ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL

 

ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL

 

 

Nič slabga se zgodilo ni
Nobena vojna ne grozi
Je hrane dost za vse ljudi
Nobena nas bolezen ne skrbi
Ni katastrof in ni nesreč
Ob cestah dolgo že ni več sveč
Ni več sovraštva, ni meja
In bede ni in ni gorja

Ni več osamljenih ljudi
In tudi samomorov ni
Ni kriminala, ni več drog
Ni več zlorabljenih otrok
Imajo radi se ljudje
In skupaj za ta svet skrbe
Prijazni so do vseh žvali
In prav nikjer ne teče kri

Če svet prijazen bi postal
Le kdo bi cajtnge še bral?
Le kdo bi cajtnge še bral
Če svet prijazen bi postal?
Če svet prijazen bi postal
Le kdo bi cajtnge še bral?
Le kdo bi cajtnge še bral
Če svet prijazen bi postal?

 

To svojo lepo balado je Adi Smolar  zapel tudi na 60-letnici pevske kariere slovenske popevkarske legende Lada Leskovarja.

 

Ob poslušanju globokega humanega besedila, ki krasi to pesem si ne moreš pomagati, da ne pričneš premišljevati o realnosti, torej o svetu v kakršnem živimo danes. Ali ga lahko poistovetimo s katero koli navedbo v Adijevi pesmi. »Ali se res nič slabega ne godi, ali nobena vojna ne grozi, ali je hrane dosti za vse ljudi, ali nas nobena bolezen ne skrbi, ali ni več sovraštva in ni meja….« Na žalost so odgovori na vse Adijeve navedbe – NE.

                                                          Vir: siol.net

 

Svet, v katerem živimo danes, je pravo nasprotje Adijevi ljudem prijazni, srečni in pravični utopiji. Naš svet je neprijazen, nepravičen, krut in anarhičen (in še bi lahko našteval…). Moralne vrednote so postale redkost ali celo znak slabosti.

 

Že nekaj časa ugotavljamo, da nas je za naš planet in njegove naravne vire, preveč. Ne glede na to, se še naprej nekontrolirano razmnožujemo in število svetovnega prebivalstva strmo narašča. Ne uspemo se dogovoriti o omejitvi rojstev, zato veliki večini novorojenih otrok že na pričetku življenja ni zagotovljeno človeka dostojno preživetje. Umirajo že ko pridejo na svet ali pa so obsojeni na krajše življenje, beraštvo in vsakodnevno borbo za preživetje.

 

In kam to vodi? V katastrofo seveda.

                                                         Vir: Flashnews

 

Ne želimo si priznati niti dejstva, da z našim planetom ravnamo egoistično, nemarno in potratno. Predvsem na zahodnem bogatejšem delu sveta nekontrolirano uničujemo naravo za svoje čim bolj udobno in potratno življenje. Obnašamo se kot egoisti, ki jim ni mar za  soljudi, še manj za ostala živa bitja in za naravo. Vedemo se kot od boga posvečeni, ki lahko počnejo vse kar jim je volja, še posebej z naravnimi dobrinami do katerih se vedemo, kot da so njihovi viri neizčrpni. Ne čutimo solidarnosti z revnimi deli sveta, kjer so ljudje lačni in bolni, kjer ljudje dnevno umirajo, ker nimajo zagotovljenih osnovnih življenjskih pogojev, kjer ni dovolj sredstev za normalno življenje, kjer je pomanjkanje vode, hrane, zdravil itd.    

 

Seveda je eden izmed osnovnih razlogov za naše neodgovorno ravnanje družbena neoliberalistična ureditev v katero že nekaj časa nezadržno drvimo, vsaj zaenkrat še po enosmerni poti. Socializem, kaj šele komunizem, v katerihnaj bi bili svetovni resursi in bogastvo bolj pravično razdeljeni med vse ljudi in kjer bi bila prisotna stalna skrb za depriviligirane in nezmožne dela,  je danes bogokletna beseda (ali ne g. Janša in g. Orban ?). Vladajo nam  izključno »vrednote«, kot so profit, oblast in moč. Bogastvo in naravni viri se pri taki svetovni ureditvi vedno bolj kopičijo v rokah izbrancev, ki nimajo posluha do soljudi, ampak so usmerjeni le v zadovoljevanje svojih egoističnih interesov. Pri tem gladko prezrejo škodo, ki jo povzročajo za celoten planet, v končni fazi tudi za sebe. Neoliberalizem nas je že pripeljal do točke, ko se bo vedno težje vrniti k za vse prebivalce na planetu bolj prijaznemu in pravičnejšemu svetu.

 

Zaradi našega nerazumnega in neodgovornega početja tako na našemu planetu beležimo že sedmo zaporedno leto z najvišjimi temperaturami (le za Grimsa in podobne luzerje se svet ohlaja ?!) Priča smo tudi vse pogostejšim in izrazitejšim katastrofam, ki uničujejo naravo ter posledično ogrožajo ljudi, favno in floro. Med njih sodi tudi širitev različnih bolezni in virusov. Nedavna epidemija, ki jo je povzročil virus covid 19 je bila svetovnih razsežnosti in je prizadela prebivalstvo po vsem svetu. Ne glede na soodvisnost, smo se bogatejše države tudi tokrat vedle sebično in brezbrižno do revnejših populacij. Svetovno razširjena epidemija, ki ogroža vse, tudi nas ne glede na bogastvo, nas očitno ni kaj dosti streznila.

 

Žal tudi zgodovinska človeška nenasitnost in želja po oblasti in dominaciji ne pozna meja. Zato se nam skozi zgodovino poleg naravnih katastrof dogajajo tudi konflikti, spopadi in vojne med različnimi državami, verami, rasami in narodi. Že več kot mesec dni smo priča brutalni agresiji ene države na suvereno sosedo in to v Evropi, kjer smo po krvavem razpadu Jugoslavije imelo srečo, da kar nekaj časa ni prišlo do oboroženih konfliktov.   

 

Kot kaže se pri (bogatih) posameznikih ali skupinah  prebudijo destruktivni elementi moči, pomembnosti, koristoljubja ter sebičnosti in brezbrižnosti do drugih. Bliskovit razvoj znanosti na številnih področjih in kopičenje kapitala v rokah manjšin služi le njihovim interesom.

In kaj poreči na vse našteto? Kako se približati Adijevemu svetu? Sicer človeštvo nima nobene možnosti za preživetje.

Številne mirovne konference, konference o varstvu okolje itd. nam niso prinesle dolgoročnih korenitih rešitev, ki bi brzdale neoliberalistično gonjo premožnih za profitom in oblastjo. Niso zaustavile onesnaževanja in uničevanja našega planeta. Niso ustavile vojn in izkoriščanje človeka po človeku. Številna verstva, če še tako pridigajo o skromnosti, usmiljenju do sočloveka, poštenosti, miru itd. niso pomagala v borbi za boljši svet, ker v praksi delujejo enako kot neusmiljeni gospodarski koncerni in multinacionalke. Še več, generirale so mnoge konflikte in vojne, podobne križarskim pohodom.

Če želimo ujeti še zadnji vlak, da bomo zanamcem zapustili kar se da zdrav planet, moramo pričeti ukrepati takoj. Najprej pri sebi. Nato moramo v lastni državi izbrati tiste odločevalce, ki si bodo prizadevali za spremembe in se bodo aktivno združevali z enako mislečimi po svetu. Šele ko bomo dosegli kritično maso, ki bo uspela zamenjati sedanjo destruktivno svetovno ureditev,  bomo lahko pričeli ugotavljati, da se naš svet približuje Adijevemu.

 

Zaskrbljeni državljan 1