PARLAMENTARNA DEMOKRACIJA ?

 

PARLAMENTARNA DEMOKRACIJA ?

 

                                                     Vir: gov.si

Slovenski politični ribnik z dneva v dan postaja bolj razburkan. Odkar je že tretjič na oblasti maršal Twito, so ti valovi postali že tako silni in uničujoči, da se lahko razlijejo in povzročijo poplavo s hudimi posledicami in ogromno škodo (ki jo povzročajo že sedaj). V ribniku plavajo večje in manjše politične ribe, ki so združene v različne politične stranke. V ustaljenih demokracijah se te stranke zelo jasno razlikujejo po tem, katerim političnim nazorom pripadajo in za katere cilje se borijo. V slovenskem ribniku pa vlada politični kaos, v katerem nazori in vrednote niso pomembni. Pomembni so le strankarski in osebni interesi.

                                                                     Vir: Tportal

Uradno naj bi imeli parlamentarno demokracijo. Vendar imamo zaradi volilnega sistema, ki so ga sledeč interesom svojih vodilnih članov, izglasovale politične stranke, pravzaprav strankokracijo – kar pomeni vladavino strank, ne pa ljudi. Večni politični fosili pa se kljub številnim napakam in zlorabam še vedno držijo na gladini ribnika. Skorajda vse stranke, ki so na zadnjih volitvah dosegle parlamentarni prag pa delujejo le v svojo korist, ki je v nasprotju z danimi obljubami volivcem. Njihovo delovanje pa je očitno tudi v nasprotju z njihovimi zavajajočimi, lahko rečemo celo paradoksalnimi nazivi.

Krščanska stranka, ki bi morala ravnati po božjih zapovedih in moralnih vrednotah, ki jo zapoveduje krščanska vera, je največji zagovornik brezobzirnega neoliberalizma, bogatenja kapitala in nekontroliranega lova za profitom. V borbi za oblast in premoženje voditelji stranke (vključno z njenim predsednikom), ne upoštevajo morale in etike o katerih pridigajo cerkveni krščanski pastirji. Skladno s tako filozofijo ima stranka v svojem programu, in to med osrednjimi točkami, prizadevanje za umik države iz gospodarstva in nepravično privatizacijo državnega imetja, še posebej javnega zdravstva ter omejitev socialnih transferjev. Njen otročji predsednik, ki je podpredsednik vlade in obrambni minister, je velik ljubitelj tankov in oklepnih vozil in se rad igra vojaka. Seveda v miru, ko ni v nevarnosti. Skladno s tem se v koaliciji prizadeva, da bi zapravljali čim več sredstev državnega proračuna za opremljanje in plačevanje vojske in to na račun sociale, šolstva, zdravstva in drugih dejavnosti, ki so nujno potrebni za dobrobit državljanov.

Največja vladajoča stranka, Demokratska stranka, ki bi morala biti (po imenu sodeč) najbolj demokratična, ima v svojih vrstah najstrožjo disciplino in red. V njej še zdaleč ni demokracije. Ukazi nezamenljivega vodje se z vrha prenašajo v bazo (to me spominja na neke preživele, svinčene čase), ki jih mora dosledno spoštovati in izvajati. Novi-stari, novi-stari pa zopet novi-stari predsednik stranko vodi že 27 let in v njej nima tekmeca, ki bi ga lahko nadomestil. Vsakega potencialnega protikandidata nemudoma politično zaduši in ga postavi na mesto, ki mu ga je namenil. Zato na »demokratičnih« volitvah za predsednika stranke, ki so na kongresih stranke na sporedu vsake štiri leta, neprestano prejema skorajda 100 odstotkov glasov delegatov. Sicer pa stranka tudi pri vodenju vlade deluje izjemno »demokratično«, z avtoritarnim čivkanjem predsednika vlade in z nezakonitimi in neustavnimi odloki. Da bi njeno ime odražalo pravo vsebino njenega delovanja, bi morali pridevnik demokratska zamenjati z drugim, ki se prične na faš… ali na nac...

