PRVI MESEC GOLOBOVE VLADE

 

PRVI MESEC GOLOBOVE VLADE

 

Po padcu velikega vodje me je kot blogerja kar malo zaskrbelo, o čem bomo pisali poslej. Nad čem se bomo razburjali in zgražali vsak dan? Koga bomo kritizirali za nenehne nerazumne in koristoljubne, tudi škodljive in nestrokovne odločitve vlade? Kdo nam bo paral živce in vzbujal skrb, da se bomo kar naenkrat prebudili v Drugi republiki slični Orbanovem imperiju?

                                                                     Vir: Necenzurirano

Ali res prihaja medijski dolgčas brez vsakodnevnih škandalov, neprimernega čivkanja premierja in žuganj ljudstvu s strani predstavnikov vlade? Ali se poslej represivni organi ne bodo več uporabljali proti državljanom in drugače mislečim demonstrantom ter nas spodbujali k protestiranju? Ali novi oblastniki ne bodo nadaljevali prakse nezakonitega vladanja in si ne bodo prizadevali podrediti vseh vej oblasti in družbenih podsistemov? Ali bodo novi oblastniki opustili sedanjo prakso »najprej Marija k sebi«, če kaj malega ostane, pa naj bo še za druge.

Zaskrbelo me je tudi, kaj bodo poslej pisala velika profesionalna in neprofesionalna lucidna peresa, kot na primer Miheljak, Ivelja, Magdalenc, Petrovec, Lesničar-Pucko, Polona Jamnik…, ki so nas navduševala s svojim hudomušnim in kritičnim umom? Kje bodo našli «štof« za pisanje, ko nam slovenski pacient ne bo več vladal?

Kot kaže, tudi poslej »štofa« za kritično pisanje ne bo zmanjkalo.

Zaenkrat ne zaradi vladanja novega premiera in njegove ekipe (sicer so nekateri so že kritični do sedanje oblasti in do neumnosti, kot jih je na primer počela predsednica parlamenta na nedavni proslavi državnosti), ki se še ogrevajo. Ta čas  bo prav gotovo še prišel.

Za to, da bomo imeli vsi tehtne razloge za naše kritično pisanje, še vedno tudi po porazu na volitvah skrbijo Slovenski pacient in njegovi pristaši. Ne zaostaja niti bivši prvi vojaček Tonin, ki zvesto sekundira velikemu vodji in ki je že na prvi seji parlamenta poučeval novega mandatarja tem (kot da ne bi bil član bivše vlade) kako vladati naprej.

Slovenski pacient je namreč po prevzemu oblasti leta 2018 nadaljeval politiko svojih prejšnjih vladanj, samo tokrat veliko bolj javno in bolj rigorozno. V dveh letih je poskušal postoriti vse, da bi tudi, če si daljše vladavine od dveh let ne bi uspel zagotoviti, še naprej obdržal dostop do vseh pomembnejših finančnih tokov države in državnih podjetij. Istočasno je hitel odstranjevati »napačne« ljudi in nastavljati »prave« kadre na vseh pomembnejših pozicijah v državi in širše v družbi, ki bi mu zvesto služili tudi ko ne bo več na oblasti. Kot primer naj navedem, da je celo svojemu so-osamosvojitelju, s katerim ima tradicionalno toplo-hladni odnos (enkrat se ljubita, drugič se žalita) pomagal zlesti iz dolgočasne upokojitve na dobro plačano mesto direktorja Agencije za knjige.

Ob tem mu je preko »uravnoteženih« medijev uspelo dodobra oprati možgane svojim zvestim podpornikom, vendar mu to ni bilo dovolj. S svojim načinom vladanja in s svojimi ravnanji je namreč dokončno uničil še zadnje upanje tistih, ki so dotlej verjeli vanj kot v karizmatičnega in zmernega, desno sredinskega voditelja (po vzoru nemške krščanske demokracije Kohla in Merklove), ki bi z njihovo volilno podporo na čelu žlahtne desno sredinske stranke lahko za dalj časa vladal Sloveniji. Očitno pa ga je premagala njegova prirojena sla po absolutni oblasti nezmotljivega vodje po zgledu njegovega političnega zaveznika in finančnega mecena Orbana, ki mu ni dovoljevala večje širine in tolerantnosti, končno tudi modrosti pravega voditelja.

Na srečo se slovenski volivci še vedno razlikujemo od volivcev v naši severni sosedi. Prav zato je naraščajoče nezaupanje zmernih desno usmerjenih volivcev botrovalo njegovemu hudemu porazu na volitvah. 

V skladu z njegovim maščevalnim karakterjem smo lahko predvideli, da se ne bo kar zlahka sprijaznil s porazom in mirnim sestopom z oblasti. Spraševali smo se, še posebej, ker se nekaj časa po porazu ni oglašal in pojavljal v javnosti, kaj poslej naklepa. No, kmalu se je izkazalo, da se je usmeril predvsem v zaviranje in onemogočanje normalnega delovanja nove oblasti, tudi če gre na škodo vseh. Zato je njegova stranka v sodelovanju z vazalsko NSi, kljub zagotavljanju konstruktivne opozicijske drže, že na ustanovni seji novega parlamenta, prehitela novo koalicijo in vložila v parlamentarno proceduro več kot trideset predlogov novih zakonov. Med njimi sta bila tudi zakona o vladi in o RTV Slovenija, ki ju je koalicija želela spremeniti med prvimi. V dveh letih, ko je bila stranka Slovenskega pacienta na oblasti, tega kljub obilici časa ni storila. Torej je bil njen namen jasen, na ta način vsaj za nekaj časa zablokirati vladanje novim oblastnikom. Manever jim je povsem uspel. Sedaj se vlada ne more nekaj časa formirati po želji koalicije, RTV Slovenije pa ostaja še naprej trdnjava Slovenskega pacienta.

In kaj nas čaka v prihodnje? Golobova vlada z vsemi težavami in čermi, ki se ji pojavljajo na njeni poti (ukrajinska kriza, podražitve energentov, hrane in drugih artiklov, prihajajoča gospodarska kriza in inflacija, slaba zapuščina prejšnje vlade, predvsem visoka zadolžitev države itd.) z dodanim destruktivnim in škodljivim delovanjem opozicije, (ki ima skorajda na vseh pomembnih mestih v državi in družbi svoje ljudi, ki bodo Goloba in sodelavce blokirali povsod kjer se bo pojavila možnost za to), nima rožnate prihodnosti. Še več. Že sedaj, takoj na začetku vladanja, se porajajo resni dvomi, ali bo  zmogla. Upajmo da!

Kajti alternativa je samo ena!

 

Zaskrbljeni državljan 1