ZAKAJ SLOVENIJA NI DRUGA ŠVICA ?
vprašanje našim zaslužnim osamosvojiteljem
Le še slabo leto bo minilo in že bomo proslavljali
30-letnico naše države.
V času osamosvajanja in še bolj ob prevzemu oblasti s strani
izbrancev DEMOS-a so nam ti novi oblastniki obljubljali, da bomo odtlej živeli
povsem drugače kot v času »enoumja«, da se bosta v novi državi cedila med in
mleko, da bomo uživali demokracijo,
svobodo govora, da bo delovala pravna država in še kaj... Zagotavljali so, da ne
bo revnih, da bodo imeli mladi življenjsko perspektivo, to je možnost
izobraževanja, ustvarjanja družine, STANOVANJA, zaposlitev in možnost
profesionalne kariere. »Samo da se znebimo Beograda ter bratstva in enotnosti,
ki so ju drugi na naš račun vešče izkoriščali. Ko bomo prvič v zgodovini postali
sami svoji gospodarji in bomo sami upravljali z lastno državo, bomo poskrbeli,
da postanemo balkanska Švica (ups, Balkan se tedaj ni smel omenjati), torej
druga srednjeevropska Švica«, so obljubljali. S takimi obeti so nas prepričali
o svetli prihodnosti za vse, zato smo bili na referendumu o osamosvojitvi skorajda
enotni. Te obljube so nato praviloma postale stalnica vseh političnih strank v
času volilnih kampanj, tako levih, kot desnih, zelenih, rdečih, belih, črnih….
Ob prevzemu oblasti pa so nanje kaj hitro pozabile.
Ko se človek bliža tridesetim letom, vstopa v zrelo
življenjsko obdobje. Povsem normalno je, da
povprečni državljan konča šolanje, dobi zaposlitev, si ustvari družino
in prične prispevati skupnosti. Menim, da je 30 let dovolj časa, da tudi država
preboli svoje otroške težave, puberteto in prične v korist svojih državljanov
funkcionirati v najboljši življenjski kondiciji.
Kaj pa naša Slovenija?
Če sem še tako prizanesljiv, ne morem ugotoviti, da so vladajoči
izbranci izpolnili svoje obljube in da naša država, ki bi morala biti po
30-letnici obstoja v najboljši življenjski kondiciji, nam, njenim državljanom, zagotavlja
človeku dostojno življenje. Bolj me spominja na izčrpano, bolno starko, ki so
jo oželi njeni lastni sinovi.
Proces izčrpavanja našega skupnega premoženja se je pričel
že z eno izmed prvih potez takratnega vladajočega DEMOS-a, ki je sprejel zakon
o privatizaciji družbene lastnine, katero je predvsem zahtevala Cerkev kot
plačilo za podporo Vatikana pri našem osamosvajanju (da se spomnimo, Vatikan je
bil med prvimi državami, ki so priznale Slovenijo kot državo, precej pred
državami takratne Evropske skupnosti). Zakon je bil spisan tako, da je bila
država bivšim lastnikom dolžna vračati zemljo in nepremičnine v naravi. Samo za primerjavo: sosednja katoliško obsedena
Hrvaška, je sprejela zakon o denacionalizaciji po katerem ni vračala
nepremičnin v naravi, ampak je razlaščenim lastnikom, tudi cerkvi, izplačevala odškodnino za nacionalizirano
premoženje, do limita v vrednosti enega milijona takratnih nemških mark. Pri
nas pa so cerkev in vplivni razlaščenci dosegli, da jim je država pričela vračati
nepremičnine v naravi, cerkvi pa še gozdove, ki jih je že enkrat prodala državi.
Naslednji korak DEMOS-ove vlade, ki je sledil, je bi sprejem
zakona o privatizaciji družbenega premoženja, katerega smo bili lastniki vsi
državljani bivše Jugoslavije. Zakon je omogočal divjo privatizacijo, ki je dovoljevala
privilegirancem, ki so bili na vodilnih mestih in so imeli interne informacije
o uspešnosti podjetij, da so si na račun nas ostalih, »zakonito« prisvajali
skupno premoženje.
Ta dva zakona sta bila pravi nastavek, da so se bogatili le izbranci,
ki so bili vidni člani vladajoče elite ali pa njihovi podporniki.
Nato so se pričele vrstiti afere, kot prva, afera preprodajanja orožja našim balkanskim sosedom, ki so bili še po naši osamosvojitvi v vojni z jugo-armado in srbskimi paravojaškimi formacijami, sledile so ji še druge. Te afere niso nikoli dobile epiloga na sodišču, so pa služile dodatnemu polnjenju žepov izbrancev v Sloveniji. Sledile so zgrešene odločitve naslednjih vlad, ki so dopuščale plenjenje še tistega dela družbenega premoženja, ki še ni bilo »zakonito« pokradeno. Nadaljevalo se je razprodajanje preostalega skupnega premoženja tujcem, za majhne denarce in mastne provizije itd.
In kaj bo ob 30-letnici nastanka naše države ostalo od obljub »izbranih voditeljev našega osamosvajanja«? Bolj malo, pravzaprav nič. Ostali smo brez najuspešnejših podjetij in uveljavljenih blagovnih znamk, brez nacionalnega letališča, brez domačega prevoznika, brez ladij Splošne plovbe Piran, ki so prevažale tovore po vseh oceanih, brez večjih slovenskih bank, brez velikih uspešnih trgovinskih verig (razen Tuša), brez Istrabenza itd.. Naša samooskrbnost na področju agroživilstva se je znižala na 30%. Železnice so take kot pred 70 leti. O njihovem stanju nam najbolje pove pripomba japonskih strokovnjakov za železniški promet, ki so se ob ogledovanju ljubljanske železniške postaje navduševali nad muzejem na prostem. Navdušenje je takoj skopnelo, ko so jim pojasnili, da postaja ni muzej, ker še vedno služi prestolnici, novejše ni. Če bi našteval vse neizpolnjene obljube in vsa področja našega življenja, ki so nazadovala v državi, ki jo že skoraj 30 let upravljamo sami (npr. zdravstvo, šolstvo, kultura itd.), bi bil tale prispevek predolg.
Rezultat vseh vlad v novi državi, ki ga lahko pokažemo
danes, je osiromašena država in velika
razslojenost v slovenski družbi na peščico zelo bogatih, na razmeroma omejen
srednji sloj in na množico, ki živi pod pragom revščine. Ali smo to hoteli z
»da« na referendumu? Dvomim.
Na zaključku bi želel spomniti na nedavne pogovore Rosvite Pesek z »osamosvojitelji« na prvem programu RTV Slovenije. Zanima me, zakaj se jim je le dobrikala in dopuščala, da so se hvalili s svojim pogumom, požrtvovalnostjo in nesebičnim žrtvovanjem za dobro nas vseh ob nastajanju naše države. Zakaj jih ni povprašala, kje so končale vse njihove obljube ob vzpostavljanju samostojne Slovenije o srednje-evropski Švici, kje je končala »zakonito« nakradena družbena lastnina in kaj imamo državljani od njihovih obljub o naši skupni svetli prihodnosti. Predlagam, da čimprej posname drugi del oddaje, v kateri naj nam vrli »osamosvojitelji« odgovorijo na ta vprašanja.
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar