SFRJ IN SAMOSTOJNA SLOVENIJA

 

SFRJ IN SAMOSTOJNA SLOVENIJA

 

Primerjave med življenjem v bivši Jugi in današnji Sloveniji so danes še vedno za nekatere nepopularne, za druge celo pregrešne. Mednje štejem predvsem tiste konvertite (kot npr. Rupel, Janša, Gorenak, Hojs in drugi, preveč jih je namreč, da bi vse, ki jih poznam, našteval), ki zanikajo vse kar jim je nudila bivša država (izobrazbo, zaposlitev, stanovanja, strokovno usposabljanje, itd.) Čeprav so si s partijsko knjižico v žepu utirali uspešno karierno pot, danes zaničujejo njene dosežke in vse kar je bilo dobrega v njej.

                                             Vir: Bolha.com

Kljub temu se ne morem upreti skušnjavi o krajšem razmisleku, kako smo se počutili v eni in kako se počutimo danes v drugi »samo naši« državi, v kateri pač ne moremo več za vse težave in napake kriviti Beograda.

Seveda je bilo v Jugi marsikaj narobe in bi se dalo mnoge zadeve veliko bolje urediti. Enopartijski socialistični sistem je hromil privatno iniciativo in delno tudi svobodo političnega izražanja in opredeljevanja. Vrstili so se gospodarski nesmisli, kot na primer uvozne restrikcije, pa devizne pravice, ki so omejevale poslovanje uspešnih privatnih podjetij ter pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin (npr. pralnih praškov, kave itd.), ki so nas silile v nakupovalne eksoduse v sosednje avstrijske in italijanske pokrajine, ki so na ta način po nepotrebnem mastno služile na jugoslovanskih gospodarskih neumnostih. Jugoslavija je namreč imela v 80-tih že tak standard, da so bila taka pomankanja predvsem politično motivirana, gospodarsko in finančno pa povsem nepotrebna.

Priznati pa je kljub temu treba, da je bilo v prejšnji državi in »enoumju« tudi precej dobrega. Če primerjamo z današnjim stanjem na nekaterih področij našega življenja, nam je lahko le žal, da ni več tako, kot je nekoč bilo. Seveda je za slovenske konvertite tako priznanje skorajda narodna izdaja. Dobro se spomnim abotnega vzdušja na Ministrstvu za zunanje zadeve v letih 91 in 92. Vsakršno omenjanje odnosov z vsem kar je južno od Kolpe, je bila prepovedano. Če si samo upal pomisliti, da mora imeti Slovenija, predvsem zaradi svojih interesov, politiko odnosov onkraj omenjene reke, si bil že etiketiran kot jugofil, izdajalec in ne-patriot. Takratno vodstvo tega ni dopuščalo, zato smo izgubili številne gospodarske povezave (in investicije) na tem območju, vključno z izpostavami Ljubljanske banke, ki bi lahko postala največja in najmočnejša banka v tem delu Evrope. Nekateri voditelji so se raje ukvarjali s preprodajo orožja in prisvajanjem družbene imovine, kot da bi te naše prednosti na Zahodnem Balkanu izkoriščali za dobrobit Slovenije.

Misel na pozitivne dosežke in življenje v Jugi je za mnoge »velike patriote« še vedno zelo moteča in skorajda pregrešna. Če se dobro spomnim, nas je tako misleče Janša že pošiljal v Venezuelo.

Seveda pa je resnica povsem drugačna. V bivši državi marsikaj ni bilo optimalno urejeno, dogajalo se je veliko nepotrebnih stvari, je pa bilo precej stvari bolje urejeno kot danes. Marsikatera področja so bila za veliko večino ljudi veliko bolj prijazno urejena. Tudi življenjski standard je bil za nižje sloje višji in človeka vreden.

                                           Vir: Iskreni.net

Naj naštejem le nekaj področij, kjer se nam lahko kolca po stari Jugi:

 

zdravstvo – Vsi prebivalci smo imeli dostop do svojega splošnega zdravnika, vsi smo prišli pravočasno na vrsto tudi pri specialistih. Kaj pa danes?

Danes pa, čeprav plačujemo osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je priti do zdravnika za običajnega državljana prava muka. Primanjkuje zdravnikov splošne prakse, do specialistov pa so čakalne vrste tako dolge, da skorajda ne prideš do njih pravočasno, za nekatere hudo bolne pa je pomoč celo prepozna. V času kovida je to stanje še mnogo bolj pereče, sedaj celo katastrofalno. Seveda to ne velja za bolj premožne, ki si pot do zdravnika skrajšajo samoplačniško v nekaj dneh ali celo urah. Nekateri želijo z uničevanjem javnega zdravstva le-tega še naprej privatizirati. Ti tudi neprestano ponavljajo, kako nam je sedaj v lastni državi lepše kot prej.

 

sociala – Juga je bila socialna država, v pravem pomenu besede - enaka za vse državljane. Ni bilo velikih razlik v plačah. Bilo je poskrbljeno za tiste z nižjimi dohodki, za bolne in za pomoči potrebne. Le redki so živeli pod pragom revščine, kar se množično dogaja danes. Včasih tudi ni bilo potrebno v raznih TV oddajah, po časopisih in na številne druge načine zbirati za bolne in revne ter za brezdomce, kot to počnemo danes. Ni bilo revežev, na ulicah ni bilo klošarjev. Kaj pa danes? Na to naj nam odgovorijo zveličavni osamosvojitelji, ki so nam obljubljali drugo Švico, francosko-nemški vlak in boljše življenje in še kaj.

 

zaposlovanje in stanovanjska politika – V bivši državi praktično ni bilo nezaposlenih. Za vse je poskrbela država. Vsakdo, ki je končal šolo, je dobil zaposlitev in si tako položil temelj za varno prihodnost in družino. Podobno je bilo s stanovanji.

Pa danes? No, danes je za večino mladih zaposlitev zadetek na lotu. Prekarno delo ali pa delo preko študentskega servisa že, ampak redna zaposlitev – to je večinoma privilegij manjšine, ki imajo prave zveze in poznanstva. Tudi nakup stanovanja je za veliko večino mladih praktično nedosegljiv, razen tistih, ki jim pomaga dobro stoječa mamica, oči ali stric.

Podobno bi lahko ugotovili tudi še za marsikatero drugo področje našega življenja.

 

mednarodni odnosi – V bivši državi Slovenija sicer ni sama odločala o zunanji politiki, to je bila domena Beograda. Smo pa Slovenci vedno imeli proporcionalno število veleposlanikov (glede na število prebivalcev), ki so zastopali SFRJ v tujini.

SFRJ je imela tudi neprimerno večjo težo in ugled v svetu kot ga ima naša sedanja država. Ne zaradi števila prebivalcev. Bila je ena izmed voditeljic gibanja neuvrščenih, ki je predstavljalo večino prebivalcev in držav na svetu. Ne glede na politično in vojaško moč zahodnega in vzhodnega bloka, je bilo gibanje neuvrščenih precej časa najvplivnejša svetovna moralna sila. Velesili ZDA in Sovjetska zveza nista mogli doseči na multilateralni ravni nobene odločitve brez neuvrščenih. Enako je veljalo tudi v OZN.

Posledično je imel tudi jugoslovanski veleposlanik na svoji misiji, kjerkoli je že bil, veliko večjo veljavo in ugled, kot ga ima slovenski danes. O vseh pomembnejših svetovnih problemih sta se želela posvetovati z njim tako ameriški, kot tudi veleposlanik Sovjetske zveze. To je veljalo tudi za predstavnike drugih vplivnih držav, ko so npr. Kitajska, Indija, Kanada, Brazilija itd. Zato je bilo tudi njegovo delo zanimivejše in veliko bolj odgovorno kot delo slovenskega veleposlanika danes. Ugled med kolegi, ki je bilo jugoslovanskemu veleposlaniku dano že z mednarodnim položajem SFRJ, si mora danes slovenski veleposlanik izboriti sam.

 

kvaliteta življenja - V bivši državi je bila velika večina ljudi zadovoljna s svojim življenjem. Zelo malo je bilo bogatih – mogoče kakšni obrtniki – vsi ostali pa so živeli človeka dostojno življenje. Revščine praktično ni bilo. Povprečen državljan si sicer ni mogel privoščiti mercedesa, fička ali stoenko pa lahko. Velika večina je imela dostojne dohodke in niso trpeli pomanjkanja in lakote. V poletnih počitnicah so si tudi nižji sloji lahko privoščili morje, če ne drugače, so prebivali v sindikalnih domovih, otroci pa v kolonijah.

Kaj pa danes? Danes so razlike med bogatimi in revnimi neizmerne. Bogati si lahko privoščijo praktično vse, kar jsi poželijo, veliko ljudi pa živi pod pragom revščine in životarijo iz dneva v dan. Med njimi je večina tistih, ki so leta 1990 na plebiscitu glasovali za boljši jutri. Dočakali pa so grobi neoliberalizem z diktatom bogatih ter revščino in borbo za preživetje.

 

moralne družbene vrednote - V bivši državi nismo poznali sovražnega govora. Moralne vrednote kot so poštenje, solidarnost, »bratstvo in edinstvo« vključujoč pomoč sodržavljanom in drugim narodom, je bilo nekaj samoumevnega. Bogastvo ni bila cenjena vrednota.

Danes je povsem drugače. Denar in bogastvo, ne glede na kakšen način je pridobljeno, je merilo uspešnosti posameznika in različnih skupnosti in strank. Moč in vpliv v družbi je postal zaradi razvrednotenja moralnih vrednot cilj večine ljudi. Sovražni govor, predvsem na družbenih omrežjih, je nekaj povsem normalnega. Primitivizem in vulgarnost sta postala vsakdanja praksa. Predsednik vlade čivkajoče zliva svojo zagrenjenost do vseh, ki mislijo drugače od njega tudi do tujcev. Sedanja vlada pa je premaknila še mejo zakonitosti in ustavnosti. Kršitve zakonov in celo ustave, je postala njena vsakdanja praksa. Včasih je tisti, ki je kršil zakon (kaj šele ustavo) za to odgovarjal oz. bil celo obsojen, danes se ne zgodi nič.

 

Nisem jugo nostalgik, zato moram poudariti, da je tudi danes v »samo naši slovenski državi« marsikaj dobro urejeno. Žal pa mi je, da smo zamudili enkratno priložnost in nismo dobrih stvari, vključno z moralnimi vrednotami iz prejšnje države, prenesli v novo in jih nadgradili. Takratna Demosova vlada je najprej vse podrla, nato pa pričela po svojem okusu in v interesu vodilnih (tudi naštetih »zaslužnih osamosvojiteljev«), državo graditi na novo. Sedaj pa imamo to kar na plebiscitu nismo volili.

 

Zaskrbljeni državljan 1