FENOMEN SPRENEVEDANJA - LOGAR

 

FENOMEN SPRENEVEDANJA - LOGAR

 

                                                        Vir: Delo

Povsem logično bi bilo, da glede na svojo politično in siceršnjo moč tudi »najbolj poštena slovenska politična stranka«, ki je imela drugi najboljši rezultat na zadnjih državnozborskih volitvah, pošlje svojega kandidata v volilno bitko za položaj predsednika republike.

Toda tokrat je presodila, da le s podporo svojih zvestih privržencev, njen izbranec ne bi imel pravih možnosti za končno zmago. Po vseh mahinacijah in uzurpacijah oblasti v časih, ko je vodila vlado, take možnosti verjetno tudi nikoli ne bo imel. Zato slabih izkušenj iz različnih volitev pri katerih se je že večkrat opekla, SDS tokrat ni želela več ponoviti. Ubrala je drugačno taktiko, taktiko, ki ji je svojstvena pri večini zadev, ki se jih loti. Taktiko zavajanja in sprenevedanja. Odločila se je, da tokrat njen podtaknjenec nastopi pod krinko neodvisnega kandidata.

Za to vlogo je izbrala svojega vidnega člana Anžeta Logarja, ki je, tudi skladno z opisano taktiko stranke, v začetku julija napovedal svojo kandidaturo. Torej, kot nestrankarski, »neodvisni kandidat«, ki pa je dejansko politično zrastel iz podmladka te stranke in se sčasoma povzpel med vodilne člane, prav do mesta predsednika njenega sveta, ki ga še vedno zaseda!

Njegovo javno sprenevedanje, da je neodvisni kandidat, »ki ga bo stranka podprla, le če bo hotela«, pa je preprosto pomenil le podcenjevanje volivcev, manipuliranje in pritlehno metanje peska v oči.  

Logarjevo odločitev, da mora nagovoriti širši krog volivcev kot ga trenutno premore njegova stranka, je bila seveda njegova edina možnost za uspeh. V času napovedi njegove kandidature smo bili namreč še vedno pod svežim vtisom travmatičnega obdobja tretje vlade njegovega šefa, Slovenskega pacienta, katere pomemben del, kot minister za zunanje zadeve, je bil. Kljub temu, da je njegova vlada proti koncu svojega mandata volivce "kupovala" s stotinami milijonov evrov, (ne iz svojega, ampak iz našega skupnega proračunskega denarja), je doživela katastrofalen in boleč poraz. Tudi gospod Logar.

Zato se postavljalo vprašanje, kako bi lahko predsednik republike postal nekdo, ki je bil minister v poraženi in nezaželeni vladi ter visok funkcionar v stranki, ki je to vlado tudi vodila? Odgovor je zelo preprost. Le tako, da prične takoj, ko se vključi v kampanjo zavajati volivce s prepričevanjem, da je neodvisen kandidat, ki odslej naprej nima nič več skupnega s svojo stranko, še posebej z njegovim absolutističnim vodjem, ki je izjemno nepriljubljen pri večini volivcev. Seveda je pri tem Logar računal tudi na kratek spomin volivcev na dogodke zadnjih dveh let, ko je bil na oblasti, kot tudi na naivnost drugih, ki bodo morda le nasedli njegovemu sprenevedanju.

Zato v je kampanji, posebej na soočanjih, deloval kot benigna ovca, ki je za pretekle dogodke povsem izgubila spomin. Nečistim poslom prejšnje vlade in njenim nezakonitim ukrepom se je čudil ali se jih celo ni spominjal. Vedel se kot nekdo s pokvarjenim kasetofonskim trakom v glavi, ki na vsako občutljivo vprašanje, ki ga spravi v zadrego, ponavlja en in isti odgovor - da se ukvarjal le z mednarodnimi zadevami, za ostale odločitve vlade pa ne prevzema odgovornosti. Drugače povedano, nezaupanje volivcev njegovi stranki in vladi, za njega odkar se je proklamiral kot samostojni kandidat, ne veljajo več?! Halo!

Ne glede na njegovo perfidno igro, se mu je po zaslugi medijev,  ki mu niso zastavljali pravih vprašanj, delno le posrečilo uspešno »prodati« svojo namišljeno podobo in to:

da je neodvisen kandidat - čeprav so podpise zanj zbirali strankini aktivisti;

da v svoji stranki pripada bolj umirjeni struji in da pooseblja opozicijo absolutističnemu radikalnemu vodji - čeprav »ima z njim dobre odnose«;

da ima jasna stališča do vseh vprašanj - čeprav se praviloma izogne vsakemu malo bolj neprijetnemu vprašanju, še posebej tistim o delovanju njegove stranke in vlade;

da na soočanjih kandidatov igra vlogo velikega pripadnika evropske ideje - čeprav je kot bivši minister za zunanje zadeve dosledno izvajal sklepe vlade, ki je rušila evropsko enotnost in Slovenijo aktivno umeščala v srednje evropski prostor, katerega je soustvarjala na vrednotah po vzoru Orbana in Kaczinskega;

da se bo kot predsednik države, v nasprotju s Pahorjem, oglašal vedno, ko bo to potrebno - čeprav je kot minister v vladi Slovenskega pacienta molčal ob vseh njenih ekscesih, grožnjah prebivalcem, klientelizmu in verbalnemu nasilju ter drugim nezakonitim in avtokratskim potezam;

da ni bil nikoli v vojni z mediji - čeprav je njegova vlada nezakonito uničevala Slovensko tiskovno agencijo in si prisvajala nacionalno radiotelevizijo ter kritizirala in napadala vse medije, ki o njej niso pisali po njenem okusu;

da je bil odgovoren samo za delovanje vlade na mednarodnem področju - pri tem pa je pozabil, da je odobril zloglasno depešo svojega ministrstva Svetu Evrope o komunističnih koreninah slovenskega novinarstva, ki je, vključno z njegovim uvodnim pismom, blatila Slovenijo. Njenega avtorja, zloglasnega preslikovalca depeš ministrstva Toneta Kaizerja, pa je za nagrado poslal na najbolj pomembno veleposlaniško mesto v Washington;

da »vedno odgovarja za vsa dejanja, ki jih opravlja« - čeprav je kot minister brez zakonitega javnega razpisa nabavil 78.000 kemičnih svinčnikov za potrebe predsedovanja EU od Rajka Janše, brata predsednika vlade;

itd…itd…

Potrebno je priznati, da se je zaradi težkega strankarskega  nahrbtnika znašel v zelo kočljivem položaju. Po eni strani je moral hliniti samostojnost in nenavezanost na svojo stranko in se vesti kulturno in spravno, nasprotno od nekaterih svojih neotesanih in primitivnih kolegov, kot so na primer Hojs, Mahnič, Grims itd, ki jih v strani ne manjka. Po drugi strani pa se ni smel zameriti politični srenji, ki ji pripada, saj se bi mu lahko ob najmanjši napaki odpovedala in ga odpihnila od željenega cilja.

Kot kažejo javne ankete je do sedaj zelo uspešno odigral svojo licemersko vlogo. V marsičem so mu tudi pomagale stranke nasprotnega političnega pola, ki se niso mogle dogovoriti o enem skupnem kandidatu, ki bi lahko vnovčil kapital z zadnjih volitev. 'Prepucavanje' Kučan - Golob in Muserjeva - Brglez jim je samo močno škodil, Logarju pa le koristil.

Zato ima neposredni pred volitvami »neodvisni« Logar največje možnosti za zmago v prvem krogu.

Izid drugega odločilnega kroga pa bo odvisen od tega ali se bodo stranke levo od sredine uspele povezati in podpreti skupnega kandidata, ki bo preživel prvi krog, delno pa tudi od volilne udeležbe. Torej ima presenetljivo »Janša junior« še vedno možnosti za končno zmago. Ta zmaga pa bi pomenila obliž na rane Slovenskega pacienta in, kot piše včerajšnja Mladina, tudi njegovo »revanšo«, ki bi mu lahko celo utrla ponoven pohod na oblast.

Upajmo, da ne.

 

Ps.: Ta prispevek objavljam, ne glede na volilni molk. Pssst.