KAJ LAHKO ŠE PRIČAKUJEMO OD NOVE VLADE
KAJ LAHKO ŠE
PRIČAKUJEMO OD NOVE VLADE
Po več kot
dveletni diktaturi Janeza Janše in covida 19 sem bil po prepričljivi zmagi Gibanja
Svoboda na letošnjih aprilskih parlamentarnih volitvah velik optimist in sem
pričakoval, da se nam odtlej obeta svetlejša prihodnost. Moje bojazni, da v
Golobovi eri ne bo dovolj »štofa« za pisanje na tem blogu, pa so se pokazale
kot odvečne.
Najprej je
potrebno ugotoviti, da že od nastopa mandata Golobu mednarodne okoliščine niso
naklonjene. Vodenje vlade je pričel v času ruske agresije na Ukrajino, katera
nam je poleg varnostno politične in ekonomske destabilizacije Evrope prinesla
tudi energetsko in prehrambno krizo, posledično pa še draginjo in visoko
inflacijo.
Doma pa se
je moral soočiti še s katastrofalno zapuščino vlade Janeza Janše. Že prvi dan
po prevzemu dolžnosti predsednika vlade, je bil primoran s svojimi sodelavci trošiti
veliko energije za čiščenje štale, ki mu jo je zapustil njegov predhodnik. Janša
tudi ni čakal sto dni (kot velja nepisano pravilo) in je svojemu nasledniku pričel
takoj metati polena pod noge (34 vloženih predlogov zakonov na ustanovni seji
parlamenta, trije referendumi itd.). Ko naletiš na tako zapuščino, ne veš česa
bi se najprej lotil, čiščenja hleva ali krmljenja živali, ki te lačne čakajo. Te
okoliščine so močno hromile Golobovo vlado pri uresničevanju zadanih obljub
volivcem. Objektivno lahko rečemo, da tudi ni bilo dovolj časa in moči za obvladovanje
vseh izzivov, ki so ji stali na poti.
Se je pa
Golobova ekipa kljub vsem naštetim oviram, ki so stale pred njo, smelo lotila
svojega dela. Zaenkrat ji kar dobro uspeva brzdati večino perečih problemov, še
posebej se je potrudila čim bolj zaščiti življenjski standard državljanov na energetskem
in prehrambnem področju. Manj uspešna je bila na primer pri pomoči
gospodarstvu, še bolj pa v tistem družbenem podsistemu, ki že dalj časa
predstavlja eno izmed najbolj nevralgičnih točk našega življenja. Zdravstvu!
Dejstvo je,
da že trideset let, uničujemo kvalitetno zdravstvo, ki smo ga podedovali po
bivši državi. Vse dosedanje vlade, začenši s Peterletovo, kljub obljubam, ne
storijo dovolj, da javno zdravstvo ne bi še naprej tonilo vse globje. Veliko zdravnikov
in zdravstvenih delavcev, ki se v Sloveniji izšolajo z našim denarjem, odhaja v
tujino zaradi boljšega zaslužka ali slabih pogojev, veliko pa k privatnikom in
koncesionarjem doma. Zato jih vedno več primanjkuje v javnih zdravstvenih
ustanovah. Prišli smo že tako daleč, da imamo kritično stanje v zdravstvenih
domovih, kjer predvsem primanjkuje splošnih zdravnikov. In tako številni državljani
ne pridejo več do zdravnika na primarni ravni. Čakalne vrste na sekundarni
ravni pa se, kljub obljubam vlad, ne krajšajo. To pomanjkanje pa seveda ne vpliva
na premožne, ki si s plačilom takoj utrejo pot k specialistom. Navadni ljudje
pa se danes bojijo zboleti, ker ne bodo pravočasno prišli do zdravnika in
potrebnega zdravljenja.
Novi
minister za zdravje, ki je napovedal korenite spremembe v zdravstvu in odločen boj
proti korupciji, zaenkrat ni kaj prida uspešen. Težave, ki jih imamo v
slovenskem zdravstvu pa lahko na grobo strnemo v tri sklope.
To so: privatizacija zdravstva, ki uničuje javno
zdravstvo; korupcija v zdravstvu, v kateri prednjači močan lobi dobaviteljev
zdravstvene opreme in zdravil, ki še vedno uspešno sesa javna sredstva;
monopolni položaj zavarovalnic, ki si predvsem z dodatnim zavarovanjem
ustvarjajo izjemne profite.
Opozoriti pa
bi želel tudi na četrti negativni fenomen, ki smo mu priča v družbi nasploh. To
je pomanjkanje osnovnih človekovih vrednost, ki naj bi krasile evropsko
civilizacijo. V zdravstvu to pomeni, da (vsaj pri nekaterih zdravnikih) vedno
bolj primanjkuje osnovne zdravniške etike, ki postavlja v center skrb za
pacienta. Ne gre jim za dobrobit pacientov, njihovo merilo uspešnosti je le čim
večji zaslužek, pridobljen na čim lažji način.
Eklatanten
primer tega je zdravniško združenje FIDES, ki se pod Kuštrinovim vodstvom
(sedaj ga je prevzel njegov naslednik) praviloma ravna po opisani
antizdravniški egoistični »etiki«. V
omenjenem združenju, v katerem imajo že po tradiciji glavno besedo Janševi
privrženci, ki jih med zdravniki ni malo, večinoma ravnajo po svojih koristih.
Stavkajo pa le takrat, ko njihov vodja ni na oblasti. Tokrat so brez sramu zavrgli
predlog ministra Loredana Bešića v katerem jim ponuja dvig osebnega dohodka za kar
pet plačilnih razredov (medtem ko se drugim udeležencem v državnem plačilnem
sistemu dohodek ne viša!). Tudi s tako izjemno povišico jih ni »zadovoljil«, zato
bodo svoje nezadovoljstvo izrazili s stavko – seveda na škodo nas, pacientov.
Da jih ni sram! To je še en dokaz, da se je na žalost precejšnji del zdravnikov,
ki so člani tega združenja, odpovedal Hipokratovi prisegi in kasneje sprejeti Ženevski
konvenciji ter podlegel vsesplošni dekadenci osnovnih človekovih vrednot. Kot
sem že napisal, pa so bili tudi številni člani tega združenja pri svoji
odločitvi močno politično motivirani.
Tudi na
področju gospodarstva precej škripa. Zadnji sveženj vladnih ukrepov pomoči in
subvencij po mnenju najpomembnejših predstavnikov gospodarstva ne bo dovolj
učinkovit. Za mnoge je prišel tudi prekasno. Sam minister za gospodarstvo je
priznal, da ima zakon še precej pomanjkljivosti, zato ga bodo še dodelovali.
Gospodarstveniki pa se pritožujejo, da jim sprejeti ukrepi konkurenčnosti na
svetovnih trgih ne bodo kaj dosti izboljšali.
Še bolj zaskrbljujoča pa so nekatera nesoglasja in dogajanja, ki so pričela najedati koalicijo in vlado. Najprej se je dogodila Marta Kos, sedaj Tatjana Bobnar…
Odstop
slednje je bil velik in nenaden šok, ki ga verjetno ni pričakoval niti Golob.
Ali je Golob tokrat napravil prvo veliko politično napako?
Okoliščine
njenega odstopa nam še vedno niso povsem znane. Trditev, da je vmešavanje v
delo policije to, da Golob ni želel v.d. generalnemu direktorju policije
Lindavu podeliti celoten mandat dokler »ne dokonča depolitizacije policije« (kot
sta jo načrtovala in obljubljala v.d. generalnega direktorja in notranja
ministrica), me ne prepriča. Ne prepriča me niti trditev Bobnarjeve, da je
vmešavanje v policijo to, da si je premier izbral za varovanje tiste
varnostnike, ki jim zaupa. Dobro vemo koliko podtaknjencev ima bivši predsednik
vlade v policiji. Vprašanje pa je, kaj bi se dogodilo, če bi Golob dovolil, da
ga še naprej varujejo tisti, ki mu jih je določala specialna policijska enota. Prvo
opozorilo za Goloba, kaj ga lahko doleti, je bila v »Janševem« mediju
objavljena slika njegovega mladoletnega otroka v Bruslju. Kaj vse bi lahko še
sledilo, če bi ga »varovali Janši privrženi varnostniki« ?
Kljub temu
pa mi pravi razlog za odstop Bobnarjeve še sedaj ni znan. Ona trdi eno, Golob
drugo. Ali se ne zavedata, da sta takoj, ko sta pričela prati umazano perilo v
javnosti, poraženca oba, še posebej Golob, ki ne sme izgubljati svoje politične
kredibilnosti. Če želi še naprej kot predsednik vlade, uživati naše zaupanje,
si takih epizod ne sme privoščiti.
Ne poznam niti
pravih motivov za javni nastop bivše notranje ministrice, na katerem je
napovedala, da odstopa. Dejala je sicer, da je načelna in da zato ne bo
dopuščala vmešavanje politike v delo policije, raje se bo vrnila na staro mesto
v Tacen. Ni pa razložila, zakaj se je na tak način izneverila koaliciji in
vladi, ki jo je politično rehabilitirala? Zakaj se ni, preden je šla v javnost,
najprej pogovorila s predsednikom vlade? Že samo to dejstvo meče zelo slabo luč nanjo
in na njeno domnevno »načelnost«. Ali je odstopila s figo v žepu? Ali jo morda
celo kdo izsiljuje (dobro namreč poznamo tiste, ki se v borbi za politično
prevlado, poslužujejo tudi takih prijemov)? Predvsem pa se mi zdi bizarno
oziroma celo podlo, da jo sedaj brani tisti Mahnič, ki ji je marca 2020 grozil,
da jo bo Janševa vlada z mesta generalne direkcije policije odstavila takoj, ko
pride na oblast. In je to tudi storila, še isti večer ko je zaprisegla v
parlamentu!?
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar