INTERPELACIJA TANJE FAJON Farsa v enem dejanju

 

INTERPELACIJA TANJE FAJON

                                            Farsa v enem dejanju

 

                                                                  Vir: Delo.si

Dragi bralci,

vsem tistim, ki imajo televizijske operaterje, ki nudijo ogled oddaj s časovnim zamikom, bi toplo priporočil, da si zavrtijo, v zadnjem času eno najbolj komičnih oddaj na tretjem programu nacionalke – Interpelacijo zunanje ministrice Tanje Fajon. Moram priznati, da po zabavnosti presega celo novonastale kultne oddaje What the F-ka, Urbanije, Pirkoviča in Rebernikove, kot so Panorama, Arena itd.

Omenjena televizijska farsa je trajala v neskončnost, vendar ne zapravljate toliko vašega dragocenega časa. Priporočam vam le, da si ogledate uvodno obrazložitev prvo podpisanega vlagatelja interpelacije in enega izmed iskrivih umov najbolj poštene politične stranke, Franca Breznika in odgovor Tanje Fajon. Takoj boste ugotovili, da prihajata iz različnih planetov – eden od njiju (lahko ugibate kateri) iz planeta opic.

Prvo besedo je imel Franc Breznik. Tisti Franc Breznik, ki je zaslovel kot državni sekretar na notranjem ministrstvu, ki je na ljubljanski obvoznici vozil prehitro in za nameček še napihal. S službenim avtomobilom se je vračal z obiska pri kralju banan Rastoderju in za slovo na hitro ruknil še dva »ta kratka«. Breznik je takrat pojasnjeval, da je v Rastodrjevem podjetju Derby urejal donacijo za humanitarne organizacije v njegovi občini Lenart. Nato naj bi z donatorji popil še dva kozarčka žgane pijače. A po poročanju Pop TV je napihal kar 0,44 miligrama na liter izdihanega zraka, kar pomeni, da sta morala biti kozarčka izjemno globoka, če sta bila dejansko zgolj dva. Ni pa pojasnil zakaj je med službenim časom s službenim vozilom na privatni poti vinjen tako ogrožal udeležence v prometu, da so ga zaustavili policaji in mu prepovedali nadaljnjo vožnjo ter mu tudi zasegli službeno vozilo. 

                                                                Vir: Delo.si
 

No, pa pustimo alkoholiziranega Breznika in se vrnimo k oddaji.

Njegov uvodni govor je bil dober začetek tragično komične farse, ki je nato trajala kar 13 ur. Tokrat je v treznem stanju dokaj grobo napadal zunanjo ministrico, ki je odpoklicala vidnega člana njegove stranke Kaizerja, ki je do odpoklica opravljal delo slovenskega veleposlanika v Washingtonu. Razlog za odpoklic – Kaizer je s svojim mobitelom slikal ekran svojega računalnika, na katerem je bilo besedilo depeše MZZ in sliko takoj poslal svojemu vodji. Ta pa jo je objavil na Twiterju, s pripisom, da so ujeli Ministrstvo za zunanje zadeve pri favoriziranju predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar.*

Breznik je svoje obtoževanje krasil s patetičnimi vložki in zamrznjeni pogledi v napol prazno dvorano. Da bi poudaril svoje nedorečene argumente, zaradi katerih bi morala ministrica odstopiti, je uporabljal razne tujke kot »creme de la creme«, »abous« (kar naj bi bil angleški izraz »abuse« - izkoriščanje). Tanji Fajon je očital, da bivšemu ministru Logarju ne seže niti do kolen, da nima mednarodnih izkušenj ter da je »bolj vezana okoli Debele Berte na Ponte Rosi v Italiji«?!

Svoj creme de la creme pa je dosegel v izjavi – citiram: » da bo po vsej verjetnosti novi predsednik inavguriran, še kar nekaj časa bo preteklo, torej nekdo, ki zavaja in laže slovensko javnost s strani, lahko bi rekel s strani kritičnih intelektualcev, torej mora slediti pičkam takega predsednika, ki se laže, ki zavaja«?! Nedostojna beseda bi se najbrž morala glasiti »impeachment«. No, pri njegovi izgovorjavi angleščine, ki spominja na izgovorjavo njegovega vodje, pa je bilo slišati povsem drugačno.

Nato se je še »najlepša poslanka« Eva Irgl postavila s svojimi napadi na ministrico s podobnimi trditvami kot njen kolega.

