PREDSEDNIŠKE VOLITVE
Komaj so za
nami - po oceni mnogih političnih analitikov in komentatorjev - prelomne
volitve, s katerimi smo se vsaj začasno znebili poti v avtarkijo, že se je
pričela tekma za nove, tokrat predsedniške.
Najprej je
kandidaturo za predsednico republike napovedala javnosti dobro poznana pravnica
Nataša Pirc Musar. V tekmo se bo spustila kot nestrankarska kandidatka, vendar
je povsem jasno, da bo nagovarjala predvsem levo volilno sredino. Podpora
bivših uglednih predsednikov Kučana in Turka to še dodatno potrjuje. Ta podpora
ji bo prav gotovo močno koristila v borbi za visok položaj. Večina simpatizerjev
prvega slovenskega predsednika se bo prav gotovo zaradi njegove podpore odločala
za njo.
Takoj za Musarjevo
je svojo kandidaturo objavila do pred nedavnim javnosti manj poznana psihoanalitičarka
in doktorica filozofije Nina Krajnik. Tudi ona se spušča v kampanjo kot
nestrankarska kandidatka, ki bo za vložitev kandidature zbirala potrebno
število podpisov volivcev. Zanimanje javnosti je spodbudila v oddaji Intervju,
v kateri jo je promoviral navijaški desničarski komentator Jože Možina. Še bolj
pa s svojo »pronicljivo« ugotovitvijo, ko je v volilni oddaji na RTV Slovenija
izjavila, da je na nedavnih parlamentarnih volitvah zmagala globoka država. Čeprav
je zatrdila, da ni članica nobene politične stranke, pa je s tem več kot očitno
pokazala svojo politično usmerjenost. Pri zbiranju podpisov ji bo pomagal
Janšev aktivist Vili Kovačič, njeno kandidaturo pa so javno podprli pravnik in
ideolog SDS Jambrek, nekdanji ustavni sodnik Jerovšek, Počivalškov gospodarski
lobi in nekateri drugi. Najbrž ni potrebno poudarjati na katere potencialne volivce
stavi. Sicer pa je partnerica iz Avstralije odpoklicanega veleposlanika
Slovenije. (Več o avstralski avanturi omenjene dvojice, v kateri je pomembno
vlogo odigral obsojeni pedofil in trgovec z orožjem Oman, pa kdaj drugič).
Nedavno pa so v medijih prišle na dan novice o njenih aferah, v katerih je
večkrat izkazala svoj nasilniški karakter (med drugim do očeta in svetovalca
svojega partnerja).
Tretja
ženska, ki je v torek napovedala predsedniško kandidaturo pa je publicistka in
bivša veleposlanica Marta Kos. Napovedala jo je kot kandidatka zmagovite
stranke Gibanje svoboda, ki je tudi njena podpredsednica. Njena kandidatura je
bila seveda pričakovana. Gibanje Svoboda bo tako prva politična stranka, ki bo
uradno predstavila svojo kandidatko. Izbire kandidata za predsedniško funkcijo seveda
potekajo tudi v drugih strankah, še nobena pa do sedaj ni objavila svoje končne
odločitve.
V
predsedniško kampanjo se je do sedaj uradno vključil le en kandidat moškega
spola in sicer Gregor Bezenšek ml., bolj
poznan po umetniškemu imenu SoulGreg Artist.
Med drugimi
potencialnimi kandidati se omenja bivšo predsednico NSi in evropsko poslanko
Ljudmilo Novak, nekdanjega predsednika vlade Mira Cerarja, nekdanjega zunanjega
ministra in evropskega poslanca Iva Vajgla. O svoji morebitni kandidaturi so tudi
večkrat javno razmišljali večno mladi in ambiciozni Ernest Petrič, pa Alojz
Kovšca ter kočevski župan Vladimir Prebilič itd. Kaj pa največja opozicijska
stranka? Zaenkrat so se ovili v molk, v javnost pa prihajajo govorice, da se za kandidaturo pripravlja
bivši zunanji minister Andrej Logar, morda pa svojega strankarskega kandidata
niti ne bodo uradno imenovali?!
Že sedaj pa
lahko ugotovimo tri stvari:
-
tokrat
bodo prvič favoritke za predsedniško mesto v državi ženske;
-
predsednik-ca
države je sicer protokolarno najvišja državna funkcija, ki pa po ustavi (razen
v izjemnih razmerah) nima nikakršnih izvršnih pooblastil*. Lahko bi jo
primerjali z vlogo kraljice v Veliki Britaniji. Zato je po mojem mnenju škoda
pametnih in energičnih gospa kot sta Marta Kos in Nataša Pirc Musar za tako
funkcijo. Mislim, da bi ju, še posebej v sedanjih razmerah, potrebovali na
kašnih drugih, bolj operativnih in pomembnih funkcijah;
-
po
izjavi njune nasprotnice Nine Krajnik »Dve kandidatki, ena Partija. Musar,
kandidatka stare generacije levih privatizerjev, Marta Kos, kandidatka mlajše
generacije levih privatizerjev. Iluzije izbire v dobi demokracije.« kaže, da bo
kampanja tudi umazana. Njena izjava, ki sodi v žargon jurišnikov najbolj
poštene stranke, ki ne uporablja sovražnega govora, največ pove o njej sami. Koristila
ji bo znotraj boja skrajni desničarjev, zmernih volivcev pa s takimi žalitvami
ne bo pridobila.
*Demosova
vlada in desna politična opcija je bila po osamosvojitvi, pri določanju ustavne
vloge predsednika republike izjemno obremenjena (vključno z prvim predsednikom
parlamenta dr. Bučarjem) z bojaznijo, da bi si takratni predsednik predsedstva
Milan Kučan pridobil preveč oblasti, ko si jo je s predsedniško funkcijo
pridobil sosednji Franjo Tuđman. Glede na njegovo priljubljenost med ljudmi in
prepričljivo zmago na predsedniških volitvah, je v ustavni komisijo prevladalo
mnenje, da se ga politično najbolj učinkovito onemogoči, če se predsedniško
funkcijo omeji le na predstavitveno in protokolarno. To se je tudi zgodilo – zato
po ustavi predsednik nima nobene izvršilne funkcije. Sicer pa lahko svojo politično
kredibilnost, ker je izvoljen neposredno od volivcev, izkazuje le kot moralna
avtoriteta.
No, naš
sedanji predsednik tega ni hotel ali ni znal izkoristiti. O njegovih velikih »uspehih«,
ki jih je dosegel za časa dveh mandatov pa kdaj drugič.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar