NAŠ NORI SVET

 

NAŠ NORI SVET

 

                                                Vir: Google Sites

Ko se nekdo sklicuje, da mora evropska (in s tem tudi naša) varnostna in zunanja politika temeljiti na »vrednotah« naše zahodno evropsko-ameriške in krščanske civilizacije, ki naj bi nas ločevala od preostalega sveta, se mi takoj poraja vprašanje za kakšno politiko tu pravzaprav gre. Sedanja vsekakor ni tista, ki bi ob ohranjanju »naših« vrednot obenem prispevala k mirnemu sožitju med narodi in državami na svetu, k napredku in ohranjanju našega planeta.

So vmešavanje v suverenost drugih držav, spodbujanje vojn in spopadov namesto diplomacije, ter pošiljanje vojakov in orožja v imenu zaščite demokracije v druge dele sveta tudi del vrednot naše civilizacije? Ali ni pravi vzrok za takšno početje le hranjenje zahodne orožarske in naftne industrije, ki hrepeni po čim večjem dobičku in izpolnitvi želja imperialističnih sil po prevladi v svetu? So krščanski ideološki nazori, ki ustvarjajo verske, narodne in rasne delitve, tudi del naše civilizacije in našega poslanstva? Smo pri tem postali še talci brezkompromisnih bojev za naravne vire, ki so izraz zaostrene konkurence v kapitalističnem in imperialističnemu svetu?  

Živimo v takem svetu, v katerem se lastniki kapitala neusmiljeno borijo za dobiček, katerega sadove nato pobira le majhen del lastnikov in rentnikov globalnega gospodarstva. Onesnaževanje okolja in podrejanje drugih, tudi s silo ali vojnimi spopadi, so le posledica njihovih brezobzirnih prizadevanj za več in več. Naše okolje zaradi te neusmiljene konkurence za profit postaja vedno bolj onesnaženo. Kljub temu pa je vedno več revnih ljudi, medtem ko se »elita« neizmerno bogati. Zato se ne morem otresti občutka, da svet drvi v propad.

V teh zaostrenih okoliščinah lahko prepoznamo predvsem odsotnost artikulirane politike miru. Zagovor sedanje politike transatlantskega zavezništva, da se je potrebno oboroževati, ker smo dolžni braniti svojo kulturo in demokracijo, temelji na ocenah, da naj bi bilo zavzemanje za protivojno politiko in njeno uresničevanje zgolj naivna doktrina, ki naj ne bi »napadenim žrtvam« kaj dosti pomagala. Mirovna prizadevanja so za transatlantsko zavezništvo daleč od realpolitike, ki jo neusmiljeno vodi danes. So le sanje naivnih mirovnikov.

Danes živimo v zelo nepredvidljivem času, času radikalnih sprememb. Ponavljajoča se tragična dogajanja nas silijo v sledenje silnicam od slabega k še slabšem, od regionalnih spopadov do vojn na širših območjih. Vse postaja nekaj normalnega, vsakdanjega. Skorajda ni več zaslediti vztrajanja v prepričanju, da je drugačen svet – brez orožja in vojn – mogoč in da mora tak svet biti del naših prizadevanj.  Ne smemo se sprijazniti in spopade in vojne »naturalizirati« ter jih jemati kot nekaj normalnega, vsakdanjega, saj da »tako pač je«. V zadnjem času smo na ta način pričeli dojemati celo vojno v Ukrajini. Vsakodnevne žrtve med ukrajinskimi in ruskimi vojaki in civilisti nas ne šokirajo več toliko. Ukrajinska katastrofa pa počasi izginja iz udarnih in naslovnih vesti medijev.

Če pogledamo zadnje desetletje premikov v globalnem imperialnem redu, vidimo, da so zaostrovanja in spopadi nujni le za hegemone, ki se borijo za prevlado v svetu, predvsem za razvoj  njihove vojaške industrije. V času hladne vojne smo živeli v bipolarnem svetu. Velesilama Združenim državam Amerike in Sovjetski zvezi, ni bilo potrebno sprožati zaostrovanj po svetu, ker sta se obe pospešeno oboroževali in sta njuni vojaški industriji prosperirali. Ob koncu hladne vojne je globalni sovražnik postal terorizem. Poligona za spopade, kjer so Američani preizkušali nova orožja in kjer se je trošila municija in bombe, sta se našla v Afganistanu in Iraku. Veliko zadolževanja ZDA ter številni mrtvi in milijoni razseljenih niso ustavili tedaj že pojenjajoče moči največje globalne gospodarske in vojaške velesile.

Ko so bili Američani prisiljeni neslavno zapustiti Afganistan, je morala biti na vrsti nova vojaška avantura – tokrat Ukrajina. Lahko bi dejali, da je bila Ukrajina kot potencialno novo žarišče, že nekaj časa v rezervi ameriške imperialistične politike. Financiranje številnih laboratorijev, ki so pričeli razvijati viruse in drugo biološko orožje, so Američani financirali že veliko pred rusko invazijo. Ukrajinsko zatiranje pretežno ruskega prebivalstva v Donbasu, tudi s silo, se je ponavljalo že dolgo časa. Lahko bi dejali, da je vojna med hegemonoma v tej ukrajinski provinci potekala že dolgo pred rusko invazijo. Le na oblast je bilo potrebno postaviti nekoga, ki bo uspešno izzval Rusijo, da izgubi potrpljenje in se odloči za vojaški poseg. Kako priročno za Američane. Ukrajina je namreč, tako kot prejšnja žarišča, daleč od njihovih meja, spopad ne slabi le Rusije, ampak tudi evropske zaveznike, ki postajajo še bolj odvisni od Američanov kot so bili do sedaj. Kar dve muhi na en mah!

To, da ZDA zaradi svojih imperialističnih nagnjenj potrebujejo konflikte po svetu daleč od njihovih meja, razumem. Ne razumem pa njihovega spodbujanja in nato intenzivnega angažiranja v ukrajinskem spopadu. Ali so pozabile, da največja nevarnost ne preti iz Rusije in Evrope, ampak iz vzhoda od »rumene rase«.

Z nedavnim obiskom predsednice predstavniškega doma ameriškega parlamenta Tajvanu, so »vrgli rokavico« Kitajski. Tako izzivanje ima lahko hude posledice tudi za trenutno še najmočnejšo državo na svetu.  

 

Zaskrbljeni državljan 1