UKRAJINSKA KRIZA

 

UKRAJINSKA KRIZA

 

Po več kot sto dni trajajoče ruske agresije na Ukrajino, njenega epiloga na žalost še vedno ni mogoče napovedati. Ne vidimo konca spopadom, niti kako bi lahko preprečili nadaljnje uničevanje Ukrajine in izgubo številnih človeških življenj. 

 

                                                    Vir: Dnevnik

Svetovni, pa tudi slovenski vojaško strateški analitiki sicer že dalj časa napovedujejo možne rešitve spora, vendar sedanji ukrepi ZDA in evropskih držav za pomoč Ukrajini ne prinašajo sadov.

Velika večina jih vidi le tri možne scenarije tragedije – da bo Rusija odnehala šele tedaj, ko bo dosegla svoje cilje, da se bo Ukrajina ubranila in pregnala ruske okupacijske sile ter kot tretjo možnost, ki postaja vedno bolj verjetna, dolgoročno pat pozicijo brez zmagovalca, ki bo dalj časa destabilizirala Evropo in njene odnose z Rusijo. Večina jih tudi meni, da morajo za dokončanje konflikta ZDA in Evropa še naprej kot do sedaj pomagati Ukrajini z odločno politično in finančno podporo, z dobavami orožja in z uveljavljanjem sankcij proti Rusiji.

Četrto možnost, ki sem jo delno opisal že v prispevku na blogu 3.5.2022* omenja le peščica analitikov. Podobno vizijo rešitve, ki jo je 10. 6. objavila v medijih, ima tudi skupina na čelu z bivšima predsednikoma Slovenije Kučanom in Turkom.

Menim, da je ta četrta možnost edina prava pot, ki bi lahko peljala k vsaj začasnemu miru v tem delu Evrope. Najprej mora zahod obravnavati Rusijo kot enakovrednega partnerja, ji prenehati groziti in jo kaznovati kot majhnega porednega otroka. Nato je potrebno pozvati obe strani k takojšnji prekinitvi ognja, vključno z zaustavitvijo vseh vojaških operacij (lahko tudi s pozivi ali z mediacijo znanih svetovnih osebnosti), nato pa doseči razmik vojaških enot obeh strani in namestitev mirovnih enot OZN med njima (po vzoru rešitve dolgotrajnega ciprskega spora med Grki in Turki). Prav tako bi morali dogovoriti izmenjavo vseh ujetnikov ter vzpostaviti mednarodno administrativno-politično upravo na ozemljih v Ukrajini s pretežnim ruskim prebivalstvom (po vzoru Daytonskega sporazuma v Bosni in Hercegovini). Ob tem bi morala mednarodna skupnost  še naprej nuditi učinkovito vsestransko pomoč Ukrajinskim prebivalcem in gospodarstvu. Šele nato bi lahko sledila mirovna konferenca, kjer bi se lahko dogovarjali o trajnem miru in o novi varnostno-politični ureditvi v Evropi.

Ta, povsem drugačen pristop k reševanju rusko-ukrajinskega konflikta bi predvsem takoj zaustavila tisto, kar je v tem spopadu najbolj tragično – zaradi višjih strateških interesov ZDA in Rusije in zaradi profitov vojaške industrije, umirajo številne nedolžne ukrajinske civilne žrtve in vojaki na obeh straneh.

Sedanja politika oboroževanja ukrajinske vojske, sankcij proti Rusiji, širjenja NATA na ruske meje je povsem kontraproduktivna. Grožnje in sovražna propaganda, ki se ju trenutno poslužujejo ZDA, Rusija, Ukrajina in na žalost tudi Evropska unija (še bolj radikalno stališče je zagovarjala bivša slovenska vlada na čelu s Slovenskim pacientom) zamegljujeta iskanje prave rešitve, ki ne sme biti zmaga ene ali druge strani, ampak zmaga zdravega razuma. To bo tudi zmaga nad interesi mednarodnega orožarskega lobija (predvsem ameriškega, ki vodi sedanjega predsednika Bidena) in zmaga nad obveščevalnimi službami na obeh straneh, ki podžigajo vojaški konflikt za svoje koristi.

Torej so sankcije proti Rusiji, predvsem za evropske države in seveda tudi za Slovenijo bumerang, ki bolj škodi nam kot Rusiji. Zaradi njih se dvigujejo cene energentov v svetu, predvsem nafte, ki jo lahko Rusi po višjih cenah prodajajo na druge trge in še naprej financirajo svojo vojaško industrijo, vojsko in agresijo na Ukrajino. Po drugi strani uničevanje Ukrajine in njenih žitnih polj ter nezmožnost izvoza njihovih žitaric prav tako prizadevajo najbolj Evropo, to pa draži uvoz energentov in hrane. Evropa, vključno s Slovenijo, zapada v vedno večjo draginjo in inflacijo, ki nas bosta z nadaljevanjem vojne drago stali in nam zagrenili življenje. Podobno trdi tudi ekonomist Jernej P. Damjan v svojih analizah.

Zaradi vseh naštetih razlogov je najboljša četrta možnost – čimprejšnja prekinitev vojne in pogajanja. Sicer nas čakajo težki časi.

Čudim se evropskim voditeljem, da ne uvidijo, kaj se dogaja in ne iščejo pravih rešitev. Očitno med njimi ni več velikih vizionarjev, ki so osnovali Evropsko unijo ter nam na ta način kar nekaj let zagotovili mir, prosto gibanje ljudi in blaga, enako valuto, sodelovanje in solidarnost med evropskimi narodi in človeka dostojno življenje.

Upam, da bodo kmalu spregledali. Pobudo o četrti in edini uspešni možnosti rešitve sedanjega stanja v Evropi, bi lahko nova slovenska vlada (s tem, da si pridobi podpornike) pričela uveljavljati v Bruslju.

 

*«Mogoče pa je glede na svetovni gospodarski, tehnološki in geopolitični razvoj, ki hitro spreminja razmerja moči v svetu, za nov varnostno-političen transatlantski dogovor (in za mir v Evropi) najprej potrebno, da se ZDA in Rusija pričneta zavedati, da bipolarnega sveta že zdavnaj ni več. Da je čas, da naredita korak naprej ter priznata, da nista več edina in največja konkurenta in sovražnika druga drugi. Tu so sedaj še druge države, ki ju počasi, a vztrajno dohitevajo. Tu je predvsem  Kitajska, ki postaja glede na svojo gospodarsko moč, razvito tehnologijo in število prebivalstva vedno bolj vpliven faktor pri oblikovanju novega svetovno politično-varnostnega dogovora. Tu so še Indija, Brazilija, JAR in druge države, ki si pridobivajo moč in ugled v današnjem multipolarnem svetu.

Zato bi morali obe velesili stremeti k temu, da postaneta zaveznici ter gospodarska in tehnološka partnerja. Najizvirnejša rešitev bi bilo povabilo Rusiji, da prične z ZDA in evropskimi državami sodelovati v transatlantski varnostno politični strukturi, s perspektivo, da se enkrat celo pridruži NATU.«

 

Zaskrbljeni državljan 1