SPOMENKA HRIBAR O PUČNIKU IN JANŠI

 

SPOMENKA HRIBAR O PUČNIKU IN JANŠI

 

»Za Jožeta Pučnika samega je bilo usodno njegovo srečanje z Janezom Janšo. Kakor vsi mi njegovi prijatelji in znanci iz Odbora za varstvo človekovih pravic, ga je tudi Jože izjemno cenil. Sta si bila pa v temelju različna, po značaju, po filozofski družboslovni izobrazbi in predvsem po človeški moralni plati.
Jože je bil izjemno tenkočuten za resnico in etiko, v njem ni bilo maščevalnosti in res mu je šlo za Slovenijo, za slovensko državo, pri čemer ni iskal osebnih koristi. Ni bil ne oblastiželjen, ne častihlepen.
Janez Janša pa prav nasprotno, njegova oblastiželjnost se je pokazala že zgodaj, prvič na ravni njegove metodologije vladanja, drugič pa glede vsebine, tretjič in najprej pa je oboje uresničeval.«

Spomenka Hribar: “Prekinjena pot doktorja Jožeta Pučnika,” na posvetu Jože Pučnik – v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu.

 

                                                             Vir: Reporter.si

Že od nekdaj sem cenil slovensko filozofinjo, sociologinjo in publicistko Spomenko Hribar. Še posebej njeno razmišljanje o spravi in njena prizadevanja, da se bi delitve, ki so nastale med Slovenci po drugi svetovni vojni, morale že vendarle končati. Bila je tudi med aktivnimi pisci Nove revije, kjer so nastajali prvi resni razmisleki o samostojnosti Slovenije ter med ustanovitelji in člani DEMOS-a.

V nekem izmed svojih publicističnih razmišljanj kmalu po nastanku nove države, je Janeza Janšo označila za enega od poglavitnih krivcev za razpad DEMOS-a in se pričela distancirati od njega kot osebe in politika. Večkrat je nato povedala, kaj si misli o njegovih političnih opredelitvah, še posebej o dejanjih. Zato me tudi ni presenetil njen nastop na nedavnem posvetu o delu Jožeta Pučnika, ki ga je pripravil Muzej slovenske osamosvojitve.

V uvodu je povedala marsikaj, kar doslej o Pučniku, njegovih političnih opredelitvah in aktivnosti še nisem vedel. Povedala pa je še veliko več. Pučnika je opisala kot pristaša radikalnega koncepta solidarne socialdemokratske družbene ureditve. Po njenih ocenah je zagovarjal naslednje teze - v procesu privatizacije družbene lastnine in podjetij, ki so bili v lasti družbe, mora delež od vrednosti le-teh pripasti tudi delavcem; gozdovi v postopku denacionalizacije se v naravi ne bi smeli vračati ne kmetom, ne Cerkvi; tudi v praksi bi se morala dosledno upoštevati jasna opredelitev v Ustavi, ki določa, da mora biti Cerkev ločena od države. To tudi pomeni, da mora tako kot vsi drugi plačevati davke od premoženja državi, sama pa bi se morala financirati iz posebnega cerkvenega davka tistih svojih pripadnikov, ki se zanj odločijo. (Vse te njegove opredelitve takoj podpišem!)

V nadaljevanju je nato razvila svoj pogled na kratko zgodovino Slovenije kot države. Dejala je, da v kolikor bi bile Pučnikove opredelitve realizirane v praksi, bi bila danes Slovenija povsem drugačna kot dejansko je, bila bi taka, kot so si jo zamišljali njeni snovalci, bila bi takšna za katero so se volivci skorajda enoglasno  odločili na plebiscitu v decembru 1990.  

Rdeča nit njenega razmišljanja o Pučnikovi zapuščini in prekinjeni poti, ki jo je začrtal, pa je vodila do njegovega naslednika na vrhu stranke SSDS, Slovenskega pacienta. Ta naj bi po njeni oceni z vsem njegovimi kameleonskimi preobrazbami, ki jih je izvajal v času svoje političnimi kariere in z zlorabo lika svojega predhodnika, stranko zapeljal na povsem drugačno pot od tiste, ki jo je začrtal Jože Pučnik. Janša se je iz mirovnika spremenil v ekstremnega militarista, iz socialdemokrata v krutega neoliberalca in zagovornika  divjega kapitalizma ter iz levičarja v skrajnega desničarja, ki simpatizira s fašisti. Slovenijo pa je spremenil v avtarkično nedemokratično državo ter jo na svetovnem zemljevidu premaknil med skrajno desničarsko-avtokratske države. Zato je po njeni oceni njegova tretja vlada »spravila Slovenijo na kolena«.  

Vse to je govorila v njegovi prisotnosti ter vpričo »velikih zaslužnih osamosvojiteljev«, kot so Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Peter Jambrek, Borut Pahor itd., ki mu vsi še vedno pokorno služijo in »jejo iz roke«. Zato so se med njenim govorom slišali tudi protestni medklici.

Manj kot dva metra oddaljen Slovenski pacient je bil tokrat prisiljen v živo poslušati ostro in obremenjujočo kritično analizo na svoj račun. Pogumna gospa mu je nalila polno čašo čistega vina, ki se mu je ob pitju (namreč ob poslušanju njenega prispevka) močno zatikal v grlu. Kako je to prenesel, sicer ne vem, sem pa prepričan, da bo glede na svoj sovražni in maščevalni značaj, napravil vse, da govornici  vrne z obrestmi.

Je pa svojo »porcijo« prejela tudi instagramska zvezda, predsednik države Pahor. Hribarjeva ga je imenovala »olikano hrbtno stran Janševe politike«, ki mu »na predpražniku Janševega desničarstva uspeva do konca mandata prodajati neoliberalno meglo«. Kaj takega? Tako lucidnega in duhovitega opisa delovanja Pahorja, do sedaj še nisem zaznal. (Tudi to takoj podpišem!)

Na zaključku lahko ocenim, da je bil njen nastop na posvetu o Jožetu Pučniku prava 'bomba', pa tudi eden izmed politično najbolj šokantnih in povednih dogodkov v zadnjem času.

Čestitam ti, gospa Spomenka, za hrabrost in odločnost! Še več podobnih Spomenk bi morali imeti v Sloveniji in manj (ali še bolje nobenega) podobnih Slovenskemu pacientu!

 

Zaskrbljeni državljan 1