SLOVO »LJUDSKEGA PREDSEDNIKA«

 

SLOVO »LJUDSKEGA PREDSEDNIKA«

 

Počasi se poslavlja leto, ki je bilo za večino Slovencev, v političnem pogledu, precej uspešno. Znebili smo se namreč Janše in Pahorja.

                                                                     Delo.si

Štejem se med tiste, ki smo, po svoji moči prispevali, da nam bi bilo odslej bolje - med tiste, ki smo se uprli pritisku avtoritarnega režima - med tiste, ki smo, upam, le dosegli, da se odslej ne bomo več toliko ukvarjali s preteklostjo, ampak da bomo zastavili vse sile za boljšo prihodnost in se lotevali pravih problemov, ki jih ni malo. Če prištejemo zmago na lanskoletnem referendumu za vodo, smo kar štirikrat pokazali našo vizijo prihodnosti in ob tem pokazali izhodna vrata »zimzelenemu politiku in prvemu heroju slovenske osamosvojitve leta 1991«.

Včasih smo ob koncu leta 22. decembra slavili dan jugoslovanske ljudske armade, letos pa smo na ta dan slavili odhod najslabšega predsednika republike doslej. Po Janši smo se sedaj znebili še Pahorja, ki je počel vse kaj drugega kot tisto, kar bi bil kot predsednik države dolžan.

V iztekajočih se dneh svojega predsednikovanja pa je poskrbel še za odhod v njemu svojstvenem slogu. Njegovo zadnje dejanje v vlogi predsednika lahko namreč poimenujemo kar kot še eno škandalozno pahorjansko potezo. Bivšemu predsedniku vlade, s katerim je, kot je dejal, najbolje sodeloval, in še peterici drugim »najbolj zaslužnim osamosvojiteljem« (Bavčarju, Ruplu, Kacinu, Peterletu in sinu pokojnega Bučarja) je vrnil državna odlikovanja, ki jih je Janšev šofer leta 1993 v stari Bata vrečki za čevlje obesil na kljuko vhodnih vrat na Gregorčičevi 25. In zakaj jim jih je vrnil? »Ker je na ta način sedaj po 30 letih vse na svojem mestu, ker je tako prav!«

                                                                     Vir: Megafon.si

Ne morem razumeti, kako je lahko nekomu prav, da vrne najvišja državna odlikovanja tistim, ki so s svojim škandaloznim vračanjem pokazali neizmerno nespoštovanje do svoje države. Še večji absurd pa je v tem, da si prav oni pripisujejo največje zasluge za »osvoboditev« in nastanek te iste države.

Tudi njihove razlage, zakaj so tedaj vrnili odlikovanja, so bile milo rečene absurdne. Čeprav jim jih je izročil od njih osovraženi predsednik, so to vseeno državna odlikovanja, ne njegova. Če je istočasno izročil enaka odlikovanja tudi dvema drugima zaslužnima državljanoma, je to bila njegova presoja, ne pa njihova. In kaj se je danes spremenilo, da so jih tokrat sprejeli? Le predsednik! Odnos odlikovancev do države Slovenije pa nikakor ne.

In kdo so ti veliki sinovi svoje domovine, ki so si po 30 letih zaželeli zavrnjenih odlikovanj?

 Dva med njimi sta bila glavna protagonista preprodajanja orožja našim južnim sosedom, ki ni nikoli doživelo sodnega epiloga. Skupno imata tudi to, da sta bila pravnomočno obsojena za nezakonito  prilaščanje materialnih koristi in podkupnin ter preživljala čas v zaporu. Eden od njiju je bil minister v časih, ko je Slovenija flagrantno kršila osnovne človekove pravice nekaterim državljanom bivše države, ki so živeli v Sloveniji in jih »izbrisala«. Nato je postal tajkun, ki je po smešni ceni prodal Istrabenz severnim sosedom in nato prekupčeval z delnicami.

Drugi je leta 1994, da bi prišel na oblast, pripravljal državni udar, nato pa je krmaril iz afere v afero – Depala vas, Patria itd. Sedaj pa za trpljenje v času sojenja in bivanja v zaporu, toži državo (skupaj s 4 sodniki in tožilcem) za 900.000 Eurov odškodnine. Ob tem je celo izjavil, da ta znesek še zdaleč ne predstavlja zadostne odškodnine zanj, ker mu je bila s sodnim procesom Patria in bivanjem na Dobu, povzročena milijardna škoda!? Prosim??? Od kod mu zdaj to?  Kot državni uradnik in politik bi v 40 letih delavne dobe pri npr. dobrem osebnem dohodku 3.000 Eurov na mesec zaslužil 1.440.000 Eurov. Govori pa o milijardi, ki jo nikakor ne bi mogel zaslužiti. Kje bi jo dobil? Odgovor se ponuja kar sam!  

Med omenjeno šesterico so še prvi predsednik vlade po vodstvom katerega sta bili izvršeni divja privatizacija skupnega premoženja in denacionalizacija po meri katoliške cerkve. Ob aferi »izbrisani« v času njegove vladavine, pa je kot objektivno odgovoren predsednik vlade le gledal proč. Nato je postal avtor znamenitega slovensko- italijanskega  osnutka sporazuma iz Ogleja, ki bi na škodo Slovenije in predvsem slovenske manjšine v Italiji, »posodobil« Osimske sporazume med Italijo in Jugoslavijo. (Dogovor o omenjenem sporazumu Peterle-Martino je nato takratni predsednik Drnovšek preklical.)

To druščino sestavljajo še Kacin, Rupel in pokojni Bučar. Prvi je bil leta 1991 minister za informiranje, v času zadnje Janševe vlade pa vladin glasnogovornik, ki nam je v času kovida grozil, nas karal in krivil za hitro širjenje virusa. Drugi, bivši večni zunanji minister, ki je v času prizadevanj za mednarodno priznanje Slovenije delal več škode kot koristi, pa je postal rekorderski kameleon pri menjavanju političnih strank.

Šesti protagonist pa nikakor ni sodil v omenjeno druščino. Pokojni Franc Bučar je bil demokrat ter dosledni privrženec pravne države in vladavine človekovih pravic. Bil je med pisci prve slovenske ustave in nato prvi predsednik slovenskega parlamenta. Nikoli ni bil desničar in je zato kmalu prišel navzkriž z Janšo ter se je po dogodkih leta 1994 od njega tudi politično distanciral. Ker je bil po prepričanju antikomunist in član DEMOS-a, je takratnega predsednika Kučana smatral za političnega nasprotnika. Kasneje, ko je ugotovil, da sta zavezana istim političnim vrednotam, predvsem demokratični družbeni ureditvi, sta se zbližala, predvsem osebno. Kučan se je, ker je cenil njegovo presojo pri pomembnih državniških vprašanjih, kasneje celo večkrat posvetoval z njim. Bučar pa je pričel kmalu obžalovati svoje nedomoljubno dejanje – vračilo odlikovanj. Očitno je ugotovil, da je bil zaveden s strani ostale peterice, katerih edini povod za vrnitev odlikovanj je bilo sovraštvo do vročevalca.

Potrebno pa je omeniti tudi dejstvo, da se lahko prenos muzejskih eksponatov, ki so državna oziroma naša skupna last, prenese v privatno lastništvo le po posebnem postopku. Tokrat so bila odlikovanja vrnjena brez upoštevanja ustrezne procedure in brez vednosti ministrstva za kulturo. Zato moramo to Pahorjevo vračanje zaenkrat označiti le kot nezakonito Pahor-Dežmanova mučko!

Zadnjega predsednika države pa se bomo spominjali le po tem, da se ni oglašal takrat, ko bi se moral, ker ni želel biti moralna avtoriteta. Še posebej ne takrat, ko se bi moral distancirati od dejanj Janeza Janše. Največ svojega časa in našega denarja je potrošil na številnih obiskih (2000 obiskov, od tega 225 v tujini). Stalno se je prizadeval, da bi bil ljudski predsednik ter opravljal številna opravila, ki niso sodila v njegov opis del. Bil je zidar, smetar, frizer, gozdar .... Me je pa nedavno zelo neprijetno presenetil posnetek, na katerem je v vlogi gozdarja navdušeno vzkliknil »Jebenti, še bab nisem tako dobro podiral« . Da prav ste slišali! To je bil naš Instagram predsednik Pahor.

Pred njegovim odhodom z Gregorčičeve, pa me je razveselila poteza dela civilne družbe, ki mu je za desetletno delo na zadnji dan predsedovanja podelila banano razočaranja. In jo  je v Bata vrečki, obesila na kljuko vhodnih vrat predsedniške palače.

 

Zaskrbljeni državljan 1