POMPEO NA BLEDU

 

                                                                           POMPEO

                                                                          Vir: Dnevnik

 

SREČANJE NA BLEDU

Nedavno je slovenski politični vrh gostil ameriškega zunanjega ministra Pompea s soprogo. Čeprav ne moremo primerjati majhne Slovenijo z velesilo ZDA, tako gostiteljstvo ne ustreza mednarodno uveljavljenim diplomatskim standardom in protokolu. Formalno bi moral biti njegov gostitelj zunanji minister Logar, Janša in Pahor pa bi ga lahko sprejela na pogovor. Seveda pa slednja nista želela izpustiti redke priložnosti, ko se kot gostitelja uslužno poklonita prominentnemu ameriškemu gostu. Nabiranje točk pri »velikemu bratu« je veliko pomembnejše od protokola. Ugled naše države in mednarodna praksa pri njunih ambicijah seveda ne štejeta nič.

                                                                          Vir: Dnevnik

Slovenski mediji so obsežno in podrobno poročali o nekajurnem postanku ameriškega zunanjega ministra na Bledu med njegovo turnejo po vzhodni Evropi. Govorim o postanku in ne o obisku. Kratek skok v Slovenijo se v diplomatski praksi ne šteje za uradni obisk, zato ga je bolj pravilno poimenovati postanek. Da bi ga po mednarodnih standardih lahko kvalificirali kot uradni obisk, bi moral zunanji minister vsaj enkrat prenočiti pri nas, kot je to npr. leta 2000 storil Clinton.

Desno usmerjeni komentatorji so postanek ameriškega zunanjega ministra pri nas ocenjevali kot skrajno pozitivnega, predvsem zgolj zaradi dejstva, ker tako visok funkcionar ameriške administracije že dolgo ni bil v Sloveniji. Večina medijev pa škodljivega za slovenske nacionalne interese ter našo vlogo v Evropi in mednarodnih odnosih nasploh. To še posebej velja za naše nadaljnje odnose s Kitajsko in Rusijo. Srečanje naj bi po njihovih ocenah koristilo izključno le ameriški strani.

                                                                           Vir: Dnevnik

Biti v družbi držav,  ki jih je obiskal Pompeo, nam tudi nazorno kaže, kam nas uvrščajo naši »strateški partnerji«, to je ZDA. Vidijo nas  v upogljivemu in poslušnemu, počasneje razvijajočem se vzhodnem delu stare celine, ki se želi politično in posledično tudi nasploh, vezati predvsem na njih. Pri taki politiki jih niti najmanj ne moti dejstvo, da so člani Evropske unije, torej združbe, ki jo delijo z drugimi evropskimi državami, ki si želijo čim manj ameriškega vpliva.

Postanek visokega ameriškega gosta je bil podrejen le uveljavljanju ameriških interesov in zbiranju poslušnih držav. Slovenija je za ZDA »peanuts«, to je majhna nepomembna državica, ki jih zanima le v toliko kolikor jim sledi in jim koristi pri uveljavljanju njihovih interesov v svetu. Zato si je Pompeo vzel le nekaj ur, da nas je z Logarjevim podpisom pod deklaracijo o varnosti omrežij G5 dodal seznamu »voljnih držav,« ki se povsem podrejajo ameriškim interesom v njihovi gospodarski vojni s Kitajsko. Odveč je poudarjati, da smo se s tem podpisom zamerili Kitajcem (ki so že protestirali) in delno tudi Rusom (plin). Še usodnejše za nas je dejstvo, da so s podpisom skočili v hrbet našim partnerjem v EU in to najvplivnejšim, ki omenjene deklaracije niso podpisali, torej tistim, ki tvorijo jedro skupnosti in ki tudi v največji meri financirajo njen razvoj, torej tudi nas kot neto prejemnico evropskih sredstev. Srečanje na Bledu si lahko tolmačijo le kot klanjanje ZDA in dodaten odmik Slovenije od jedra Evrope.

