NOVA SVETOVNA VARNOSTNO-POLITIČNA UREDITEV
NOVA SVETOVNA VARNOSTNO-POLITIČNA
UREDITEV
Danes, dobra
dva meseca po ruskem napadu na Ukrajino, še ne moremo povsem zanesljivo oceniti,
kako bo ta brutalen vojaški poseg vplival na naše nadaljnje življenje in kaj
vse se bo poslej, predvsem za nas Evropejce, spremenilo. Že sedaj čutimo
posledice, ne moremo pa z gotovostjo predvideti, kako pereče in uničujoče bodo v
bodoče.
Ugotovimo
lahko le, da ruska agresija ni le usodno prizadela Ukrajincev in razrušila
njihovo državo, uničila je seveda še mnogo več. Podrla je namreč evropsko
politično-varnostno arhitekturo, ki so jo po uradnem koncu hladne vojne skupno
zgradile evropske države, Rusija in Združene države Amerike. Ruska invazija je
izničila vsa osnovna načela na katerih je temeljil omenjen dogovor o novem evropskem,
pa tudi svetovnem redu.
Za
uresničevanje in nadzorovanje sklenjenih mednarodnih načel so podpisnice ustanovile
OVSE (Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi), v okviru katere so se
dogovarjale o vseh politično-vojaških in varnostnih problemih v Evropi in tudi v svetu. Ruski napad na suvereno
državo je ta mednarodni red, ki je temeljil prav na principu suverenosti držav,
na nedotakljivosti njihovih meja, na mirnem reševanju sporov in prepovedi
uporabe sil, porušil do tal. Že doslej so sicer večkrat predvsem Združene
države Amerika, ob pomoči zaveznikov, na žalost tudi Slovenije, kršile omenjena
načela, vendar se je to dogajalo izven Evrope. To dokazujejo številne invazije
in okupacije, ki so jih sprožile ZDA.
Odslej dalje pa, na žalost tudi v Evropi, mednarodno dogovorjena pravila, kot so mirno sobivanje in sodelovanje med narodi in državami niso več samoumevna. Rusko-ukrajinski primer in grozodejstva, ki jih dnevno videvamo na posnetkih iz Ukrajine, zato predstavljajo velik prelomni dogodek v mednarodnih odnosih.
Evropski
vizionarji, kot na primer Schumman, so ustanovili Evropsko unijo zaradi grozot,
ki so se dogajale med drugo svetovno vojno. Spoznali so, da sta za mir v Evropi
in pozabo sovraštva ključna mirovni dogovor in sodelovanje med Nemčijo in
Francijo. Evropska Unija je bila zgrajena na temeljih sodelovanja,
prijateljstva in miru med evropskimi narodi. Uspešno je preživela hladno vojno
in nadaljnjih trideset let. Danes pa zopet stoji pred ključnim vprašanjem, kako
graditi skupno evropsko hišo v nestabilnih evropskih in svetovnih razmerah. Ali
še vedno v okviru NATA ali naj gradi svojo vojsko?
Stoji tudi
pred veliko dilemo, kako naj se vključi v reševanje rusko-ukrajinskega konflikta.
Ali z oboroževanjem Ukrajincev, kot ZDA,
Velika Britanija in NATO ali s pogajanji in demilitarizacijo. Edina prava pot
je aktivna diplomacija in pomirjevanje, in seveda demilitarizacija. V ta proces
mora biti vključena tudi Rusija, in trenutno tudi Putin, kljub vsem grozodejstvom,
ki jih povzroča ruska armada. Za Haaško sodišče je še čas. Ukrajina ne
potrebuje nadaljnjega oboroževanja in večnih rusko-ameriško-evropskih
preigravanj, ampak mir.
Pri tem pa ne smemo pozabiti na ZDA, ki so odločilni dejavnik v konflikt na evropskih tleh koristi najbolj. Ali bodo ne glede na velike interese in pritiske svoje vojaško-naftne in vesoljske industrije le imele toliko zdrave pameti in spoznale, da je lahko oborožen konflikt sredi Evrope usoden za svetovni mir, torej tudi za njih. Glede na vedno bolj pogoste glasove, da so ZDA med glavnimi spodbujevalci napada na Ukrajino, da pravzaprav njihovi vojaški inštruktorji vodijo ukrajinski odpor, da so že nekaj časa prisotni v Ukrajini z investicijami v vojsko in v tajne laboratorije v kateri naj bi razvijali vojaško-biološka orožja, veliko upanja za kratkoročno rešitev seveda ni.
Zato trenutno
stanje ni preveč obetavno. Še vedno ne vidimo konca vojne. Čeprav intenzivna
svetovna diplomacije nenehno, tudi tajno, deluje, pa zaenkrat še vedno ne
moremo predvideti, kdaj se bo spirala zaostrovanja pričela umirjati. Zgodovinsko
gledano, po vsaki vojni ali spopadu vedno sledijo pogajanja oz. mirovne konference,
ki privedejo do prekinitve ognja ter do novega dogovora. Zato ne smemo biti
pesimisti.
Predpogoj, da
bo mirovni proces in nato politično-varnostni dogovor uspel ter da bo dogovor učinkovit
in trajen, je skupna kompromisna rešitev,
katero bodo najmočnejši svetovni igralci (ZDA, Rusija, Evropa, pa tudi
Kitajska) lahko prikazovali kot dogovor, pri katerem so vsi uresničili svoje
cilje – tudi če bo dejansko za nekatere le »face saving« rešitev. Zato je
potrebno tudi Kremlju zagotoviti kolikor toliko realen izhod iz zagate, v
katero se je zapletel z agresijo. EU bi morala ponuditi Rusiji nekaj podobnega
kot je ZDA ponudila Evropi po drugi svetovni vojni, to pa ni orožje. Prava pot
je mir, razvoj in povezovanje namesto sankcij, ki se nenehno stopnjujejo, in posledično še reparacij. To je ednini možni
izhod iz sedanje krize.
Zato se nam že
sedaj postavlja vprašanje ali je po tridesetih letih uradnega konca hladne
vojne v Evropi moč doseči dogovor o stabilni evropski varnostni strukturi, ki ne
bo rezultat niti ameriškega pogleda na svet, niti rezultat ruskega nareka.
Mogoče pa je
glede na svetovni gospodarski, tehnološki in geopolitični razvoj, ki hitro
spreminja razmerja moči v svetu, za nov varnostno-političen transatlantski
dogovor (in za mir v Evropi) najprej potrebno, da se ZDA in Rusija pričneta zavedati,
da bipolarnega sveta že zdavnaj ni več. Da je čas, da naredita korak naprej ter
priznata, da nista več edina in največja konkurenta in sovražnika druga drugi.
Tu so sedaj še druge države, ki ju počasi, a vztrajno dohitevajo. Tu je
predvsem Kitajska, ki postaja glede na
svojo gospodarsko moč, razvito tehnologijo in število prebivalstva vedno bolj
vpliven faktor pri oblikovanju novega svetovno politično-varnostnega dogovora. Tu
so še Indija, Brazilija, JAR in druge države, ki si pridobivajo moč in ugled v
današnjem multipolarnem svetu.
Zato bi
morali obe velesili stremeti k temu, da postaneta zaveznici ter gospodarska in
tehnološka partnerja. Najizvirnejša rešitev bi bilo povabilo Rusiji, da prične z
ZDA in evropskimi državami sodelovati v transatlantski varnostno politični
strukturi, s perspektivo, da se enkrat celo pridruži NATU.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar