VRNITEV VEČNEGA ERJAVCA

 

                                                         VRNITEV VEČNEGA ERJAVCA

 

Mnoge, celo nekatere poznavalce, je presenetila nedavna vrnitev Karla Erjavca na slovensko politično sceno.

                                                                       Vir: Insajder.si

Na 11. kongresu stranke DESUS 18. januarja lansko leto, so delegati z večino glasovi izbrali za novo predsednico Aleksandro Pivec ter svojega dolgoletnega predsednika Erjavca, tako rekoč pahnili v politični smetnjak. Mnogi udeleženci kongresa, do nedavno Erjavčevi podporniki, niso ob izkazovanju velike privrženosti novi predsednici, ob njegovem porazu skrivali veselja. Da ne bi pozabili, med njimi je bil tudi nedavno odstopljeni minister za zdravje Tomaž Gantar in tudi nekateri drugi pomembni člani stranke. Mnogi med njimi so nemudoma z velikim entuziazmom napovedovali razcvet stranke pod vodstvom nove šefice. Poraženec se je vidno razočaran in celo nekoliko užaljen poslovil in se nato umaknil, kot je sam dejal, v »zasluženo mirovanje«.

No, ni minilo leto, ko ga je veliko število takratnih vnetih privržencev nove predsednice pričelo prositi, naj se vrne in reši stranko pred razpadom DESUS-a, ki je zaradi avtoritarnega vodenja Pivčeve grozil stranki. Pivčeva je namreč stranko takoj odpeljala iz Šarčeve koalicije v zadušljiv objem Janeza Janše. Slednji je, ko je prišel na oblast, takoj pričel brezobzirno vladati izključno v svojo in v korist svoje stranke. Ostale tri koalicijske stranke se mu niso upale upirati, le nemo so mu prikimavale. Tako sta DESUS in SMC prišli do točke, ko sta po javnomnenjskih raziskavah skorajda izgubili vse svoje privržence (manj Nova Slovenija, ki ima le svojo dokaj stabilno krščansko bazo volivcev in stalno podporo Rimsko katoliške cerkve, ki pa v vsaki Janševi vladi tudi počasi kopni). Še več, kot absolutni vodja, je predsednik vlade vse tri koalicijske stranke zreduciral le na spremljevalke in bralke njegovih twitov, s katerimi še danes sporoča tudi najpomembnejše odločitve vlade, saj jo v glavnem vodi kar preko omenjenega družbenega omrežja.

Tako je DESUS ob modrem vodenju svoje predsednice pri volivcih kmalu pristal na najnižji možni točki priljubljenosti. Podpiralo ga je manj kot en odstotek volivcev. Stranko so pričele šibiti še notranje razprtije, ki jih je v glavnem povzročala Pivčeva, nato pa so po zaslugi medijev privreli na plan še njeni korupcijski škandali. Zaradi velikih pritiskov javnosti in tudi njenih donedavnih podpornikov je bila prisiljena, kljub trmastemu odporu, sprenevedanju in lažem, odstopiti. In stranka je tako ostala brez vodstva. Kot predsedujoči je vskočil Gantar, ki pa je ob prevzemu začasnega vodenja javno povedal, da ne bo kandidiral za novega predsednika.

In vrli člani DESUSA so se odločili, da pokličejo na pomoč svojega bivšega zimzelenega predsednika. Čeprav se mi zdi kar malo neokusno, se je ta »pokončni« mož odzval izzivu, da rešil svojo stranko in ponovno kandidira za predsednika. »Pokončno« je tudi izjavil, da se bo držal svoje zaobljube, ki jo je javno izrekel v  času zadnjih parlamentarnih volitvev, da zaradi velikih razočaranj ne bo nikoli več sodeloval v vladi, ki jo bo vodil veliki JJ. Posledično to pomeni, da bo pod njegovim vodenjem DESUS zapustil vladajočo koalicijo.

Na izrednem kongresu je bil nato izvoljen z veliko večino in se tako v polnem sijaju vrnil na slovensko politično sceno. Zakaj v polnem sijaju? Zato, ker je obljubljal, da bo odpeljal pet poslancev DESUS-a iz vladajoče koalicije in jih dodal koaliciji KUL, ki pripravlja vložitev konstruktivne nezaupnice proti Janši. To dejanje je seveda imelo tudi svojo ceno: Jožeta P. Damjana je kot bodočega mandatarja koalicija KUL morala zamenjati z njim.

Kmalu se je izkazalo, da ne bo pripeljal v KUL pet, ampak le tri poslance. Najprej je prejel košarico od kontroverznega in samosvojega poslanca DESUS-a Roberta Polnara iz Šentjurja pri Celju, ki je izjavil, da bo, ne glede na novega predsednika stranke, sedanjo vlado podpiral še naprej. Drugi »izdajalec«, ki je zavrnil Erjavca pa je postal poslanec iz Izole Branko Simonović, ki naj bi na črno, brez ustrezne dokumentacije zgradil bivalni objekt na slovenski obali. Sedaj ga seveda želi na vsak način legalizirati. Mediji so tudi izvedeli, da je njegov sin v velikih dolžniških težavah. Za njegov NE, mu je po vsej verjetnosti nekdo obljubil, da ga bo rešil težav, ki ga pestijo. Že Jelinčičev primer nas uči, da je cena, ki jo moraš plačati za take »usluge« ogromna. Poleg tega moraš biti še dolgo vdan in hvaležen tistemu, ki te reši kazni za lumparije, ki si jih zagrešil. Kdo je v Sloveniji sposoben delati prestopnikom zakona usluge na ta način, najbrž ni težko uganiti. Le tisti, ki namešča svoje ljudi na taka mesta, na katerih lahko prikrojujejo zakone na svoj način. Tudi dejstvo, da poslanec noče podpreti predsednika svoje stranke, ki jo zastopa v parlamentu, za  mandatarja vlade, je presedan brez primere, povsem skregan z logiko in tudi z moralo. Razlaga je le ena, za svoj NE pričakuje korist od druge strani.

Kaj so pravi razlogi za Erjavčevo vrnitev v politiko? To zagotovo ve le on, ostali lahko le ugibamo. Po vsej verjetnosti ni prišel reševati stranke, ki si ga je na volitvah odpovedala in ga tako ponižala, da je zapustil politiko. Najbolj verjetna razlaga je ta, da se ni mogel upreti skušnjavi, ko mu trenutne slovenske politične igrice ponujajo možnost, da kot predsednik majhne politične stranke  doseže svoj politični vrh – postati predsednik slovenske vlade. Dosežek bi pa bil še slajši, če bi pri tem spodnesel velikega Janeza.

                                                               Vir: Finance.si

 

Zaskrbljeni državljan 1