PIRC MUSAR vs GOLOB

 

ALI ŽENSKE PREVZEMAJO SLOVENSKO POLITIKO?

Vir: Bojan Velikonja Dnevnik

 

Danes, več kot mesec dni po parlamentarnih volitvah, že lahko ugotovimo, da se bo po vsej verjetnosti odslej v Sloveniji marsikaj spremenilo. Ne le v politični sferi, ampak v družbi nasploh. Na volitvah ni bil poražen le samodržec, ki obvladuje skrajno desničarsko politično stranko in njegovi vazali. Izid volitev pomeni veliko več. Pomeni skorajda plebiscitarno odločitev, da ne želimo več po poti po kateri nas je vodil dve leti - po brezpravni poti odločanja z vrha, izogibanja zakonov, neustavnega delovanja, prilaščanja vseh podsistemov družbe, absolutnega podrejanja izvršne veje oblasti, (in  poskusov podrejanja tudi ostalih dveh), gospodarstva, medijev, kulture itd. Nočemo biti drugi Orbanland! S prepričljivo večino smo se odločili za nov družbeni dogovor, ki nam bo, upam, prinesel bolj socialno, pravno in učinkovito, predvsem pa demokratično državo, v kateri bo čim manj korupcije, nezakonitega prilaščanja in sovražnega govora.

Tako bodočnost nam je pred volitvami obljubljal sedaj že izvoljeni predsednik vlade in njegovi sodelavci. Ali bodo uspeli? Na to vprašanje se seveda še ne da odgovoriti. Lahko pa že zaznavamo prve obrise obljubljenih sprememb.

Prva noviteta, ki se nakazuje, je večja vključenost žensk v politiko. Na tokratnih parlamentarnih volitvah je bilo izvoljeno rekordno število žensk, to je 36 (od 90 poslancev), kar predstavlja 40 odstotkov. To pomeni, da je bila tokrat precej presežena zakonsko določena ženska kvota (35 odstotkov).  V prejšnjih sklicih državnega zbora je zastopanost žensk le enkrat presegala 14 odstotkov, kar se je dogodilo v času zmage Mira Cerarja. V sedanjem sklicu ima največ poslank zmagovito Gibanje Svoboda, kar 22, torej več kot polovico od 41 poslancev. Ob tem je potrebno seveda upoštevati, da v novi stranki še niso dobro vedeli, kje so njihovi izvoljivi okraji, zaradi česar so imele tudi ženske večje možnosti izvolitve kot v že etabliranih strankah. Prav tako stranka zaradi kratkega obdobja delovanja pred volitvami še ni imela povsem določenih notranjih hierarhičnih struktur. Posledično se niso mogle formirati močnejše strankarske osebnosti (kar so praviloma moški), za katere je » nujno potrebno« prednostno poskrbeti in jih uvrstiti v tako imenovane izvoljive okraje. Tipičen primer je Slovenski pacient, ki vsakič kandidira v domačem Grosuplju in v sosednji Ivančni gorici, kjer ima največ zvestih pripadnikov. Dobro se namreč zaveda, da ne bi bil nikoli izvoljen v parlament, če bi kandidiral na primer v Ljubljani ali v drugih večjih mestih, kjer ga volivci ne marajo in zavračajo. Po dosedanjih izkušnjah sodeč pa so stranke levo od sredine praviloma bolj naklonjene enakosti spolov in udejstvovanju žensk v politiki kot tiste na drugem polu. Kakšen je dejanski vpliv in položaj žensk znotraj stranke Gibanje Svoboda, se bo pokazalo lahko šele na naslednjih volitvah.

V sedanjem sklicu parlamenta smo se približali skandinavskim državam, kjer je visoka zastopanost žensk v parlamentu že tradicionalna. Oddaljili pa smo se od vzorca, ki prevladuje v vzhodno evropskih državah, kjer so spolne kvote dolgo zavračali z izgovorom, da so nasledstvo komunistične preteklosti in sredstvo prisilne politične angažiranosti.

Pravzaprav je poleg zadovoljivega števila poslank, prvič v tridesetih letih parlamentarne demokracije zakonodajna veja prišla povsem v ženske roke. Za predsednico Državnega zbora je bila na konstitutivni seji z veliko večino izvoljena ženska. Užaljenim bodočim moškim opozicijskim šovinistom to nikakor ni bilo po godu. V svoji jezi in užaljenosti so iskali razlog, zaradi katerega bi jo lahko takoj diskreditirali. No, po pričakovanju za utemeljeno kritiko niso našli kakšnega pametnega razloga. Poniglavo so se pričeli zgražati in posmehovati, ko se je nova predsednica pojavila v rdečih salonarjih. Grozno, kako si je upala kaj takega? Njihovo norčevanje pa priča le o njihovih fobijah in težavah, ki jih imajo sami s seboj, še posebej, če so podrejeni ženski.

Tudi obe novoizvoljeni podpredsednici sta ženski. Po poslovniku pripada tretje podpredsedniško mesto največji opozicijski stranki, a so se v SDS odločili, da za zdaj ne bodo predlagali kandidata za to mesto. Formalni razlog za neimenovanje je njihovo nestrinjanje z razdelitvijo položajev v delovnih telesih Državnega zbora. V SDS bi želeli voditi šest delovnih teles, dobili pa so mesta predsednikov v petih. Njihova vodja poslanske skupine (tokrat je tudi ženska) je po takšnem razpletu izjavila, da ne bodo predlagali ne podpredsednika državnega zbora ne predsednikov delovnih teles. Ker pa sedaj že zelo dobro poznamo delovanje SDS, ko ni na oblasti in je zato prizadeta in nekonstruktivna, nas ta poteza nikakor ni presenetila. Ali je tako obnašanje v skladu z njihovo napovedjo, da bodo korektna opozicija? Nikakor ne. Ta poteza pomeni le napoved njihove obstrukcije dela najvišjega zakonodajnega telesa. Samo spomnimo se leta 2014, ko so po izgubljenih volitvah ravnali enako in niso imenovali podpredsednika Državnega zbora iz svojih vrst do konca mandata. Tudi takrat je bila frustracija in užaljenost do volivcev prevelika.

Kaj pa zastopanost žensk na državotvornih ministrskih stolčkih? Tu smo jih imeli kar nekaj. Imeli smo jih na položajih ministrice za notranje zadeve in za obrambo, vendar vedno, ko so bile na oblasti leve stranke. Vlade Slovenskega pacienta kaj takega seveda ne zmorejo. Obrambno ministrstvo, ki je njegovo najljubše, je v sedanji vladi namenil mlademu političnemu povzpetniku, vojačku Matejčku, katerega edina kvalifikacija za ministra je bila, da se rad igra vojake in da uživa, ko lahko zapravlja milijone eurov oklepnike dvomljive uporabnosti.

Nismo pa še imeli zunanje ministrice. Tokrat bomo po vsej verjetnosti imeli tudi na tem položaju žensko – in to prvakinjo Socialnih demokratov. Dosedanji ministrski stolčki na zunanjem ministrstvu so bili vedno rezervirani le za moške. Ministri so se dokaj hitro menjavali z izjemo enega, ki se je stalno vračal na čelo naše diplomacije. Ta je svoj mandat pričel z Demosovo vlado, še pred osamosvojitvijo. Po strokovnih ocenah je bil tudi najslabši zunanji minister, ki na začetku svojega ministrovanja ni imel pojma o mednarodnih odnosih, niti diplomatskih veščinah. Poleg tega tudi ni bil učljiv, ker je vedno vedel vse najbolje le on. Nekateri so ga zagovarjali, da je bila njegova »izjemna« lastnost, ki jo je koristil pri nastanku države, njegove zaverovanost vase in vztrajnost pri iskanju mednarodnega priznanja Slovenije. To, da se je obnašal kot slon v trgovini s porcelanom, »ko so ga vrgli skozi vrata, je splezal nazaj skozi okno«, je bila za nekatere koristna lastnost pri afirmaciji naše države v svetovni skupnosti. Ta lastnost pa v diplomatski praksi vsekakor ni dobrodošla. Upajmo, da bo prva ženska na čelu zunanjega ministrstva imela več posluha in takta za uglajeno delovanje, ki je predpogoj za uspešnost diplomacije.

Po trenutnih javnomnenjskih raziskavah prav tako kaže na veliko verjetnost, da bomo jeseni imeli prvič tudi žensko – predsednico države. Glavni kandidatki sta trenutno bivša prvakinja NSi Ljudmila Novak in novinka na političnem prizorišču, članica zmagovite Gibanja Svoboda, novinarka in diplomatka Marta Kos. Če se bo še ta scenarij uresničil, lahko zares ugotovimo, da so slovensko državo tokrat »okupirale« ženske. 

 

PS.: Pa še to. V Dnevniku sem v petek prečital naslednji preblisk:

»Odločitev SDS, da ne bo predsedovala parlamentarnim odborom, je vredna pohvale. To daje upanje, da se bodo svobodni poslanci manj ukvarjali z idejami teme, ki vodijo v preteklost, in bodo energijo duha namenjali za svetle ideje, ki vidijo naprej v razvoj.«

Silvester Koprivnikar, Velenje

 

Zaskrbljeni državljan 1