MINISTER RUMPEL PRIHAJA XI. IN XII. poglavje
XI. POGLAVJE Nenačrtovano kosilo
Naenkrat sem od daleč zaslišal ministra, ki nekaj razlaga šefu kabineta. Kmalu nato sta se pojavila v obednici. »No, ali bo kaj?«, mi je v pozdrav dejal minister, medtem ko so natakarji pripravljali mizo. »Kmalu bo«, sem odgovoril, »samo še mizo pripravijo. »Najboljši organizator pa nisi«, je ugotovil, »še za skromno kosilce se ne znaš na hitro dogovoriti«, ter ob tem sedel za mizo. Natakarji so ga začudeno pogledali. Verjetno se jim je prvič pripetilo, da tako pomemben gost sede za nepripravljeno mizo. No, kar dokončajte«, je dejal, »med tem pa hitro prinesite jedilno karto, da bom izbral kosilo«. Eden od natakarjev mu je takoj prinesel jedilno karto, ostali pa so pripravili mizo za obed. Med tem se je okoli mize zbralo že celotno spremstvo. Kmalu je prišla še gospa ministrova. Pričela se dolga razprava, kaj bo kdo naročil. Vsak je želel nekaj posebnega, nekaj originalnega, domačega, kar bo tudi zadostilo njihovemu okusu. Končno so uspeli naročiti vsi. Vsak si je izmisli nekaj drugega. Da bodo vse to skuhali, pripravili in prinesli na mizo bo zelo dolgo trajalo, sem pomislil. Kdaj bomo lahko odšli?
»Pri taki plači bi si pa že lahko kupil kakšno kravato«, je moje misli prekinil minister. »To, ki jo nosiš, si prejel v dar od predsedujoče države Evropski uniji, ne?«. »Da, res je«, sem odgovoril, »vendar je zelo lepa in jo rad nosim«. »Daj no, čim večje plače vam damo veleposlanikom, bolj ste škrti. Prav bi bilo, da bi vam jih znižali, pa še državna blagajna bi prihranila«, se je zasmejal svoji domislici. »Ah, minister saj si še pred kratkim bil tudi ti veleposlanik in veš, da nimamo tako visokih dohodkov«, sem mu, ne glede na njegovo draženje, mirno odgovoril. Spomnil sem se, da je po razkritju medijev, postala javna tajna, da je kot veleposlanik živel veliko bolj potratno, kot drugi njegovi "običajni" kolegi, med katere sem spadal tudi jaz. Kot bivši zunanji minister si je poleg višje plače privoščil potratno zapravljanje denarja za reprezentanco, razkošno rezidenco in često prihajanje domov na strankarske dogodke v domovino.
»Tak si kot moj državni sekretar«, je
prekinil tok mojih misli. »Dan za dnem je nosil je kravato, ki mu jo je podaril
veleposlanik predsedujoče države unije pri nas. Niti pomislil ni, da bi jo
nesel v čistilnico, najbrž mu je bilo škoda denarja za čiščenje. Od stalne
uporabe je postala zaflekana. Ob tem se je tudi toliko ogulila, da tega nisem mogel
več gledati in trpeti. Na kolegij sem mu prinesel eno od svojih kravat in mu
naročil, da si jo takoj zaveže okoli vratu«. No ni imel le umazane in dotrajane
kravate, tudi sicer ne bi mogel trditi, da je bil brezhibno urejen, čeprav bi
se za tak položaj spodobilo, da bi bil vedno eleganten in dostojno oblečen. Vso
spremstvo mu je prikimavalo, se muzalo in smejalo. Da so mu vedno prikimavali
me ni presenečalo, no muzanje in nasmihanje, pa mi je dalo vedeti, da to ni le
papagajsko prikimavanje strogemu šefu, ki ne trpi ugovorov ampak, da so tokrat
pri ministrovem šaljivem opisovanju svojega državnega sekretarja, iskreno uživali.
Očitno državni sekretar ni preveč priljubljen pri uslužbencih ministrstva, sem pomislil.
»Ali ni tako?«, je nadaljeval minister in pogledal proti šefu kabineta. »Da, da
seveda gospod minister«, je hitel prikimavati in se ob tem še naprej nasmihal. »Ne
boste rekli, da pretiravam in da državni sekretar hodi urejen v službo«, ni
odnehal minister in še naprej zabaval soje spremstvo na račun državnega
sekretarja.
»Ja,
kam si jo pa popihal?«, me je nagovoril minister. »Mi se bomo sedaj odpravili,
ker smo že pojedli. Sam si kriv, če boš ob tako obloženi mizi ostal lačen«, se je
pošalil na moj račun. »Šel sem poravnat račun«, sem odgovoril. »Vendar so gostitelji
so tako prijazni, da so nam poravnali tudi to kosilo, ki smo se ga mi izmislili«.
»Torej si jo poceni odnesel, se je še naprej smejal minister, »upal sem, da nas
boš glede na visoko plačo, ki jo od nas prejemaš, ti počastil«. Prezrl sem
njegovo pripombo in mu odgovoril: »Minister, predlagam, da se jim za izkazano
gostoljubje, ob odhodu posebej zahvališ«, »Meni se pa zdi njihovo ravnanje nekaj
povsem običajnega,« mi je odgovoril v rahlo nejevoljnem tonu in vstal od mize.
Moj nasvet mu očitno ni bil preveč pogodu. »Čas je, da gremo, je nato dejal in odšel
iz sobe. Spremstvo, ki je bilo očitno navajeno na spremenljivo ravnanje svojega
šefa, mu je hitro sledilo. Tudi nama s soprogo ni preostalo nič drugega kot, da
sva jim hitro sledila. Ko sva prišla pred hotel, so bili že vsi v avtomobilih.
Minister se je po mojem nasvetu le zahvalil glavnemu menagerju hotela za nepredvideni obed. Protokolu, ki je obed tudi poravnal, pa sem namesto njega to storil jaz. In že smo se peljali na letališče.
XII. POGLAVJE Končno odhod
Ko so avtomobili pričeli zavijati z
avtoceste proti letališču, nenadoma začutim olajšanje. Tesnoba in pekoča
bolečina, ki sta se mi med obiskom večkrat močno stopnjevali, sta mi pričeli čudežno
popuščati. Naenkrat sem pričel celo lažje dihati. »Ali je mogoče, da bo v
kratkem res konec tega, sem pomislil. Tudi dobra volja, se mi je pričela
vračati, še enkrat ga vidim in odletel bo, se veselim. Ko se letalo dvigne od
tal, ni več v moji pristojnosti in skrbi, sem pomislil, ko sem zapustil
avtomobil, ki se je skupaj z drugimi zaustavil pred letalom. Minister ima na
uradnih obiskih poseben tretma in mu ni potrebno skozi obmejno kontrolo in
carino, zato so se avtomobili, tako kot pri prihodu zaustavili neposredno pred
letalom. »Ali si bil zadovoljen z obiskom«?, vprašam ministra, medtem ko
protokol nalagal prtljago. »Seveda bilo je čudovito, mi je vljudno dejala gospa
ministrova ter se prijazno zahvalila še moji soprogi, ki ji je delala družbo v
posebnem damskem programu. Minister pa me je le začudeno pogledal, »no, ni bilo
posebno slabo« je zabrundal, med tem ko se je že obračal k šefu kabineta rekoč:
«Kaj nas še čaka doma danes?« in pričel lesti v letalo. »Nič, gospod minister,
saj smo načrtovali, da se bomo vrnili pozno zvečer«, mu je odvrnil šef kabineta. Ministrova soproga
nam je v slovo veselo pomahala, »še enkrat hvala«, nam je zaklicala. MINISTER
RUMPEL PA NIČ...
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar