih uspeli pripraviti?« »Pripravila sva jih s predstavnico za
tisk«, je na hitro odvrnil, ne da bi me pogledal in pričel zajtrkovati. »Kako
pa je minister reagiral na to, da ne bo imel govora?», sem spraševal naprej.
»Ministru je spremembo sporočila moja kolegica predstavnica za tisk, tako se ni
preveč jezil«, je odgovoril. Presenečeno sem ga pogledal. Ali ima ta mlada dama
zares tako močan vpliv nanj, da ni vzrojil, ko je izvedel za spremembo.
Verjetno previdno ravna z njo, ker je "bolj naša kot on" in ga lahko
zatoži predsedniku vlade, sem pomislil, kaj drugega ne more biti. Minister se
je vladajoči stranki pridružil tik pred volitvami in na ta način skočil na
zadnji vlak. Mlada predstavnica za tisk pa je delovala že v podmladku stranke,
ko je bila še študentka, stranka pa v opoziciji. Torej ima po vsej verjetnosti v
stranki več vpliva kot minister. Naš novi in stari zunanji minister pa je izredno
vešč v borbi na politične stolčke, bil je zunanji minister skoraj v vsaki od
dosedanjih vlad. Prav nič ga ni motilo, če je bilo za to potrebno menjati nekaj
strank. Angleži imajo dober izraz za takega politika. Pravijo mu "the
cork", kar pomeni zamašek, ki vedno priplava na vrh političnega ribnika.
Za kaj takega moraš poleg izredne diplomatske spretnosti imeti tudi
prilagodljiva politična načela.
Še
pred nastopom na forumu sva odšla z ministrom na pogovor s predsednikom vlade.
Tokrat se je pojavil pravočasno. V avtu je bil redkobeseden. Povprašal sem ga,
če želi, da ga seznanim z osnovnimi podatki o političnem položaju v državi, o gospodarskih
in drugih dosežkih in o predsedniku vlade, s katerim se bo srečal. Minister je
le nekaj zamišljeno zamomljal. To sem si tolmačil, kot da naj govorim, če že
hočem. Začel sem ga seznanjati s političnim stanjem. Ko sem nadaljeval z
gospodarskimi informacijami, me je nenadoma prekinil, »povej mi kaj je tista
črne hiša tam, ki prav nič ne "paše" v to malo mestece«. »To je
muzej, ki so ga pred kratkim zgradili, njegovo izgradnjo pa so financirale
številne bančne ustanove, ki imajo sedež v tej majhni državici«., sem mu
odgovoril. »No, da nadaljujem z gospodarskimi pokazatelji«, sem vztrajal, ker
sem menil, da želi biti dobro obveščen pred pogovorom. »Koliko trgovin je v tem
malem mestecu«, me je zopet prekinil in z zanimanjem pogledoval skozi okno. »Veliko,
kot vidiva«, sem odgovoril. «Ta državica je izredno gospodarsko razvita in ima
najvišji dohodek na glavo prebivalstva v Evropi«, sem nadaljeval. »Tu si pa res
lahko kupuješ dobre obleke«, je nenadoma vzkliknil in pokazal proti trgovini
mimo katere smo se pravkar peljali, »ti si z veleposlaniško plačo lahko tudi
privoščiš take obleke. Blagor vam veleposlanikom ....«. Čeprav sem še enkrat
poskusil z informacijami, ki bi mu služile v pogovoru s predsednikom vlade, me
je ponovno prekinil. Tokrat je njegovo pozornost pritegnila specializirana
trgovina za kravate. »No kravata ni le modni dodatek, prava kravata pravzaprav
naredi človeka«, je ugotovil in pogledal svojo. Pogledal sem jo tudi jaz in na
misel mi je prišlo, da nima več rumene kravate ih rumenega brezrokavnika, ki ju
je nosil, ko je bil še v drugi stranki. Sedaj ima plavo z rumenim vzorcem.
Nehote so me ti barvi spomnili na zastavo njegove sedanje stranke. Res, sem
pomislil, kravata ne naredi le človeka, lahko se z nje tudi razbere kaj več.
Pogledal sem še svojo. Zazdelo se mi je, da vsebuje preveč rdeče barve.
