PRIMER ZVESTEGA VAZALA - KAIZER

 

PRIMER ZVESTEGA VAZALA - KAIZER

 

Odkar je nova vlada prevzela vajeti v svoje roke, smo priča intenzivne destruktivne dejavnosti »konstruktivne opozicije«, na čelu s Slovenskim pacientom. Na kratko bi jo lahko opisali kot čim bolj učinkovito oviranje dela vlade in parlamenta ter brezkompromisno prizadevanje, da ohrani svoje podtaknjence in svoj vpliv v vseh segmentih naše družbe .

                                                                                Vir: Dnevnik

Skladno z omenjeno strategijo »konstruktivne opozicije«, je v začetku tega meseca Slovenski pacient ponovno »udaril«. Tokrat je na svojem omiljenem omrežju Twitterju delil fotografijo vsebine depeše, ki je bila poslana na diplomatsko konzularna predstavništva Slovenije po depešnem sistemu Ministrstva za zunanje zadeve. Vsebina se je nanašala na prošnjo volilnega štaba kandidatke za predsednico države Natašo Pirc Musar, da na predstavništvih na vidnem mestu objavijo naslov, na katerega lahko volivci pošiljajo podpise za podporo njeni kandidaturi*. Ob tem je - njemu svojstveno - zlobno pripisal, da sta se tudi slovenska diplomacija in ministrstvo podala v akcijo zbiranja podpisov za izbranko nekdanjega predsednika republike Milana Kučana.  

Ni resnega državnika, ki bi si drznil objavljati vsebine iz zaprtega informacijskega sistema državne administracije. Javna objava internih komunikacij diplomatske mreže je v mednarodni praksi nekaj nesprejemljivega, predvsem pa protidržavno dejanje.

No, Slovenski pacient se nikoli ne drži pravil, niti zakonov ali ustave. On je nekaj posebnega, je nad vsem omenjenim. Že samo dejstvo, da je v času razpadanja bivše države objavil tajni vojaški dokument, kaže na njegov značaj, ki ne pozna moralnih in siceršnjih meja, ko gre zanj oz. njegove interese. Še celo več. S kaznivim dejanjem in priporom na Roški si je nadel avreolo mučenca in karizmatičnost velikega domoljuba, s katero še danes slepi nemalo katerega Slovenca.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je kopijo besedila depeše prejel od nekoga, ki ima dostop do zakodiranega depešnega sistema ministrstva.

Po javni objavi slike besedila depeše, je bilo na osnovi zakona o zunanjih zadevah zunanje ministrstvo dolžno sprožiti preiskavo o sumu zlorabe tajnosti dokumentov ministrstva, ki jih uporablja pri komunikaciji med uslužbenci po razvejani mreži diplomatsko konzularnih predstavništev.

Kmalu so prišli do ugotovitve, da je fotografijo depeše posnel verni član SDS, veleposlanik Tone Kajzer, na svojem službenem računalniku v prostorih slovenskega veleposlaništva v Washingtonu in jo poslal svojemu šefu.

Čeprav »slovi« kot tretjerazredni diplomat, ki je v preteklosti že imel težave z notranjimi nadzori ministrstva (vključno z mobingom svojih uslužbenk), ga je prejšnja vlada imenovala za državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu, ki ga je vodil Anže Logar. S tega mesta pa ga je nato jeseni 2021 imenovala na najbolj prominentno veleposlaniško mesto - v Washington. Da so izpraznili to mesto zanj, so njegovega predhodnika nemudoma in predčasno premestili na Irsko. 

                                                 Vir: MMC RTV Slovenija

V skladu z diplomatsko prakso, je bil Kaizer takoj poklican na zagovor na Ministrstvo za zunanje zadeve. Ker očitno ni bilo dvoma, od kod je Slovenski pacient prejel sliko vsebine depeše, se je vlada odločila, da ga odpokliče.

Ukrep vlade je po pričakovanju sprožil številne in ostre reakcije privržencev Slovenskega pacienta.

Slednji je celo angažiral upokojenega bivšega večnega zunanjega ministra, ki je napisal javno pismo predsedniku Pahorju, kateri formalno edini lahko odpokliče veleposlanika. Z ljubkovalnim »Dragi Borut« ga je pozval, naj »zavrne predlog vlade o odpoklicu slovenskega veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja«. Rupel v svojem pozivu piše, »da Kajzer ni storil ničesar narobe, prej nasprotno«. Ocenjuje, da ni kršil zaupnosti komuniciranja prek depešnega sistema, saj da objavljena depeša nima nobene oznake zaupnosti. Ob tem spominja tudi na incident, ko je bila decembra 2007 medijem razkrita "washingtonska depeša" s prošnjo ZDA, da naj Slovenija med prvimi prizna neodvisnost Kosova.

"Kajzerjevo ravnanje primerjati s kriminalnim dejanjem leta 2007 je blasfemično," je zapisal Rupel, ker zdajšnji veleposlanik v Washingtonu "niti za trenutek ni ogrozil varnosti slovenskega depešnega sistema". Razkritje vsebine depeše naj bi bila po njegovem prepričanju celo v interesu javnosti, saj je vsebovala nezakonito, celo protiustavno vmešavanje v volilne postopke. Da bi podkrepil svojo trditev, je še navedel, da ga pri tej modri ugotovitvi podpira ustavni pravnik Peter Jambrek. »Pahor naj zato ne podpiše predloga o odpoklicu Kajzerja, ker da postopek temelji na nezakonitosti«, poziva Rupel.

No, da ga podpira Jambrek ali še kakšen drug prikrit ali neprikrit vazal Slovenskega pacienta, ne preseneča.

Bolj pa me preseneča, da »večni zunanji minister« (enako velja za Jambreka) še vedno ne pozna diplomatske prakse in ravnanja s komunikacijskim sistemom Ministrstva za zunanje zadeve. Očitno se Rupel, ki se v času svojega dolgotrajnega ministrovanja, diplomatske prakse ni nikoli držal, tudi ni prav nič naučil. Kot zunanji minister se je obnašal kot slon v trgovini s porcelanom in povzročal več škode kot koristi slovenski diplomaciji. Poznana krilatica, ki ga je krasila predvsem v času našega prizadevanja za mednarodno priznanje »da se vrne skozi okno, ko ga vržeš skozi vrata«, mu ni kaj dosti koristila na mednarodnemu diplomatskemu parketu. Je pa zato škodila ugledu Slovenije v svetu. Pri Ruplu pa je možna tudi druga opcija. Tako kot je po tekočem traku menjal politične stranke, tudi menja svoja stališča, odvisno za koga in za katero stranko gre.

Glede slikanja in pošiljanja depeše, pa je jasen zakon o zunanjih zadevah. Depeše so interna komunikacija ministrstva, ki niso namenjena javnosti. Vsaka kršitev mora biti sankcionirana, lahko tudi z ukrepom, ki ga je doživel Kaizer.

Očitno se je s podpisom akta o odpoklicu Kaizerja, končno enkrat, pravilno odločil tudi sedanji predsednik. Bravo »dragi Borut«, bi dejal, če ne bi tudi tokrat naš vrli predsednik iskal »tretjo pot«. Ob podpisu je najprej izrazil dvom o ukrepu, zanj je namreč »prekomeren«. Poleg tega pa je kritiziral vlado, da se pred odpoklicem ni posvetovala z njim. Zunanja ministrica ga je zato na Brdu pri Kranju spomnila, da sta o odpoklicu govorila tri dni pred sejo vlade, ter da mu je nato še pred sejo vlade, na zaprosilo njegovega urada, poslala dodatna pojasnila.

Dragi Borut- da ne želiš biti moralna avtoriteta, da vedno iščeš tretjo pot in da se neprestano uklanjaš avtokratskemu Slovenskemu pacientu, nam je vsem znano. Da pa nam javno lažeš, pa do sedaj nismo bili navajeni!  

Na zaključku bi rad spomnil še na moj prispevek v blogu, v katerem sem zapisal, da je Golob napravil veliko napako, ko ni nemudoma odpoklical veleposlanikov, ki jih je vlada Slovenskega pacienta zaradi zaslug, ker so verno služili takratni največji vladni stranki, poslala ma vodilna mesta v tujino, celo po izgubljenih volitvah. To, milo rečeno, neokusno dejanje, je s svojim podpisom nato požegnal še »dragi Borut«. Ti podtaknjenci sedaj ne delajo za Slovenijo in za sedanjo vlado, delajo tako kot jim narekuje njihov dobrotnik, ki jih je poslal na dobro plačana mesta v tujino, torej proti slovenskim interesom. Golobova odločitev, da jih pusti na vodilnih mestih v diplomatsko konzularnih predstavništvih, ni bila modra in ga bo še večkrat »tepla«. Še posebej takrat, ko se bo moral na področju mednarodnih odnosov posluževati diplomatske mreže.

Preslikovalec internih dokumentov diplomatske mreže Kaizer pa se bo le moral vrniti domov, četudi, kot pravi »z dvignjeno glavo«!

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

*Prošnjo volilnega štaba kandidatke za predsednico države Nataše Pirc Musar, da na predstavništvih na vidnem mestu objavijo naslov, na katerega lahko volivci pošiljajo podpise za podporo njeni kandidaturi, sodi med konzularna opravila, ki so jih diplomatka konzularna predstavništva Slovenije v tujini dolžna nuditi vsem slovenskim državljanom. Enako željo, če bi jih zaprosili, bi morala DKP ugoditi tudi vsem drugim kandidatom za predsedniške volitve – tudi Anžetu Logarju – gospod Slovenski pacient!