KAJ NAS ČAKA ?

 

KAJ NAS ČAKA ?

 

Tako vlada Slovenskega pacienta kot sedanja sta pričeli svoj mandat v zelo težkih, tako rekoč kriznih razmerah. Prva je pričela svojo vladavino ob izbruhu pandemije novega korona virusa, sedanja pa se je bila prisiljena pričeti ukvarjati z evropsko energetsko krizo, hitro naraščajočo draginjo in visoko inflacijo takoj po prevzemu oblasti. Ker sta si vladi povsem različni, sta se tudi problemov lotili vsaka na svoj način.

                                                               Vir: Delo

Ob primerjavi prvih stotih dni delovanja obeh vlad, ne moremo mimo dejstva, da se je prva na širjenje virusa v Slovenijo odzvala panično, z nezakonito represijo in grožnjami prebivalstvu, policijsko uro in številnimi prepovedmi ter z mrzličnim zapravljanjem sredstev za nakup pomanjkljive zdravstvene opreme, brez razpisov in preko posrednikov (seveda zaradi provizij!). Tudi drugih vladajočih zadev se je v svojem malo več kot dveletnem mandatu, lotevala na avtokratski in izključujoč način.

Sedanja se je lotila grožnje pomanjkanja energetskih virov in podivjane cenovne spirale z vrsto dokaj premišljenih ukrepov, od katerih jih zaenkrat precej kar dobro deluje. Z njimi je do nadaljnjega le nekoliko pomirila prebivalce, ki se bojijo mrzle zime ter vrtoglave rasti cen in inflacije. Vlada tudi zagotavlja, da je pripravila vse potrebno za obvladovanje morebitne ponovne virusne epidemije na svoj način, v katerem bo imela glavno besedo stroka, ne pa predsednik vlade. Kljub temu pa lahko na žalost že sedaj ocenimo, da na marsikaterem področju ne izpolnjuje naših pričakovanj.

Tu imam v mislih predvsem zdravstvo. Pred volitvami in po prevzemu krmila je sedanji minister za zdravje Bešič Loredan obljubljal marsikaj, od boja proti korupciji, izboljšanja stanja v javnem zdravstvu, vključno s krajšanjem čakalnih vrst itd. A je kot kaže, vsaj zaenkrat, ostalo le pri obljubah. Podobno kot številnim njegovim predhodnikom, še posebej zadnjim – Gantar, Janša, Poklukar – se mu javni zdravstveni sistem dobesedno sesuva. Številni državljani še vedno nimajo splošnega zdravnika, korupcija se zaenkrat ne zmanjšuje. Podobno velja za čakalne vrste. Sedaj se mu je dogodila še tragedija v Celjski bolnišnici, tudi tu se ni izkazal najbolj. Pri ukrepanju se je malo prenaglil.

Zaradi dolgih čakalnih vrst se nekateri bolniki (tisti, ki si to lahko privoščijo) odločajo za plačljive preglede in posege pri privatnikih. Drugi se zopet odločajo za komercialna zavarovanja, ki naj bi jim prav tako omogočala hitrejši dostop do specialistov. To pomeni, da morajo plačevati kar tri zavarovanja – osnovno, dodatno in komercialno. Če jim še takrat ne uspe priti v razumnem roku na vrsto, pa se odločijo še za četrto možnost - plačajo pač pregled pri privatniku. Moj sosed namreč poleg osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja plačuje še članarino pri prvi zdravstveni asistenci, ko izčrpa njihove zdravstvene usluge, se poda še k privatniku, ki mu uslugo drago zaračuna. Za tako skrb za svoje zdravje pa moraš imeti precej pod palcem.

Seveda pa to še ni vse. V javnost je prišla novica, da se bo v Ljubljani pričela graditi zasebna bolnišnica, ki jo bosta financirali dve zavarovalnici, ki sta v večinski državni lasti. To pomeni, da jo bomo financirali davkoplačevalci, pretežno iz dobička, ki ga zavarovalnici ustvarjajo iz viška prispevkov dodatnega zdravstvenega zavarovanja!? Ker bo v privatni lasti, bodo morali tisti, ki se bodo zdravili v tej bolnišnici, kljub dolgoletnemu plačevanju zdravstvenega zavarovanja, za zdravljenje plačevati. Zanimivo bo videti, kdo se bo tokrat na nov inovativen način prilastil javna sredstva in kateri zdravniki se bodo »ogrebli« za zelo dobro plačana delovna mesta) Sedanji minister na vprašanja medijev, kaj misli o novi privatni bolnišnici, le molči. Nedavno je celo izjavil, da z zadevo ni seznanjen. Čudimo se lahko tudi napovedim, da bo bolnišnica zgrajena v 16 mesecih, medtem ko samo obnove javnih bolnišnic trajajo leta in leta.

Da bi bila še ena bolnišnica v našem glavnem mestu še kako potrebna, se strinjamo vsi, vendar je vse bolj jasno, kdo se bo lahko v njej zdravil nadstandardno. Ali bomo imeli odslej dvojna zdravstvena sistema – za bogate in za rajo?

Ob vsem tem se zdi, da ustvarjalci zdravstvene politike pozabljajo na temeljno pravico vsakega državljana. To je dostop do zdravnika, ki ga potrebuje, ko zboli. Dosegli smo namreč tako raven družbenega blagostanja, ko je ta pravica povsem uresničljiva.

Da se prejšnja vlada ni zmenila za 131.000 ljudi, ki so ostali brez osebnega zdravnika, me ni presenečalo. Niti, da vladajočim ni bilo mar, da starejši, ki so najpogosteje med bolniki, zaman kličejo v ambulante, kjer telefoni zvonijo v prazno, odgovorni pa jim ponujajo net in aplikacije, prek katerih lahko vzpostavijo stike s svojim zdravnikom, ča ga sploh še imajo. Kaže, da so tudi pod sedanjo vlado časi, ko so bolniki s svojimi težavami lahko potrkali na vrata ordinacij in zdravnikom zaupali svoje zdravstvene probleme, očitno mimo. Ordinacije splošnih zdravnikov ostajajo prazne, kot v času kovida. Zdravniki pa se pritožujejo, da so slabo plačani in želijo izstopiti iz skupnega državnega plačilnega sistema. Izkoriščanje človeške stiske za svojo korist je za mene nesprejemljivo in pokvarjeno.

Na žalost pa imamo v Sloveniji poleg vseh naštetih problemov v zdravstvu še Kuštrina! S sindikatom Fides, ki ga obvladuje, stavka le takrat, ko Slovenskega pacienta ni na oblasti – kot je npr. v času Cerarjeve in Šarčeve vlade. Zadnje dve leti ga seveda ni bilo zaznati. Tako predvidljiva manipulacija svojih kolegov, ki bi seveda želeli čim višje plačilo za svoje delo, je milo rečeno, neokusna pomoč Slovenskemu pacientu pri rušenju trenutne vlade.

Minister Bešič Loredan pa še vedno (čeprav delo ministra za zdravje zahteva celega človeka) del svojega delovnega časa porabi za delo v privatni praksi. Ali mu je za zaupati, da se bo boril za izboljšanje stanja v javnem zdravstvu, ki je dostopno vsem, tudi revnim?

Odgovor je na dlani!

 

Zaskrbljeni državljan 1