REFERENDUMSKA NEDELJA 2

 

REFERENDUMSKA NEDELJA 2

 

To jesen smo kar neprestano v volilni kampanji. Začelo se je s predsedniško, sledila je lokalna, sedaj pa smo v referendumski. Tokratno izražanje ljudske volje na treh referendumih, ki jim je botrovala SDS, nas bo stala kar 5 milijonov EUR. Odločitvi o dveh vladnih zakonih, ki jih je sprejel Državni zbor (Zakon o vladi in zakon o RTV Slovenija) bosta še posebej pomembni za to, kakšno Slovenijo bomo imeli v prihodnje. Tretji zakon o dolgotrajni oskrbi, o katerem bomo glasovali v nedeljo, je sicer prav tako pomemben, predvsem za starejše državljane, ni pa ključen, kot prva dva.

                                                               Vir: Siol.net

Seveda ni skrivnost, da gre za to, kako uspešno bo lahko delovala nova vlada in kakšen javni radiotelevizijski zavod bomo imeli v bodoče. Zato je bila kampanja zagovornikov in nasprotnikov zelo vroča, včasih celo konfliktna. Predvsem smo spoznali, koliko sedanja opozicija, na čelu z Janšo, želi škodovati vladi in njeni učinkovitosti. Pa tudi temu, da si na vsak način prizadeva na RTV Slovenija čim dlje zadržati privilegirano pozicijo, ki si jo je priborila v zadnjih dveh letih vladanja. Zato so se je Janša in njegovi privrženci zatekali k intenzivni in agresivni volilni kampanji PROTI vsem trem zakonom Golobove vlade. Seveda se je to še posebej odražalo prav na soočenjih na nacionalni televiziji, kjer so imeli zaradi svojih urednikov in voditeljev, veliko prednost.

Med voditelji sta prednjačila predvsem Pirkovič in zadnje čase »prebujena« Vida Petrovčič. Slednja je, milo rečeno, tako pristransko vodila soočenja zagovornikov novega zakona o RTV in njihovih nasprotnikov, da je postajalo že prav neokusno – navijaško in celo nesramno do prvih. Že uvodni prispevki, ki jih je pripravila televizija in so služili kot podlaga za razpravo, so bili enostranski in zavajajoči. Med drugim so se oglašali pravni in drugi »strokovnjaki«, ki so dokazovali, kako je novela zakona škodljiva, ker bo povzročila še večjo politizacijo vodilnih organov RTV, kot jih dosedanji zakon.

Zagovorniki novega zakona so dokumentirano dokazovali, kakšne pozitivne spremembe prinaša novela zakona. Petrovčičeva pa jih je prekinjala in se večkrat sama iz voditeljice prelevila v agresivno zagovornico prejšnjega zakona.

No, v Pirkovičevi Areni smo se ob prepričevanju janšistov, da moramo glasovati 3X proti, vsaj še malo nasmejali, predvsem Pirkovičevi konfuznosti. Ko se je oddaja po oglasih nadaljevala, se je, tako »izgubil«, da nas je pozdravil: »Dragi gledalci ponovno dobrodošli v Tarči«. Bil pa je avtor še enega komičnega vložka. Kar pred kamero se je glasno oddahnil, ko mu je ušel nosu neprijeten prepih, ki smo ga razločno slišali tudi gledalci pri televizorjih. Očitno ga je zelo napenjalo.  

V prepričevanje volivcev sta se kot organizatorja referendumske kampanje aktivo vključila tudi predsednik programskega sveta RTV Peter Gregorič in direktor WTF. Ne razumem, kako je mogoče, da  zakon kaj takega dopušča. Njuna udeležba je po moji presoji flagrantno navzkrižje interesov. Oba sta zainteresirana, da obdržita zelo donosna položaja, ki jima ju je priskrbel veliki vodja.

To velja še posebno za direktorja RTV. Predstavljajte si ga, kako pride zjutraj v službo in vodi javno radiotelevizijo. Po končanem delavniku nato sleče obleko, si odveže kravato in nato v prostem času kot privatna oseba intenzivno propagira nesprejetje novele zakona. Kot privatna oseba v vlogi organizatorja referendumske kampanje si prizadeva, da bo kot direktor obdržal sedanjo službo! Res neokusno!

Me je pa v četrtkovi Tarči dokončno prepričalo sanjsko janšistično moštvo - Vili Kovačič, Boštjan Turk, Branko Grims, Marko Balažic in Andrej Umek, Aleš Primc, manjkal je le polkovnik Troha, ki je nastopal dan prej -, da bom glasoval ZA!

 

Za češnjo na torti volilne kampanje, pa je poskrbela komercialna televizija, ki ji je v petek zvečer uspelo organizirati soočenje dveh glavnih protagonistov nedeljskih referendumov.

                                                                         Vir: 24UR

Ta dvoboj ena na ena nam je dal prave odgovore na številna vprašanja, predvsem pa kakšna sta Golob in Janša.

Zelo jasno se je pokazalo, da je eden izmed njiju sodoben politik, poln energije, ki želi učinkovito razvijati Slovenijo in se ne želi ukvarjati z zgodovino; da pa je drugi zakrnel politični veteran, ki se ne more otresti starih vzorcev političnega boja in je usmerjen v preteklost, je brez vizije ter živi v starih zamerah in delitvah. Prvi je tudi jasno nakazal katera so najbolj preča razvojna vprašanja, ki se jih želi lotevati nova vlada in jih reševati Slovencem v prid.  Drugi se s sodobnimi izzivi ni ukvarjal (morda jih niti ne pozna ali pa vsaj načina kako jih reševati), niti ni odgovarjal na zastavljena vprašanja voditeljice. Uspel je le kritizirati vlado, da neupravičeno zapravlja denar »iz žepa davkoplačevalcev«. Nekajkrat se mi zdelo, kot da poslušam njegovega pribočnika Grimsa, ne pa velikega vodjo samega.

Izkazalo se je tudi, da je SDS sprožila referendume o vladnih zakonih iz različnih razlogov; zakon o vladi – da ji čim bolj onemogoča uspešno delovanje; zakon o RTV Slovenija – da jo čim dlje zadrži pod svojim nadzorom; zakon o dolgotrajni oskrbi pa je dodala zato, da ne bi bilo očitno, kaj hoče z referendumi o prvih dveh.

Janša je ponovno dokazal, da je Janša, ki ga poznamo. Zavajal je tudi s podatkom o številu zbranih podpisov za referendume. Govoril je o 160.000 podpisih, pozabil pa je, da je šlo za tri referendume (vsak podpisnik pobude se je podpisal trikrat!!!), referendum pa naj bi zahtevalo ljudstvo in ne SDS.

Ta dvoboj ena na ena je tudi razčistil dilemo ali je bila naša odločitev na aprilskih parlamentarnih volitvah pravilna.

 

Zaskrbljeni državljan 1