PRAVOSODJE ALI KRIVOSODJE

 

                                 PRAVOSODJE ALI KRIVOSODJE

 

Moj pogled na nastanek slovenskega pravosodja sem opisal že v prejšnjem prispevku. Napisal sem, »da je takoj po osamosvojitvi prva Demosova vlada sprejela zakone, ki še danes privilegirajo bogate in ne ščitijo revnih (ugotovitev, da moraš v Sloveniji ukrasti vsaj milijon EUR, da nisi obsojen, še vedno kar drži)«.

                                                                       Vir: Finance.si

Na žalost se od takrat v 30 letih ni kaj dosti spremenilo. Kar se tiče načela enakosti državljanov pred sodišči in pravičnosti sojenja, naša zakonodaja ne dela razlik. Še vedno velja, da si vsakdo zasluži pravično sojenje in da obtoženec ni kriv, dokler se mu to ne dokaže. To je seveda z moralno-etičnega pa tudi pravosodnega vidika načelno in pravično pravno izhodišče.

Problem pa je seveda, kot vedno – v izvedbi. »Pravično sojenje« si namreč lahko privoščijo le nekateri izbranci, ostali pa ne. Zakaj? Zato ker ima zakonodaja toliko lukenj v sodnem postopku na sodišču, da se lahko postopek na različne načine zavlačuje. Lahko se sodni spis premešča iz enega sodišča na drugega, lahko se menjajo sodniki ali tožilci, lahko se uveljavlja navzkrižje interesov, itd. Taka zakonodaja nas zato dejansko že od nastanka naše države še vedno deli na dve vrsti državljanov – na privilegirance, ki so zelo premožni ali pa imajo absolutno politično zaslombo pri strankah in različnih vplivnih lobijih. Ti si lahko privoščijo drage in sposobne advokate, ki nato v času sojenja poiščejo pravšnje »luknje« v zakonih, zaradi katerih njihovim strankam sodišča niso sposobna dokazati krivde ter le redki pristanejo za zapahi. V najboljšem primeru kazenski pregon proti njim zastara. In na navadne državljane, ki si ne morejo privoščiti dragih sodnih zagovornikov ter so zato obsojeni že za krajo sendviča ali pa izgubijo hišo zaradi nezmožnosti plačila enega obroka elektrike.

Najbolj odmeven primer te neenakosti državljanov pred zakoni je bila seveda zadeva Patria. Od Finske pa do slovenske severne meje so bili vsi vpleteni v podkupnine obsojeni in prestajajo kazen. Pri nas pa je zaradi vsemogočih odvetniških prijemov (izogibanje sodnim razpravam, nedvigovanje pošte, izločanje sodnikov, tožilcev, bolezenskih in službenih nujnih obveznosti itd., pa tudi zaradi, po mojem, neustavnega posega varuha ustavnosti - Ustavnega sodišča, zadeva proti glavnemu obtožencu zastarala. Kaznovan je bil le obrobni udeleženec, nepomemben Jurček.

Ob zadnjem gledanju televizijske oddaje Tarča RTV Slovenije smo dobili dokaz, da se v tem pogledu do danes ni kaj dosti spremenilo. Nadvse pokončni in pošteni bivši policaj, državni svetnik in Mariborski župan, sedaj pa državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, se je ne glede na številne dokaze o svojih koruptivnih dejanjih v času županovanja, izmazal. In to kar pri 26 kazenskih obtožbah!? Sodišča na različnih ravneh so ga oprostila vseh obtožb predvsem zaradi doslednega izločanja vseh prisluhov in snemanj njegovih telefonskih pogovorov in sporočil, ki si jih je v času njegovega županovanja pridobila policija. Vsi zanj obremenilni prisluhi, sms-si, njegova navodila podrejenim in mestnim službam, pa tudi drugim, ki jim je zaukazoval kot župan, itd. so bili nato na sodnih obravnavah izločeni. Vsi ti materialni dokazi, ki so dokazovali koruptivnem in avtokratski način njegovega županovanja, s katerim je na predrzen način zagotavljal korist sebi in vsem tistih, ki jim je »delal usluge«, za sodišča niso bili relevantni. Razlog: ker so bili menda vsi pridobljeni protizakonito. Nujna posledica izločanja vseh nespornih dokazov, pa je jasna – oprostilna sodba.

V času županovanja si je na različne načine pridobil veliko premoženje, ki je bilo povsem nesorazmerno z župansko plačo. Ker legalno ni mogel dokazati od kod, se je zagovarjal z intenzivno kmetijsko dejavnostjo, ki jo je opravljal v popoldanskem času?! Delal naj bi namreč celo ponoči. Kot izjemno priden in učinkovit kmetovalec je gojil prašiče in prideloval izjemne količine kmetijskih proizvodov ter jih uspešno prodajal. Dopoldne je delal kot župan »za Maribor«, popoldne pa kot privatnik zase. Zares sposoben človek.

Vseeno pa nas bivši mariborski župan ni prepričal z zagotovili, da si je z gojenjem divjih svinj in oslov ter s pridelavo na tone lubenic in kubikov sena, na kmetijski površini 3,5 hektarja, pridelal premoženje vredno 250.000 EUR.

Koliko pridelkov pa lahko popoldanski kmetovalec vzgoji na zemljišča, pa najbolj povedo komentar Dnevnikovega bralca:

»Lani sem na 100 km posadil 12 lubenic. Pridelal sem 10 kilogramskih lubenic. Sprašujem vrhunskega kmetovalca iz policijskih vrst, kako mu je uspelo na 3,5 hektarja pridelati 100 ton lubenic.« (Franci Košir, Sostro)

Ko so bile vse ovadbe zavrnjene, pa je seveda kot pošten in zaveden državljan, tožil svojo državo za visoko odškodnino zaradi njenega nepravičnega pravosodja. Revež je trpel neizmerne duševne muke in prestajal sramoto zaradi sodnih procesov. Tako se je uspešno zgledoval po svojem gospodarju, trenutnem predsedniku vlade. Ta je državo, ki jo vodi, zaradi svoje neprimerno večje politične veljave tožil za veliko večje zneske, najprej preko stranke, nato pa še osebno. Seveda so njegove muke v času sojenja bile neprimerno večje od muk podložnega mu policaja.

Takoj po oddaji se je njegov omenjeni politični šef zanj močno zavzel. Javno je komentiral oddajo: »V kateri koli drugi članici EU bi imeli odgovorni za takšno zlorabo samih temeljev vladavine prava danes zjutraj na svojih mizah kartonske škatle in pospravljene pisarne.«

To je bil pravzaprav ukaz, da so njegovi podložniki in politični troli najbolj poštene stranke, nemudoma napadli oddajo Tarča in njeno voditeljico Eriko Žnidaršič. Naslednji teden napovedanega drugega dela oddaje tako ni bilo, je pa napovedan za jutri. Bomo videli.

 

Zaskrbljeni državljan 1