INTERVJU PAHOR - MOŽINA

 

INTERVJU PAHOR - MOŽINA

 

Po intervjuju novinarja RTV Slovenije Jožeta Možine z zgodovinarjem Igorjem Omerzo (v katerem sta pritlehno črnila ime in lik Janeza Stanovnika), intervjujev omenjenega novinarja ne spremljam več, predvsem, ker skrbim za svoje zdravje. Ne morem več prenašati neargumentiranega blatenja uglednih osebnosti, ki niso del desnega političnega pola, pa tudi poslušanja potvarjanja in spreminjanja polpretekle zgodovine s strani tistih, ki so izdajali slovenski narod. Včeraj pa sem, ker je bil intervjuvanec predsednik države Borut Pahor, le napravil izjemo.

 

                                     Vožnja s skiroje po Predsedstvu    Vir: Pahor, Instagram

Pričakovanja, da mu bo Možina postavljal provokativna in celo nesramna vprašanja, so se seveda uresničila. Zato moje razočaranje ni veljalo Možini, od katerega sem pričakoval podtikanja in polresnice, ampak Pahorju. Upal sem namreč, da bo po protokolu prvi mož Slovenije pred prazničnim jubilejem naše državice le premogel malo več poguma kot sicer, in rekel bobu – bob  vsaj nekaterim dogajanjem v naši družbi. Pa je bilo moje upanje ponovno zaman. Njegov osladni stil, poln medlih in ponavljajočih se odgovorov, ga je skozi intervju »krasil« tudi tokrat.

Že kmalu po začetku intervjuja sem dobil vtis, kot da stopicamo na mestu. Pahor je na različna, v glavnem provokativna vprašanja odgovarjal v svojem poznanem slogu. Spominjal me je na ministrico, ki je morala odstopiti zaradi korupcije in laganja javnosti. Ko je stopila pred medije je namreč ponavljala vedno isto vsebino na različne načine. »Naša stranka bo pod mojim vodstvom sodelovala z vsemi s katerimi se programsko uskladimo, zato bomo sodelovali v tisti koaliciji, v kateri lahko uresničujemo svoje programske usmeritve itd, itd«. Kot, da bi imela v glavi magnetofonski trak, ki se vrti v nedogled in ponavlja vedno isto pesem.

Pahor ima sicer občutno širši besedni zaklad in sposobnost, da fraze z isto vsebino okrancljano formulira na različne načine. Vešče izkorišča tudi svoje retorične izkušnje, ko se uspeva izmikati odgovorom na neprijetna vprašanja. Če drugače ne gre, pa odgovarja nekaj, kar ni bil vprašan. Besede kot so sprava, sodelovanje, povezovanje, skupaj zmoremo, ne glede na razlike moramo skupno zreti v prihodnost, sodelujem z vsemi vladami, strpnost, brez sovražnega govora, itd. je ponavljal tolikokrat, da so se mi priskutili oreščki, ki sem jih grickal ob gledanju oddaje. Ko sem že v prvih nekaj odgovorih besedo »strpnost« naštel več kot desetkrat, sem obupal tudi nad to zabavo.

Nekdo, ki ne bi poznal slovenske stvarnosti danes, bi se sicer nekoliko dolgočasil ob ponavljajočih se odgovorih in nasvetih predsednika, kako naj se vedemo, da bomo enotno in uspešno gradili svojo državo. Ne bi pa mogel  oporekati njegovim željam po sodelovanju in spravi med nami.

Takšne ocene predsednika bi bile na mestu, če ne bi živeli v uničujoči politični razdvojenosti naše družbe in vsakodnevnemu spreminjanju vseh družbenih podsistemov s strani vladajoče garniture, na čelu s predsednikom vlade, če ne bi bili priča kruti realnosti, ki jo doživljamo vsakodnevno, v kateri so napadi na zakonodajno in sodno oblast, na samostojne državne institucije, na civilno družbo in na medije, že postali nekaj povsem običajnega, kršenje ustave in zakonov pa način dela sedanje vlade. Sovražni govor, žaljenje drugače mislečih, zmerjanje prek lažnih medijskih profilov (kot npr. »kopriva«) na družbenih omrežjih je postala povsem vsakdanja komunikacija, ki nas na žalost niti ne preseneča več.

Škodljivo in uničujoče dogajanje, ki nas vodi v avtokracijo in v državo ene resnice in enega vodje, se nevarno uresničuje tudi zato, ker si on, predsednik države, edini neposredno izvoljeni predstavnik ljudstva, zatiska oči in ušesa. Na začetku drugega mandata je izjavil, da ne želi igrati vloge moralne avtoritete in da se ne želi vmešavati v dnevno politično dogajanje. Zakaj pa smo ga potem izvolili za predsednika? Zato, da kida sneg, pospravlja smeti in se smeši na družbenih omrežjih, prav gotovo ne. Izvolili smo ga zato, da bi bil moralni korektiv neustavnim in nezakonitim dejanjem vseh treh vej oblasti. Zato, da bi bil predsednik, ki bi se oglasil vedno takrat, ko bi prišlo do krivic in deviacij v družbi.

Slednjih pa je v času dosedanje vlade bilo toliko, da jih težko sledimo in si vseh niti ne moremo več zapomniti. Nezakonitih in neustavnih odločitev vlade ne moremo več prešteti. Vlada gre v svoji aroganci celo tako daleč, da se ne ozira več na odločbe Ustavnega sodišča. Še več, predsednik vlade in njegovi vdani ministrčki si dovolijo kritizirati in napadati Ustavno sodišče ob vsaki odločitvi, ki jim ni po godu.

In kaj lahko zaključimo? Pravna država in demokratična ureditev se nam sesuvata pred očmi. Spreminjamo se v avtoritarno družbo. Ljudje nenehno protestiramo na ulicah, ker nam drugega ne preostane. Predsednik države, pa nič! V svojih osladnih izjavah (to je počel tudi v intervjuju) »seje rožice«, kot da bi bil popolnoma slep in gluh, kot da bi živel nekje drugje. Kot da na oblasti ne bi imeli Slovenskega pacienta.

 

Zaskrbljeni državljan 1