Minister bi lahko posumil, da želim na ta način izražati simpatijo do nečesa,
kar je bilo v preteklosti, nekaj, kar smo ob osamosvojitvi zavrnili. Ošinil sem
ga s pogledom, na srečo ga moja kravata ni zanimala. Končno sem le doumel, da
se ne želi pogovarjati o vsebinskih zadevah in o prihajajočem srečanju,
zanimale so ga druge stvari.
Med
tem smo se pripeljali pred vladno palačo. Pred vrati naju je že pričakoval šef
protokola predsednika vlade. Ko sva izstopila iz limuzine, naju je vljudno
pozdravil in nas peljal v palačo, vse do sobe predsednika. Ko sva vstopila, ga
je minister veselo pozdravil, kot starega znanca. Predsednik vlade se je
vljudno in prijazno odzval, ob tem pa takoj tudi napovedal, da ima le nekaj
minut časa za pogovor, ker bo pravkar pričel zasedati parlament. Minister se je
zasmejal, »nič hudega, gospod predsednik vlade, le, da imava čas, da se
pozdraviva«, in se pričel nastavljati
številnim fotografom, ki so v kotu sobe prežali na pomemben dogodek.
Fotoaparati so se sprožali, bliskavice so se prižigale. Da bi slike še bolj
uspele, je minister predsedniku vlade podal roko in sta se nato z roko v roki
smehljala novinarjem in fotoreporterjem. Slikanje se ni in ni končalo. Minister
in predsednik vlade sta potrpežljivo z roko v roki pozirala medijem. V znak
velikega prijateljstva sta ju celo pričela tresti. Ko je protokol dobesedno
spodil predstavnike medijev iz sobe, smo končno le sedli.
Predsednik
vlade je uvodoma izrekel nekaj vljudnostnih besed v čast našega ministra, ki mu
je vrnil z enako mero. Nato sta si izmenjata še nekaj vljudnostnih fraz o
prijateljstvu med državama in že se je na vratih pojavil šef protokola in
diskretno pomignil predsedniku, da mora končati pogovor. Slednji mu je pokimal
in dejal: »na žalost moram sedaj nemudoma v parlament poslanci, me že pričakujejo«
in vstal. »Saj se še vidimo na forumu in na uradnem kosilu«. »Seveda, hvala za
pogovor, se vidimo kasneje«, je odgovoril minister. Dajal je videz, da je s
pogovorom zadovoljen. Bil sem nekoliko presenečen, ker se je vse tako hitro
končalo. Pogovori v diplomaciji so namenjeni za dogovor o zadevah, ki so
pomembne za obe strani, sem pomislil. Nepoučeni bi si tak pogovor tolmačili, da
je delo v diplomaciji le leporečenje, brez vsebine. Prav nasprotno, pravo delo
diplomacije je reševanje odprtih dvostranskih vprašanj, če pa teh ni, pa vsaj
promoviranju gospodarskih, kulturnih in drugih aktivnosti.
Nasprotno
pa je bil minister vidno zadovoljen. »Tale predsednik vlade je pa res pravi
možak«, je ugotovil, ko sva odhajala, »konkreten in jasen. Take imam najrajši«.
Začudeno sem ga pogledal, ker sem ravnokar premišljeval, kaj naj napišem o
razgovoru na katerem je bilo izrečenih le nekaj vljudnostnih fraz. »Upam, da
bodo slike uspele«, je veselo nadaljeval minister, ko sva zapuščala vladno
palačo. »Prosim, naroči predstavnici za tisk, da morajo biti v naših medijih
objavljene še danes«. Pokimal sem, » bom takoj ko jo vidim«. Med vožnjo v hotel
sva nato kramljala o nepomembnih rečeh. Zato ga niti nisem vprašal, kako je
sprejel novico, da ne bo imel govora na forumu.
Ko
sva prispela v hotel, sem opozoril ministra in nato še ostalo spremstvo, da
prtljago vzamejo s seboj, ker se v hotel ne bomo več vračali. Taka je bila
namreč odločitev ministra, še pred prihodom. To sem še enkrat posebej naročil
ministrovemu varnostniku in šefu kabineta, da le ne bi prišlo do napake. Ko smo
zapuščali hotel, sem preveril prtljago, čeprav to nikakor ni bila
veleposlanikova naloga. Pomirjen sem se nato skupaj z ministrom odpeljal na
forum, gospa ministrova in moja soproga pa sta pričeli s posebnim damskim
programom.
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar