SOOČENJE KANDIDATOV ZA VOLITVE NA RTV SLOVENIJA

 

SOOČENJE KANDIDATOV ZA VOLITVE NA RTV SLOVENIJA

 

»Tak poden soočenja na nacionalki, da ti zmanjka podna.«

 »Tole soočenje je pa najboljše v zgodovini!! Umiram od smeha. Čeprav pa znotraj jočem od sramu…«

»Ta razvedrilni program na TVS se je pa kr naredu.«

»Vsi so odšli le Zmago je odletel.«

»Zmago Jelinčič Plemeniti 1948-2022 padel za Slovenijo.«

»Zdele na popu gruntajo kok ponuditi pirkotu, da jutr še njim eno uro odfura.«

 

To je le nekaj od številnih komentarjev ljudi, ki so si vzeli čas in na nacionalni TV gledali sredino soočenje predstavnikov parlamentarnih strank za nedeljske volitve.

                                                                 Vir: Prlekija on net

Moram se strinjati z ocenami gledalcev, da je bilo soočanje, ki bi moralo biti glede na sedanje razmere v Sloveniji še kako resna in pomembna zadeva, bolj podobno reality showu, v katerem se nastopajoči vsepovprek kregajo in žalijo ter ponavljajo tisto, kar so že neštetokrat povedali, mi pa že neštetokrat slišali.

To velja predvsem za trojček, ki je predstavljal koalicijske stranke (četrti predstavnik desne opcije, ki je sodeloval v imenu stranke na novo v politiko umeščene Aleksandre Pivec, je bil povsem brezkrven – ponavljal je le »za kmete«!.

Velika trojica pa si je po običaju nenehno pripenjala medalje za vse neverjetne dosežke vlade, ki jo vodijo. Ponavljali so sedaj že kar dolgočasne floskule o svojih neverjetnih uspehih, ki so jih dosegli le v dveh letih vladanja. Po njihovih zaslugah imamo sedaj gospodarstvo v izredni kondiciji, najnižjo stopnjo nezaposlenosti, največjo gospodarsko rast, Slovenija so zopet postavili na svetovni zemljevid, bla, bla bla… Na kritiko nevladnih strank o skorajda usodni zadolženosti, o fiskalnih strukturnih disproporcih, o pesimistični napovedi nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije, o deterioraciji pravne države in stanja človekovih pravic, o nezakonitih odlokih vlade, o nastavljanju svojih kadrov na vodilna mesta vseh podstruktur družbe….o…o…, pa so reagirali nervozno in se pričeli prepirati. Nikjer ni bilo protiargumentov in dokazil, da niso njihove trditve le predvolilna propaganda. Njihov odgovor je bil v glavnem obtoževanje, da je opozicija le rušila vse njihove dosežke, s tem pa tudi blaginjo Slovenije, ki bi jo sicer njihova vlada zagotovila. Nobene samokritike, nobenega obžalovanja, da so napravili kakšno napako, da so se v čem zmotili ali da bi lahko bolje vladali. Le Toninu je enkrat med traktatom samohvale izletelo, da se da vedno narediti še bolje.

Slovenski pacient, ki je očitno končno uslišal svoje svetovalce in se v zadnjem času le udeležil soočenj, seveda ni mogel iz svoje kože lažnivca in prilagojevalca resnice po njegovih željah. (Izjavil je, na primer, da je v znanem žaljivem tvitu napisal prestitutke in ne prostitutke. Zamolčal pa je, da je v že objavljenem tvitu naknadno zamenjal črko.) Težko se je zadrževal tudi v vlogi volka, ki je zamenjal dlako in z mefistovskim obrazom poslušal kritike na njegov račun. Ni pa razen samohval, kaj je on in njegova stranka napravila za nas, povedal kaj dosti novega. Zanimivo je bila predvsem njegova izjava, o pristranosti Ustavnega sodišča. Ugotovil je, da so mu od devetih naklonjeni le trije ustavni sodniki. S tem je javno razkril svoj pogled na najvišji sodni organ v državi in na sodstvo nasploh. Očitno zanj nepristranskega sodstva ni, so le naši ali vaši sodniki. To kaže tudi na njegov modus operandi v politiki in družbi nasploh.

Tudi na vprašanje ali bi ob izgubljenih volitvah (kot že nekoč) le-te proglasil za neveljavne, ni odgovoril. Niti ne na vprašanje, zakaj njegov lakaj Vili Kovačič že sedaj nekaj dni pred glasovanjem, z nelegalnostjo volitev nadleguje Ustavno sodišče. Očitno si pušča odprto tudi to možnost.

Drugi član triperesne vladne deteljice Tonin je upravičil vlogo demagoga in leporečnika (pravega farizeja), ki ga v njegovih dejanjih vodijo le visoko leteče in načelne krščanske moralne vrednote in poštenost. Korupcijsko afero Podgorška, enega njegovih člana teama uspešnih petih frontmenov stranke, ki zasedajo ministrske položaje, pa je izkoristil, da nas je poučil o pokončnosti njegove stranke, ki vse ki imajo le malo greha na duši, prisili k odstopu. Joj, dragi Matej, kdo ti sploh še kaj verjame?

Še bolj pa je prispeval k tragi-komediji nastop samozavestnega gospodarskega ministra, ki daje vedno bolj vtis kopije Pivčeve brez krila ter brez vedno novih oblek in vpadljivih kokard. Na vsa vprašanja je znova in znova ponavljal pet napiflanih stavkov (kot da bi se mu vrtela kaseta v glavi) o uspešnosti slovenskega gospodarstva in njegovih zaslug za tako ugodno stanje. Ko je dodal še samohvalo o uspešnosti njegove stranke, se mi je zastavilo vprašanje - katere? Kot minister je večino mandata preživel kot član SMC, po odstopu Cerarja pa kot njen predsednik. Novo stranko s katero povezuje Slovenijo, je namreč ustanovil tik pred volitvami. Še bolj pa je zabavala njegova retorika. Nenehno je po njegovi presoji pomembne besede zlo-go-val, da bi jih tu-di mi od nje-ga manj brih-tni ra-zu-me-li.

KUL je bil običajno kritičen do vlade, bolj spravljiv je bil Golob, razen pri podtikanjih o njegovih visokih dohodkih in tajnih računih v tujini. Gale pa se je po svojem običaju razburjal nad korupcijo, ki bi jo takoj po prihodu izkoreninil, koruptivneže pa zrezal na koščke, kot salamo., seveda s pravnimi sredstvi. Njegove obtožbe o lepljivoprstnem gospodarskem ministru, ki grozi, laže in izsiljuje ter druge žaljivke, ki jih je izrekel, pa ne sodijo v tako oddajo, čeprav se je spremenila v farso.  

Jasnič in Jelinčič sta igrala bolj stranski vlogi tako, da je uspelo Jelinčiču v prvem delu oddaje pokazati le sredinec. Ko pa mu je voditelj le dovolil besedo, je takoj stresel nanj svoj srd, ker ga do takrat ni upošteval ter z odhodom iz soočenja poskrbel za vrhunec tragi-komedije. Na njegovo nesrečo je zgrešil stopnico, ko je odkorakal z odra in zgrmel po tleh. Jasnič, ki je govoril, je utihnil. Slišalo se je le Goloba, ki je vzkliknil: »Ali je živ?« in oddaljen odgovor nesrečnega padalca: »Na žalost.«

Razočaranje nad neprofesionalnim, ne vsebinskim in kaotičnim vodenjem so z odhodi nato izrazili še Mesec, Jasnič, Bratuškova in Šarec zato so poleg Goloba in Galeta ostali le še »naši«.    

Na zaključku bi želel izraziti priznanje novim »uravnoteženim« drmatorjem in urednikom na nacionalki , da so zaupali vodenje nesposobnemu in nekoliko zmedenemu moderatorju ter na ta način uspeli pripraviti oddajo, ki spada bolj v razvedrilni program.  

Naj končam pri voditelju. Že na prejšnjih soočenjih je s svojo konfuznostjo in nizkim mentalnim dosegom dokazal, da je z vodenjem oddaje presegel Petrovo stopničko. Bolje bi bilo, če bi ostal za kamerami in še naprej uresničeval navodila svojega vodje, na kakšen način degradirati nacionalno televizijo v Novo 24 ur.

Njemu v bran pa  moramo seveda omeniti, da je bil že od samega začetka postavljen v zanj zelo neroden položaj. Samo dejstvo, da je bil na soočenju tudi njegov gospodar, ki ga je posredno tudi postavil za voditelja oddaje, mu je otežilo moderiranje. Iz tega blata pa se s svojimi umskimi sposobnostmi (bolje nesposobnostmi) nikakor ni mogel izvleči. Če ne bi nosil nahrbtnika neotesanega in gorečega pristaša ene politične opcije, bi se mi lahko celo zasmilil, tako pa se mi ni.

Zdaj pa šalo na stran, jutri bo šlo zares! Gremo volit!

 

PS.: Ker v tem prispevku ne navijam za nobeno politično stranko – ne kršim volilnega molka! Ali pač?

 

Zaskrbljeni državljan 1