KRALJ INSTAGRAMA ODHAJA
KRALJ
INSTAGRAMA ODHAJA
Po desetih letih se z najvišjega mesta v naši državi poslavlja Borut Pahor. Čeprav je bil večino časa celo najbolj popularen politik, ne pušča nobene politične zapuščine. Pogrešali ga ne bodo ne levi, ki se jim je izneveril, ne desni, ker ni bil njihov človek. Le malokdo se ga bo spomnil po državniški drži, bo pa s svojimi 2400 objavami ostal v spominu 134.000 sledilcem na Instagramu.
Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pisala ustava, je bil kot prvi predsednik republike izvoljen Milan Kučan. Demosova vlada, ki je bila na oblasti, mu je, kot bivšemu komunistu, želela čimbolj omejiti izvršilno moč. Zato so poslanci Demosa, ki so imeli večino v parlamentu, izglasovali ustavo, ki predsedniku države ne daje izvršilnih pristojnosti. Je le najvišji predstavnik države in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Pustili so mu le malo pristojnosti. Dve izmed njih, ki sta dokaj pomembni, je predlaganje ustavnih sodnikov in del članov sodnega sveta državnemu zboru, ki jih nato izglasuje ali pa tudi ne.
Politična moč je seveda izključno v rokah predsednika
vlade. To se spremeni le v vojnih razmerah. Je pa predsedniku republike ustava
edinemu od funkcionarjev namenila neposredno izvolitev s strani volivcev, kar
mu daje veliko kredibilnost in moralno moč. Od njega se zato pričakuje, da
javno opozarja na kršitve človekovih pravic, zakonov in ustave, kot tudi na
druge nepravilnosti in ekscese, ki se pojavljajo v družbi. S svojo moralno
močjo mora poskušati vplivati na vlado, državne inštitucije in na moralno vest
družbe, da jih odpravljajo. To pomembno družbeno vlogo so pred Borutom Pahorjem
dosledno izvajali vsi predsedniki države.
No, Pahor pa je že od nastopa svojega prvega mandata dal
jasno vedeti, da ne želi postati moralna avtoriteta družbe. Da se bo kot
predsednik ukvarjal z drugimi zadevami. Tako je deset let, skladno s svojim
prepričanjem, vlogo predsednika vršil na njemu svojstven način.
Predvsem se je prizadeval prikazati kot človek, ki je blizu
ljudi, izpadel pa je bolj kot estradnik in showman, ki zaman poskuša zabavati
svoje občinstvo. Želel se je prikazovati kot ljudski predsednik, zato je najbolj
užival, ko se je pojavljal med ljudmi in opravljal umsko nenaporna opravila -
pobiranje smeti, kidanje gnoja, po zmagi čistiti kopačke reprezentančnim
nogometašem itd. Slikovne dokaze svojih podvigov je nato objavljal na družbenih
omrežjih. Vsakdo, ki je želel spremljati njegove 'akcije', je njegove narcisoidne
slike našel na Instagramu in Facebooku.
Čeprav je predsedniško funkcijo degradiral v show business,
mu je uspelo zmagati še na naslednjih volitvah za predsednika države in si
podaljšati mandat še za pet let. Njegova nenavadna popularnost pa se je odražala
tudi v javnomnenjskih raziskavah, saj je bil večino časa svojih dveh mandatov
na prvem mestu.
Kot predsednik države je, na presenečenje večine svojih
privržencev, gojil veliko mero tolerance, mogoče bolje rečeno simpatije, do
siceršnjega političnega nasprotnika Janše. Ni ga opozarjal, ko je vladal
nezakonito, ko je izvajal kadrovski cunami, ko si je prilaščal nadzor nad
družbenimi podsistemi, ko je teroriziral prebivalstvo in ko se je prerekal z
uglednimi tujci in zapravljal ugled Slovenije v svetu.
Eden izmed razlogov za njegov nekritičen odnos do Janše je
bilo prav gotovo dolg za uspeh v borbi za drugi mandat proti Danilu Turku. Če
ga ne bi podprla desnica, ki jo obvladuje Janša, ne bi v drugem krogu volitev
premagal svojega nasprotnika.
Poleg tega se nikakor nismo mogli znebiti vtisa, da se
Janše neznansko boji, saj njegova popustljivost in servilnost do njegovih
dejanj ni poznala meja.
Po odstopu Marjana Šarca je Janši takoj podelil mandat za
sestavo tretje vlade, s katero nam je nato avtoritarno vladal dve leti. Pohvalil
je ukrepanje Janševe vlade v času virusne epidemije. To, da je umrlo preveliko
število ljudi prav zaradi neprimernih vladinih ukrepov, ga ni motilo. Molčal je
tudi takrat, ko je Janša, prvič po italijanskih okupatorjih v drugi svetovni
vojni, uvedel policijsko uro ter nam prepovedal prehajati meje občin in zapovedal
nošenje mask celo v naravi. Ni reagiral, ko je Janšev oproda Hojs zastraševal
prebivalce z barikadami, vodnim topom, solzilnim plinom in gumijastimi naboji
ter jih zapiral in oglobljal. Pahor je
bil na vsa ta dogajanja tiho!
Pahor teh svojih »slabosti« do Janše sicer javno ni nikoli
priznal. Zavijal jih je v razne besedne eskapade o sodelovanju, toleranci do
drugače mislečih itd.
Pred nekaj dnevi me je poklical zelo razburjeni sorodnik in
mi dejal, da si moram nujno ogledati oddajo Fokus na komercialni televiziji. Ni
mogel skriti svojega razočaranja po ogledu oddaje, na kateri je nastopal naš
odhajajoči predsednik države. Najbolj ga je zmotil njegov odgovor, da je sicer dobro
sodeloval z vsemi predsedniki vlad, ki so vodili Slovenijo v njegovih mandatih,
najbolj pa z Janezom Janšo!
Čeprav sem velikokrat v času njegovega desetletnega
predsedovanja ugotavljal, da ga ni vredno poslušati, me je opozorilo sorodnika le
toliko pritegnilo, da sem omenjeni intervju poiskal na netu, ter ga pogledal.
Seveda je bil intervju takšen, ko sem ga od Pahorja
pričakoval. Medlo in še enkrat medlo –
brez odločnih ocen in stališč o številnih problemih, s katerimi se v Sloveniji danes
spopadamo.
Ponovno sem slišal »modre spravne« besede, ki jih venomer
ponavlja in vse tisto, kar sem o njem že vedel. Kljub opozorilu sorodnika, me
je vseeno presenetilo, da je tokrat prvič prestopil svoj dosedanji prag leporečenja
in izogibanja konkretnim vprašanjem ter jasno povedal kako ocenjuje sodelovanje
z Janšo, še posebej, v času je ko ta vodil svojo tretjo vlado.
Šokiralo me je tudi dejstvo, da je tudi tokrat javno pohvalil
samodržca, ki deluje na povsem drugačnih načelih, kot jih vsaj javno zagovarja on
sam. Z drugimi besedami, le v odnosu do Janše je bil nedosleden v svoji
doslednosti, da se ne vtika v delo vlad.
Druga presenetljiva Pahorjeva ocena v intervjuju pa je, da
je bivši minister za obrambo Tonin ravnal prav, ko je tik pred odhodom s
funkcije podpisal pogodbo za nakup Boxerjev. To je zatrdil, ne glede na ugotovitve
posebne komisije na ministrstvu za obrambo, ki je ocenila, da je bilo Toninovo
zapravljanje državnega denarja neracionalno in izredno drag nakup mačka v
žaklju.
Ali smo si Slovenci zaslužili takega predsednika? Mislim da
ne!
Zapomnili se ga bomo predvsem kot predsednika, ki ni vršil
svoje funkcije in ki se ni oglašal in opozarjal vlade in drugih inštitucij
takrat, ko je bilo najbolj potrebno. V spominu nam bodo ostali tudi njegovi
drugi »podvigi«, ki niso bili vredni predsedniške funkcije, njegove objave na družbenih
omrežjih in njegovi neposrečeni vzklikih »miška, to mi delaj« itd.
Njegova vloga predsednika burkeža je odmevala tudi v
tujini. Slika, ki jo je objavil na Facebooku, kjer z otožnim obrazom sloni na
ograji stopnišča razkošne palače v Egiptu, z napisom »Domotožje v Kairu«, je
postala prava senzacija. Z njo je požel več kot 1300 všečkov ter sprožil trend
»onlyborutingisreal««, ki vsebuje slike ljudi, ki se naslanjajo na ograje in na
druge predmete in na ta način izražajo domotožje. Požel pa je tudi precej
zasmehljivih komentarjev, saj so se nekateri njegovi sledilci spraševali ali je
s slovenskim predsednikom vse v redu.
Kot kralj Instagrama pa je s svojimi slikami »prodrl« celo
med Brazilce, ki slovijo kot mojstri internetnega trolanja (zasmehovanja in
provociranja). Iz njega še danes brijejo norce, ko njegov obraz iz objavljenih
slik, lepijo na razne komične in posmehljive prizore!?
Sedaj, ko se mu predsedniško uživanje končuje, pa se ponuja
svoji bivši stranki, čeprav je z molkom (v času, ko je SDS zaplinjala in z
vodnim topom špricala protestnike) povsem zanemaril svoje socialdemokratsko poreklo.
Sedaj pa celo z navijanjem za samostojni Muzej osamosvojitve (lahko bi rekli
Muzej herojskega lika Janeza Janše) aktivno glorificira Janšev kult osebnosti?!
Očitno bo moral svoj dolg stranki SDS, ki mu je pomagala, da je le za nekaj
glasov premagal Danila Turka, plačevati prav do konca svojega mandata.
Po vsem tem lahko le zaključim, da me je sram, ker je kar
deset let Slovenija imela takega predsednika!
Kraljev Twiterja in Instagrama (maršala Twita in borutinga)
pa smo se s skorajšnjim koncem mandata slednjega, upam dokončno znebili!
Pa še to. Odkar imamo Slovenci lastno državo so bili vsi
predsedniki republike moškega spola in iz levega političnega pola. Sedaj bo
prvič prišlo do spremembe: ali bomo imeli predsednico ali pa predsednika, ki prihaja
iz skrajno desne stranke.
Močno upam, da predsednico. Njen uspeh pa zagotavlja le visoka volilna udeležba!
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar