TONIN – prototip sodobnega povzpetnika

 

TONIN – prototip sodobnega povzpetnika

 

                                                 Vir: Domžalec.si

Ko je svojo stranko pripeljal v naročje novemu vodji in na ta način prilezel v vlado in do ministrskega stolčka, so se ubogemu mlademu povzpetniku, pričele dogajati nespretnosti in smole, ki so mu kalile njegovo samovšečnost in zmagoslavje.

Že takoj na pričetku nastopa funkcije ministra, si je na cesti grizel nohte, ko je čakal na »izgubljeni« kamion z medicinsko opremo. Vendar ga ni nikoli dočakal. Že plačana nujno potrebna medicinska oprema, se je čudežno »izgubila«, tako kot davkoplačevalski denar, ki ga je porabil za nakup. Kmalu nato ga je močno zaskrbelo zdravje mame, ker so nekateri namigovali, da naj bi bila vsaj posredno vpletena v nečedne posle pri obsežnih in nekontroliranih nabavah zaščitne medicinske opreme (ki jih je preko posrednikov, za visoke provizije, vodila vlada katere član je bil) za obvladovanje epidemije kovida.

Nato je kot obrambni minister smatral za svojo dolžnost, da reklamira uspešnost slovenske vojske, ki je prejela s strani NATA negativno oceno za pripravljenost. Želel se je tudi približati svojim podrejenim ter se z njimi igral vojaka. Plezal je po tankih, metal bombe in se plazil v beli srajci po blatu ter slike objavljal na družbenih omrežjih.

                                                               Vir: Slovenske novice

Čeprav je uspel z vodstva stranke izriniti veliko bolj popularno predsednico, pa je ni uspel disciplinirati. Še posebej ga je ujezilo, ko mu je nagajala v vlogi evropske poslanke, ko ni pritrdila žalitvam svojega kolega Zvera, desne roke Slovenskega pacienta, ki je v Bruslju in Strasbourgu ogovarjal novega kandidate za premierja Roberta Goloba, ter ga zmerjal, da je rusofilni  oligarh.

V vladi je želel postati prvi posnemovalec Slovenskega pacienta. Ponosen je bil, ko je uspel, skoraj enako uspešno, kot njegov idol, z močjo in vplivom podpredsednika vlade, nameščati svoje kadre na dobro plačana in vplivna mesta, ustanavljati svoje medije, ter k sebi in svoji stranki preusmerjati javni denar.

Ostalo mu je le še nekaj nalog. Samo Slovenijo bi še moral pod svojim vodstvom vrniti h »krščanskim vrednotam«, do konca bi moral sprivatizirati zdravstvo in ustanoviti demografski sklad, pa bi se zapisal v zgodovino kot uspešen frontmen svoje stranke .

Spoznal pa je, da je na tej plemeniti poti bolje slediti Slovenskemu pacientu kot Kristusu in desetim božjim zapovedim. Če to počne slovenska rimsko katoliška cerkev, lahko tudi on. Pri tem je seveda moral solidarno molčati o rabotah, ki jih je počel njegov vodja Slovenski pacient. To je pomenilo, da si je moral zatisniti očesi in si prikriti ušesa, ko je bilo govora o »poslih« svojega idola, o spreminjanju družbe v avtokracijo in o njegovih povezavah z neonacisti. Seveda je to počel le v dobro vsem državljanom.

Pri tem se je oznanjal za najbolj pozitivnega in povezovalnega politika v Sloveniji. To, da se je bilo pri tem potrebno majčkeno sprenevedati in obračati dejstva ter dodajati še delček populizma, ni moglo kvariti  njegovega »velikega« uspeha.

Lahko še naštejemo nekaj njegovih drugih »uspehov«. Ko je prevzel stranko NSi in postal obrambni minister, je skupaj z RKC na tako imenovanih oratorijih pričel propagirati tudi vojaški stan in orožje. Oratoriji so počitniške kolonije Cerkve, na katerih otroke učijo verske vrednote. Po njegovem predlogu sedaj v te vrednote spadata tudi izobraževanje otrok o orožju in promocija vojaškega poklica – seveda gre pri tem za prave krščanske vrednote! Da bi srednješolce indoktrinirali za vojaški poklic, jim na verskih srečanjih sedaj nudijo štipendije, ki so veliko višje, kot za druge deficitarne poklice.

Čeprav je na zadnjih parlamentarnih volitvah prejel, skupaj s svojim vzornikom, kar krepko zaušnico volivcev, še vedno zatrjuje, da se je stranka pod njegovim vodstvom okrepila in da je bila na volitvah uspešna.

Pred odhodom z oblasti je poskrbel še za eno izjemno škodljivo in drago odločitev, ki se jo težko označi le kot »zopet ena Toninova neumnost«.

Revizija na obrambnem ministrstvu je ugotovila, da je 11. maja letos, tik pred koncem svojega mandata, sklenil posel z mednarodno organizacijo OCCAR za nakup 45 vojaških osemkolesnikov Boxer v neto vrednosti 281 milijonov evrov. To je storil po izgubljenih volitvah in v času, ko je njegova vlada imela mandat le še za opravljanje tekočih poslov, v katere nikakor ne sodijo tako dragi vojaški nakupi. Pri tem se je celo odločil za nakup najdražjih vozil, ki še sploh niso bila preizkušena v praksi in ki naj bi presegala NATO standarde za oklepna vojaška vozila. Torej za prototipe, ki jih je potrebno šele preizkusiti !? Po domače se takemu nakupu reče »maček v žaklju«. Svojo rokohitrsko odločitev je zagovarjal, da je s tem nakupom Slovenija izpolnila obljube do NATA za oblikovanje »bojnih skupin«.

To je tudi storil ne gleda na opozorilo bodočega mandatarja Goloba, da naj tega ne stori, ker za izpolnitev obljub NATU taka vozila sploh niso potrebna.

Človek se pri tako nori odločitvi lahko vpraša le: Kaj ga je prisililo k tako neracionalnemu nakupu in zakaj je z nakupom tako hitel? Ter, ali bo za hudo oškodovanje državnega imetja sploh kdaj odgovarjal? Ker poznamo prakso, ki že od svojega nastanka »krasi« našo državo, sta odgovora jasna: s podpisom so zagotovo prispele tudi prve, verjetno glede na visoko kupnino, »dokaj mastne« provizije, za katastrofalne odločitve dosedanjih vlad pa še do sedaj ni nihče odgovarjal. Zakaj bi torej vojaček Matej?

 

Zaskrbljeni državljan 1