Zanimiv je bil tudi nastop poslanca NSi Horvata, ki je sicer menil, da sedaj že bivši veleposlanik ne bi smel slikati vsebine depeše, ga pa vseeno ne bi smeli odpoklicati, ker po njegovem prepričanju ni kršil pravil zunanjega ministrstva. Janeza Janše, ki je bil tokrat le prisoten na seji Državnega zbora, pa tokrat ni spominjal na tistega zajedljivega in ostrega Janeza, ki ga poznamo. Bil je medel in slabo razumljiv, govor pa se mu je zatikal. Edino, kar je s težavo obrazložil, je bila večkratna trditev, da je bila s pošiljanjem omenjene depeše na diplomatsko konzularna predstavništva okrnjena pasivna volilna ustavna pravica drugih kandidatov za predsednika.

Ministrica Tanja Fajon je temeljito odgovorila na vse očitke in jih argumentirano zavrgla, in to brez žaljenja in posmehovanja še tako nemogočim in komičnim očitkom. Postavila je na laž tudi predsednika Pahorja, ki je izjavil, da pred podpisom ni bil obveščen o razlogih za odpoklic in da je ukrep prekomeren. Preseneča me, da so njegovi oceni pritrdili tudi nekateri »prominentni in politično neodvisni«  pravniki in politiki ala Peter Jambrek, Miro Cerar, Dimitrij Rupel ter začuda tudi Rajko Pirnat in nekajdnevni predsedniški kandidat Ivo Vajgel.

Zagovorniki interpelacije so večkrat ponavljali, da je Kaizer vrhunski diplomat z dolgoletno kariero, zato je njegov odpoklic povzročil veliko škodo slovenski diplomaciji in naši državi, predvsem v Združenih državah Amerike. Lepo vas prosim, take neumnosti slišiš le redkokdaj. Da se jim lahko nasmejiš, pa moraš le preklopiti na 3. program RTV Slovenija in poiskati prenose iz Državnega zbora (v zadnjem času pa lahko zabavo poiščeš tudi ob gledanju informativnih oddaj na 2. programu in vedno pogosteje celo na prvem). Tisti, ki bolje poznajo slovensko diplomacijo in Kaizerja, pa vedo, da gre za tretjerazrednega diplomata, ki je svojo kariero gradil na brezpogojni vdanosti (kot tudi nemalo njegovih kolegov) svoji stranki in svojemu predsedniku. Vedo tudi, da je na svojem prvem veleposlaniškem mestu v Kopenhagnu (tja ga je seveda poslala druga Janševa vlada in minister Rupel) prejel opomin zaradi nadlegovanja in izvajanja mobinga nad mlado diplomatsko sodelavko in da je njegova soproga Mercatorjeve pike, ki si jih je pridobila z nakupovanjem reprezentance za veleposlaništvo (z državnim denarjem), unovčevala za osebne nakupe. O omenjenem vrhunskem diplomatu bi se dalo napisati še marsikaj. Ker pa njegove sposobnosti za opravljanje diplomatskega poklica niso bile predmet te parlamentarne razprave, o tem morda kdaj drugič.

In kaj so želeli doseči avtorji državnozborske burke?:

Prvič, z zapravljanjem časa Golobove ekipe so hoteli motiti delo vlade;

Drugič, razpravo so želeli izkoristiti za dodatno brezplačno volilno kampanjo, predvsem za propagiranje »neodvisnega« kandidata Logarja;

Tretjič, poskušali so diskreditirati zunanjo ministrico z očitki, da v strokovnosti in v moralnem pogledu ne dosega svojega predhodnika in da je v primeru odpoklica ravnala pristransko in nezakonito;

Četrtič, nameravali so še dodatno polarizirati slovensko volilno telo; in

Petič, ponovno so želeli preizkusiti trdnost koalicije.

Sodeč po glasovanju, s katerim se je ta farsa le zaključila, vsaj v zadnji točki niso uspeli. 13 ur pa je šlo v nič!

 

*Ministrstvo za zunanje zadeve ima lasten depešni sistem, ki služi komunikaciji med ministrstvom in diplomatsko konzularnimi predstavništvi. Sistem je strogo zaščiten in nedostopen nepooblaščenim osebam. Depeš tudi ni možno natisniti ali prepošiljati. Zato je bil vrli vojak SDS prisiljen fotografirati ekran računalnika in ga v taki obliki poslati svojemu šefu. Po zakonu o zunanjih zadevah in pravilniku o tajnih podatkih je, ne glede na stopnjo zaupnosti depeše, tako početje hud prekršek, če ne celo kaznivo dejanje. 

 

Zaskrbljeni državljan 1