BORBA ZA JAVNO RTV

 

BORBA ZA JAVNO RTV

 

Že nekaj časa se soočamo z žalostnim dejstvom, da je tudi RTV Slovenija, kot številne druge inštitucije v državi, po številnih brezkompromisnih napadih postala fevd bivše vladajoče stranke in njenega nezamenljivega vodje. Dokončno si jo je podredil z večino v parlamentu izvoljenih programskih svetnikov, ki so jo pričeli prikrojevati po njegovem okusu.

                                                    Vir: You Tube

Odkar so jo uspeli prevzeti »njegovi« svetniki s pomočjo njegovih notranjih medijskih jurišnikov, pa je pričela zapadati v vedno globljo in vsestransko krizo. Kadrovanje po principu »ni pomembna strokovnost, pomembno, da je naš«, ukinjanje motečih kvalitetnih in kritičnih oddaj, poseganje v vsebino drugih oddaj in v uredniško avtonomijo ter zgrešene uredniške odločitve so povzročile, da je večina stalnih gledalcev informativnega programa pričela iskati objektivne novice drugje, predvsem na komercialni televiziji.

Medijska gledanost TV Slovenija je tako padla kar za 20 odstotkov (v obdobju od aprila lani do aprila letos). Zabeležila je tudi padec na lestvici MOSS in to kar na sedmo mesto. Tudi s soprogo sva bila med tistimi, ki so prispevali k temu. Po ukinitvi Studio City-ja in nekaterih drugih oddaj, njenega informativnega programa nisva več spremljala.

Novinarji so se zaradi nemogočih razmer in šikaniranj zatekli k najbolj rigoroznemu ukrepu – stavki. Obupani so se bili prisiljeni odločiti za ta skrajen, a še edini možen način upora proti represiji po Janševo, z upanjem, da se reši, kar se rešiti sploh še da. Pri tem seveda računajo na hitro in učinkovito obljubljeno pomoč vlade in Državnega zbora. Vlada jih ni razočarala. Parlament je na njen predlog po hitrem postopku, kljub številnim oviram, ki jih postavlja SDS (v parlamentarno proceduro vloženi predlog njihove verzije zakona o RTV Slovenija, napovedi o posvetovalnem referendumu in po morebitnem sprejemu zakona, še o naknadnem zakonodajnem referendum) sprejel nov zakon, ki bo odstranil odločilni vpliv politike na izbor nadzornikov.

Me pa je v sredo 13. julija vseeno premamilo, da sem zopet po dolgem času pogledal politično oddajo na prvem programu TV Slovenija. Bila je bila na sporedu v udarnem terminu ob 20.00. Pritegnila me je namreč njena vsebina, ki je bila namenjena današnjim razmeram v nacionalki in novemu zakonu o RTV.

No, voditeljica Vida Petrovčič, predvsem pa Jože Možina, Bernard Nežmah, direktor What the F. in sindikalist Tom Zalaznik me tudi tokrat niso »razočarali«. Iz njihovih razprav je bilo takoj zaznati, da postajajo po izgubljenih volitvah skrajno desne politične opcije kateri pripadajo ter ji tudi zvesto služijo, vedno bolj nervozni in obupani. Skriti tudi niso mogli svoje zagrenjenosti in revanšističnih nagibov.

Po pričakovanju je kot vedno s svojim cinizmom in zasmehovalnim načinom napadanja sogovornikov izstopal Možina. Večkrat je vztrajno ponavljal, da želi sedanja oblast s spremembo zakona vrniti javno radiotelevizijo, ki jo je Janševa oblast končno le uspela pluralizirati in uravnotežiti, nazaj v svinčene čase in enoumje. Pod pretvezo, da iz nacionalke izganja hudiča, dela prav nasprotno. V javni medij želi umestiti še več politike, še več neposrednega političnega odločanja. Nepristranske novinarje, kot je on sam, pa želi »obglaviti«. Ob tem je ganljivo navedel kot primer levičarskega šikaniranja, ki ga doživlja dnevno. Pred poslopjem RTV, ko prihaja v službo ga redno pričakajo levičarski aktivisti z žalitvami in napadi.

Nežmah je pač bil Nežmah. Zopet je dokazal, da ima precej nizko mejo pronicljivosti in sposobnosti analiziranja političnih dogodkov. Mejo, ki jo navzlic velikemu prizadevanju ne more preseči. Cmokajoče je razglabljal in analiziral sedanje stanje na RTV. Če ga ne bi zelo pozorno poslušal, ne bi dojel kaj pravzaprav želi povedati. Jasno je bilo le to, da je proti spremembi sedanjega, sicer zanj ne idealnega vendar ustreznega zakona, ki po njegovem premisleku zagotavlja nacionalki objektivno in nepristransko poročanje. Izrazil je tudi navdušenje nad višjim nivojem pluralnosti, ki jo RTV zagotavlja z nedavno nastalo oddajo Panorama na drugem programu. Po njegovi oceni oddaja izvrstno izkazuje drugo plat politične medalje sedanjih informativnim programom na prvem programu.   

