Le Vida - recepti življenja

 

                                       Le Vida - recepti življenja

 

Pred kratkim mi je prišla v roke najnovejša knjiga slovenske humanitarke Ninne Kozorog, Le Vida – recepti življenja.

Ob prebiranju sem postajal vedno bolj osupel in pretresen. Knjiga vsebuje njene zapise, ki so pričevanja o pozabljenih in osamelih starostnikih danes v Sloveniji. V njih so opisane njihove žalostne usode, travme in trpljenje, predvsem žensk, ki živijo na robu preživetja, zapuščene od svojcev in družbe. Težko se najde oseba, ki bi jim pomagala v njihovih najtežjih trenutkih, v trenutkih ko jim primanjkuje hrane, elektrike in osnovnih življenjskih potrebščin.

Kar nisem mogel prenehati brati pretresljivih usod teh ljudi. Ob tem pa me je pričela prevzemati žalost in sočutje, pa tudi jeza, da se lahko tako žalostne zgodbe dogajajo siromašnim ljudem, ki so potisnjeni na rob družbe in to danes, ko imamo gospodarsko razvito in bogato družbo.

Če v prejšnji skupni državi Slovenci nismo imeli celovitega nadzora nad družbenim dogajanjem in smo krivili Beograd za vse, tudi za naše napake, sedaj v svoji državi nimamo več nikakršnih izgovorov. Za stanje in dogajanja danes smo izključno odgovorni sami. Sami si lahko krojimo svojo usodo, tudi usode tistih, ki životarijo na robu družbe in nimajo nikogar, ki bi jim lahko priskočil na pomoč. Morali pa bi imeti oporo v nas, naši družbi in državi. Slovenija je danes na taki stopnji razvoja, da si lahko privošči uspešno socialno državo. In bi si jo tudi morala! Državo, ki bi skrbela tudi za tiste, ki potrebujejo pomoč za osnovno človeka dostojno življenje od drugih bogatejših in dobro preskrbljenih.

Vse dosedanje slovenske vlade, vključno in še posebej s sedanjo, privilegirajo uspešne, bogate, na žalost tudi tiste, ki si na nezakonit način prisvajajo premoženje in posledično visok življenjski standard. Vse vlade nam sicer neprestano javno zagotavljajo, kaj vse bodo naredile na področju sociale, predvsem za revne, depriviligirane in za starejše, v resnici pa jih zanemarjajo in ogromna sredstva namenjajo za druge manj humanitarne in ne nujne zadeve. Na ta način seveda flagrantno kršijo enega izmed osnovnih postulatov naše ustave, ki določa, da je Slovenija socialna država. Zato obveznosti države na socialnem področju pogosto prevzemajo posamezniki in civilna družba, ki jim ni vseeno za ljudi, ki so potrebni pomoči. Med njimi so tudi mediji in dobrodelne organizacije (npr. Tednik RTV Slovenija, Denis Avdič show na Radiju 1, dobrodelni koncerti itd.), ki zbirajo sredstva za revne državljane in za tiste, ki so jih prizadele razne nesreče. Seveda pa teh sredstev še zdaleč ni dovolj. Država bi že zdavnaj morala socialno politiko sistemsko urediti. Pa je ne.*

Posledično lahko pridemo do zelo jasne ugotovitve - slovenskim oblastnikom ni mar za tisti del ustave, ki jih obvezuje, da morajo svojim državljanom zagotavljati socialno državo. Mislijo na vse kaj drugega kot na ukrepe, ki bi najrevnejšim slojem prebivalstva pomagali dostojno življenje. Njihova neoliberalna naravnanost jim  narekuje le skrb za čim večjo gospodarsko rast in profit in to ne glede na škodljive posledice, ki jih tak razvoj prinaša (kot so npr. onesnaževanje okolja, zastrupljanje narave itd). Skrb za človeka  pa je postranske ga pomena.

Pri tem oblastniki seveda pazljivo skrbijo za svoje koristi in za tiste vplivne in premožne, ki ob taki državni politiki pospešeno bogatijo. Razslojevanje družbe na bogate in revne je torej njihov cilj. Zato jim ni mar, da smo na primer v času covidnega izbruha iz državne blagajne preplačevali medicinsko opremo, ki smo jo kupovali prek posrednikov (seveda s tem so bile omogočene provizije), da smo prodali letališče Brnik in nacionalno letalsko družbo (ki je nato propadla), Ljubljansko in banko NKBM, Terme Lendava, Istrabenz, Lek, pivovarno Union in Laško in druge uspešne in nekatere tudi strateško pomembne družbe, ki so bile v družbeni lasti. Sedanja vlada pa mora zaradi poplačila dolgov severovzhodnemu sosedu še naprej razprodajati državno lastnino (zadnji primer: zaradi madžarske ponudbe, ne želi uveljavljati predkupne pravice za nakup turističnega kompleksa Sava, ki vsebuje najelitnejše hotele in turistične lokacije v Sloveniji).

Še posebej pa me je ob branju knjige Ninne Kozorog razburila namera sedanje vlade, da za oboroževanje slovenske vojske in za udinjanje NATU in ZDA želi v nekaj naslednjih letih potrošiti kar 780 milijonov evrov. In to ob tem, da prevelik del prebivalstva živi pod pragom revščine in da nam primanjkuje sredstev za zdravstvo, šolstvo, znanost, kulturo itd. Očitno vladajoče koalicije ni sram pred svojimi državljani!

Obrambni ministrček Tonin sedaj hiti z vojaškimi nakupi, ker želi vse pogodbe za vojaško opremo in oborožitev podpisati do konca mandata te vlade (Nič kaj krščansko, predsednik krščanske stranke!).

                                                                           Vir: Twiter

Pri temu hitenju so mu pomagali tudi poslanci koalicije in njihovi podaniki, ki tvorijo »konstruktivno opozicijo«. Z njihovo pomočjo mu je namreč uspelo »spraviti skozi parlament« zakon o ratifikaciji sporazuma z organizacijo OCCAR, prek katere naj bi kupili kar za 412  milijonov evrov oklepnikov, s katerimi bomo sodelovali v NATO misijah v tujini. V NATO misijah, v katerih »bomo pomagali pobijati ljudi po svetu«, ko se je izrazila Jadranka Jurak v oddaji Zadnja beseda na nacionalni RTV.  

Za revne v Sloveniji pa sredstev seveda ni!?

Za zaključek pa bom tokrat citiral le modrost Mici z zadnje strani Nedeljskega dnevnika: »Nujno bi bilo treba ukiniti psihiatre, saj nam njihovi pacienti vladajo.«

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

* Načelo socialne države

Načelo socialne države je eno od temeljnih načel, ki je določeno v 2. členu Ustave Republike Slovenije. Njegovo uresničevanje posega na vsa področja posameznikovega življenja. Od socialne države pričakujemo, da bomo dostojno živeli skozi celo življenje ne glede na starost in vloge, ki jih imamo, bodisi kot otroci, učenci, delavci, brezposelni, starši, upokojenci, itn.

Vir: http://hd.anali-pazu.si