Stranka upokojencev zagovarja povsem druge interese, kot tiste zaradi katerih so jo volili ljudje, ki se nahajajo v njenem imenu. Po zamenjavi dolgoletnega, skorajda nezamenljivega predsednika, jo je najprej vodila koruptivna predsednica, sedaj pa jo vodijo kar njeni poslanci v parlamentu. Ti se požvižgajo na odločitve stranke in gledajo le na svoje koristi. To, da so se povsem izneverili tistim volivcem, med njimi je bilo največ upokojencev, ki so jih izvolili na zadnjih parlamentarnih volitvah, jih prav nič ne moti. Zavedajo se, da zaradi svojih nenačelnih rabot, parlamenta nikoli več ne bodo videli od znotraj, zato si prizadevajo, da sedanje stanje traja čim dlje. No, tudi ta stranka (kolikor jo je sploh še ostalo) bi morala v svojem imenu besedico »upokojenci« zamenjati, na primer s »poslanci egoisti« ali kaj podobnega. Sicer pa bo njeno ime po naslednjih volitvah povsem nepomembno. Izgubila je skorajda vse svoje volivce in ne bo prestopila parlamentarnega prava.

Ista usoda bo doletela stranko modernega centra, ki tudi ne ravna primerno svojemu nazivu. Ta stranka, ki je pritegnila volivce še pod vodstvom bivšega, sedaj že odstopljenega predsednika, bi morala biti po svoji usmeritvi sredinska, ne leva, na desna. Spremenila je svoje ime in je pod novim absolutističnim in demagoškim predsednikom postala podrejena podružnica Demokratske stranke ter sledi njenim skrajno desničarskim usmeritvam. Med tem je izgubila še skorajda vse svoje volivce. Pošteno bi bilo, če bi v svojem imenu zamenjala besedici »moderni center« s »stranko enega človeka« ali pa z » volilno rezervo stranke Slovenskega pacienta t.i. maršala Twita«.

Potem je so tu še socialni demokrati, ki bi morali biti tradicionalno leva stranka, posvečena socialističnim načelom in normam. V njenem delovanju je sociala, čeprav jo prištevajo med prioritetne naloge, na žalost pomaknjena v kot. V ospredju je, kot pri drugih strankah predvsem boj za oblast in neoliberalistične težnje. Namesto, da bi si z načelno držo pridobivala nove volivce, sili v politično sredino, kjer se gnetejo številne druge stranke. Torej si tudi ta stranka v svojemu imenu ne zasluži pridevnika »socialni«. Za pridevnik »socialni« v njenem imenu sicer ne najdem ustreznega nadomestka, vsekakor pa ji ta pridevnik ne pritiče. Mogoče bi se lahko preimenovali v »nesocialne demokrate«.

Omeniti velja še nacionalno stranko. To pravzaprav sploh ni stranka  ampak le donosno podjetje enega človeka. Ko ne pride v parlament, prejema po zakonu o političnih strankah donacijo od države, ki mu omogoča, da preživi brez službe. Paradoks je v dejstvu, da že vrsto let država preživlja tega slovenskega političnega fenomena, ki ga bi morala že večkrat doseči roka pravice, pa se ji vedno izmuzne. Zadnjič tudi s pomočjo velikega vodje največje parlamentarne stranke. Ko pa prestopi parlamentarni prag, kar se je dogodilo na zadnjih volitvah, pa mu podjetje funkcionira toliko bolje. Tedaj je njegov glas in glas njegovih sicer maloštevilnih poslancev, vedno naprodaj na »parlamentarni tržnici«. Vsakdo jih lahko kupi, kar sedaj izkorišča koalicija na čelu z največjo parlamentarno stranko, sicer ne bi imela več večine glasov v parlamentu.

In kakšna je rešitev? Le v spremembi volilnega sistema.  V sedanji parlamentarni sestavi pa taka sprememba meji na utopijo. Tisti, ki že toliko časa vztrajajo pri koritu, se že ne bodo pustili izgnati iz prve vrste, ki jim že toliko let nudi obilo koristi in lepe zaslužke za malo dela.

Kaj nam navadnim državljanom torej preostane? Upor, revolucija? Sicer se te hobotnice ne bomo mogli znebiti.

 

Zaskrbljeni državljan 1