Seveda je kratko bivanje v Sloveniji ameriški zunanji minister izkoristil še za uresničevanje drugih ameriških interesov: zaveza, da bo Slovenija povečala obrambne izdatke za NATO na 2 odstotka družbeno bruto proizvoda in s temi sredstvi po možnosti kupovala orožje in opremo v ZDA, napoved, da bo ameriški koncern Westinghouse gradil drugi blok nuklearke Krško, in morda še kaj o čemer javnost ni seznanjena. Kaj pa mi? Kaj smo se dogovorili z velesilo v našo korist? Nič, vsaj mi ne vemo nič o tem. Še Janševega poziva, da naj ameriške vojake, ki zapuščajo Nemčijo namestijo pri nas, niso uslišali (kar je naša sreča). Premeščajo jih na Poljsko, ki je za njih mnogo bolj pomemben partner kot Slovenija. Ali lahko to razumemo kot »strateško partnerstvo«? Ne vem, kako bo predsednik vlade pojasnil, zakaj se tej enostranskosti in slovenskim darilom ZDA reče strateško partnerstvo, mogoče je ustreznejša definicija »strateško suženjstvo«.

Ob tem komentarju bi želel dodati še nekaj primerjav in ugotovitev:

 

POMPEO vs LOGAR

Smešno je sicer, da primerjam zunanjega ministra velesile s slovenskim. Ker pa je rezultat srečanja  med njima pokazal velike razlike in tudi manjše podobnosti, se temu ne morem upreti.

 

Podobnosti:

1. oba sta zunanja ministra, ki zastopata ameriške interese (Mastnak, Dnevnik, 19.8.2020),

2. oba imata brezkompromisna vodja, ki ne poznata ovir pri naskoku na oblast,

3. oba ne moreta samostojno voditi zunanje politike, saj sta lahko le poslušna  izvajalca navodil svojih šefov,

3. oba sta neusmiljena do svojih podrejenih, zato bi ju lahko opredelili kot »biciklista« – pred šefoma sklanjata glavo in kimata (sicer ne bi bila zunanja ministra), svoje podanike pa pritiskata navzdol, kot gazi pedala Primož Rožič, ko se vzpenja v najstrmejši klanec,

4 in oba sta skrajna desničarja, ki se borita proti komunizmu (ne vem, kje ga še zaznavata) in sovražita morebitne priseljence migrante, po vzoru njunih šefov itd.

 

Razlike:

1. eden je precej obilne postave, drugi asteničen in tanek,

2. eden zastopa interese svoje države, drugi tuje,

3. eden na silo uveljavlja prevlado svoje države v svetu, drugi sklanja glavo in potiska svojo državo v zaostali kot Evrope,

4. eden agresivno vsiljuje interese svoje države drugim, drugi le prikimava, in še bi lahko naštevali….

Sami uganite, kdo je ameriški in kdo slovenski zunanji minister.

 

LOGAR

V blogu sem že pred časom pisal, o Logarju, ki od prevzema funkcije zunanjega ministra za Slovenije, ni praktično naredil ničesar. Nekajkrat se je sestal in dogovarjal s kolegi iz sosednjih držav na naših mejah in nas »reševal« pred korona virusom. Sicer pa javnost ne ve kaj sploh dela kot zunanji minister. Od poznavalcev razmer na ministrstvu smo izvedeli, da sodelavcev praktično ne potrebuje, ker je zadosten sam sebi. Če upoštevamo, da je le izvrševalec nalog, ki mu jih zadaja njegov šef in to kar prek svojega kabineta, in da je vajenec na področju mednarodnih odnosov, je to tudi razumljivo.

Kljub temu se je Logar po blejskem srečanju zapisal v zgodovino kot tisti zunanji minister, ki je v imenu Slovenije, s svojim ameriškim homologom podpisal deklaracijo o varnosti omrežij G5, ki je v škodo dolgoročnim slovenskim nacionalnim interesom. Na osnovi njegovih dosedanjih dejanj in še posebej ne-dejanj, se ga bomo kot kaže spominjali le po temu podpisu, in to, da je deloval v škodo Slovenije. 

Zaskrbljeni državljan 1