O sindikalistu Zalazniku in generalnemu direktorju What the F., ni potrebno izgubljati besed. Že samo dejstvo, da prvi objavlja svoje komentarje o predlogu spremembe zakona o RTV v časniku Domovina, pove vse o njegovi politični pripadnosti.

Značilno za sedanji politični trend pa so drugo stran, ki je dokazovala upravičenost spremembe zakona, predstavljaje samo ženske, z ministrico Asto Vrečko na čelu. Čeprav so se zelo trudile, da bi pojasnile, da nov zakon umika odločilni vpliv politike v delo in program nacionalke, pa po pričakovanju Janševo obarvanih sodelujočih niso prepričale.

Voditeljica Petrovčič je sicer želela ustvarjati vtis nevtralnosti, jo je pa kljub temu večkrat zaneslo na stran ubogih novinarjev, ki jih bo novi zakon »obglavil«. Poleg tega ji je ušla izpod kontrole tudi njena skrita nestrpnost do kulturne ministrice. Verjetno zato, ker izhaja iz vrst Levice, ki so jo hotele SDS in NSi politično izobčiti in prepovedati. Še bolj pa me je pri njenem vodenju motilo njeno 'udvarjanje'  Možini in Nežmahu. Nenehno ju je naslavljala »doktor Možina, doktor Nežmah, ...«. Pozabljala pa je, da imajo znanstvene nazive tudi nekateri drugi udeleženci. Ali ministrica Vrečko in gospa Bašič Hrvatin nimata doktorskih nazivov? Za Petrovčičevo očitno ne! Opomniti bi jo tudi želel, da imata obe naziv doktorice znanosti. Dr. Bašič Hrvatin je celo redna profesorica na Univerzi na Primorskem.

Oddaja je bila tudi živi dokaz, da se razmere v javnem zavodu RTV Slovenija, ne stabilizirajo, še manj pa umirjajo. Nasprotno. Kljub volilnim rezultatom, ki so jasno pokazali, da si nikakor ne želimo javnega medija v lasti ene politične stranke ter kljub veliki podpori pretežnega dela javnosti stavki novinarjev, ki želijo odstop vodilnih, se zadeve ne spreminjajo.

Združba Slovenskega pacienta - Watmough, Rebernik, Možina, Pirkovič s podporniki je še vedno trdno v sedlu. Še več, celo krepi se, od predvčerajšnjem še z novopečenim direktorjem televizije Urošem Urbanijo (ki je v tretje le uspel pravilno izpolniti obrazce za kandidaturo). Nad njegovim imenovanjem ni zgrožena le javnost ampak tudi velika večina novinarjev javnega zavoda, ki so že napisali protestno pismo. Človek, ki je kot vodja Urada vlade za informiranje dve leti uničeval TV Slovenija (finančno pa tudi STA) , bo sedaj postal njen šef. Poleg tega novinarji dokazujejo, nima potrebnih profesionalnih izkušenj in znanja za opravljanje tako pomembne funkcije. Spomnili so tudi, da je pred desetletjem, ko je bil zaposlen na Multimedijskem centru RTV, proti devetim novinarskim kolegom in takratnemu generalnemu direktorju, vložil kazensko ovadbo (ki je bila zavrnjena) v kateri jih je obdolžil, da se združujejo v hudodelsko združbo.

Pred kratkim so nadzorniki potrdili nov štiriletni mandat tudi generalnemu direktorju What the F. In to nezakonito, ker mu dosedanji še ni pretekel.

Nerazumljivo je, da si Janševi vojaki in potaknjenci poslej dovolijo še veliko več kot prej. Zaradi njihove drznosti, bolje rečeno arogance, da na vsak način zadržijo strankarsko RTV Slovenije, ki se financira z javnim denarjem, ne izbirajo sredstev. In to ne glede nato, da si velika večina Slovencev želi spremembe in da se jim novinarji že dalj časa upirajo. Ali mislijo, da bodo medij obvladovali za večno? Prej ali slej bodo zaradi svojih preteklih rabot »odleteli«. Mogoče ne skozi vrata, s svojih vodilnih položajev pa prav gotovo.

Kako pa se bo zgodba z uresničevanjem novo sprejetega zakona nadaljevala, pa bomo še videl.

 

Zaskrbljeni državljan 1