LETO 2022
LETO
2022
Leto 2022 je za nami. In to kakšno leto. V njemu smo
doživeli skorajda vse: vojno v Evropi, energetsko in prehrambno krizo, visoko
inflacijo. Kovid nam je to leto sicer nekoliko prizanesel, vendar do kdaj? Na
Kitajskem je zopet izbruhnil z vso silo. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo
razširil po svetu in prišel tudi k nam?
V Bruslju se je s podkupovanjem, sprevrženostjo in pohlepom
razkrila vsa gniloba bruseljske elite. V Iranu so ženske umirale, ker niso več
želele nositi naglavne rute, kot jim zapoveduje okorela islamska verska vrhuška.
V Afganistanu so Talibani uvedli šeriatsko pravo, ki diskriminira ženske ter
jim brez nošenja hidžaba in brez moškega spremstva na ulicah prepovedali
študirati na univerzah. Izraelci so si še naprej brez sramu prilaščali
palestinska ozemlja. Na Kosovu je zavrelo med Srbi in Albanci. V Republiki
Srbski se Dodik že nekaj časa vede kot da poveljuje samostojni državi, ki ni
več del Bosne in Hercegovine itd.
Evropo pa je najglobje prizadela ruska agresija na
Ukrajino, ki še kar traja ter ji zaenkrat ne vidimo konca. Poleg gorja v
Ukrajini je povzročila, predvsem na naši celini, še perečo energetsko in prehrambno
krizo. Evropski voditelji, ki so pod vplivom velikega zaveznika čez veliko lužo,
pa še vedno ne želijo mirovnih pogovorov s Putinom. S financiranjem in
oboroževanjem Ukrajincev ter sankcijami proti Rusiji se vedejo kot da je spopad
na evropskih tleh zanje dobrodošel.
Leto 2022 je bilo tudi leto, ko je Britance zapustila
dolgoletna karizmatična kraljica Elizabeta II. Prek televizijskih zaslonov smo
nato gledali šov desetletja, ki je stal milijone funtov. Vedno bolj revnih in
evforičnih Britancev tako zapravljanje
ni preveč motilo, čeprav jih po odhodu iz Evropske unije vedno bolj pesti siromaštvo,
zdravstvo jim razpada, gospodarstvo peša. Brez velikega mednarodnega šova pa je
odšel, za Evropo in tudi za nas, veliko pomembnejši politik Michael Gorbačov,
ki je veljal za velikega demokrata in celo reformatorja. Bil je med najbolj
zaslužnimi politiki pri rušenju Berlinskega zidu in združitvi Nemčije. Doma ga
še vedno krivijo za razpad Sovjetske zveze, ki je odločilno vplivala na razdružitev
jugoslovanskih narodov in posledično konec Jugoslavije. Njegova dejanja so
pripomogla tudi k zaključku hladne vojne in vzpostavitvi novega varnostnega in
političnega reda v Evropi.
Je pa leto 2022 najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini. Seveda
ni nujno, da imamo po vsakem oboroženem spopadu le enega poraženca in enega zmagovalca.
Tokrat jih je več. Poraženca sta, ne glede na izid konflikta, obe vojskujoči se
strani - Ukrajina (številni mrtvi in razseljeni Ukrajinci, uničena država) in
Rusija (številni mrtvi vojaki, kaznovanja vseh tistih, ki si upajo nasprotovati
ruski agresiji, padanje tajkunov čez okna, diktatorstvo Putina in njegovih
generalov). Med poražence nedvomno spada tudi Evropa, ki se ne zna pravilno
odzvati na tragedijo na njenih tleh.
Tudi zmagovalcev je več. Poleg ZDA so pravi zmagovalci te
tragedije postali vojni dobičkarji, ki jih moramo iskati v multinacionalkah v
New Yorku, Londonu, Frankfurtu, Zürichu, Singapuru… Povedano drugače, to so globalni
trgovci z energenti, investicijske banke, razni finančni skladi, torej vsi
špekulanti, ki so ruski vdor izkoristili za umetno zadrževanje dobave in prodaje
nafte in plina in s tem zviševali njeno svetovno tržno ceno ter povzročili energetsko
kriza (ki ji je nato sledila še prehrambna). V tej svoji špekulaciji so uspeli,
čeprav se je črpanje nafte na globalni ravni v primerjavi z letom 2021 povečalo
kar za pet milijonov sodčkov na dan. Za nami je namreč leto v katerem so
omenjeni »zmagovalci« podlo izkoristili tragedijo in trpljenje Ukrajincev in
ruskega naroda za ustvarjanje dobičkov in lastno bogatenje.
Doma je Slovenski pacient spet storil vse, da se je ponovno
potisnil ob tla. Škandali kot neimenovanje evropskih delegiranih tožilcev,
uničevanje STA, grob prevzem nacionalne radio- televizije, zastraševanje in
zapiranje državljanov v času epidemije, žaljenje tujih politikov in novinarjev,
preganjanje demonstrantov, žalitve vsepovprek po Twiterju itd. so povzročili, da
se je moral posloviti od oblasti. Sam je ustvaril zmagovalca leta (ko ga je
odstavil z direktorskega mesta največjega slovenskega elektro distributerja) Roberta
Goloba, ki je potem z njim pometel na parlamentarnih volitvah.
Poleg tega smo prestali kar tri vrste volitev, tri
referendume. Znebili smo se tudi od do sedaj najslabšega predsednika države -
kralja Instagrama. Bilo je leto, ko so propadle skoraj vse novonastale stranke
v zadnjih letih in še katera starejša – LMŠ, SAB in DESUS: Doživljali smo
nadaljnji razkroj javnega zdravstva, stavke zdravnikov, medicinskih sester,
vzgojiteljic… Doživeli smo enega največjih požarov v Sloveniji, kjer je predanost
gasilcev in drugih, ki so pomagali, dokazala, da solidarnost med ljudmi le še
obstaja.
Ob izjemno vročem političnem ozračju smo bili priča tudi
dvema politično motiviranima incidentoma. Razlika med njima je bila očitna še
tistim, ki si tega nočejo priznati. Fizični in verbalni napad na direktorico
Inštituta 8. marec Niko Kovač s strani fanatičnega privrženca SDS-a, je posledica
hujskaškega delovanja omenjene stranke. Storilca je policija kmalu
identificirala in upam, da bo tudi kaznovan. Škoda le, da ne morejo biti
kaznovani hujskači, ki so ga spodbudili k temu zavržnemu dejanju. Drugi
incident, »poskus umora« prominentnega poslanca SDS-a Branka Grimsa, pa se je izkazal
za povsem nekaj drugega. Policija je ugotovila, da pri napadu ni bilo fizičnega
kontakta, zaradi tega je tudi zaključila preiskavo suma storitve kaznivega
dejanja. Dejanje neidentificiranega »napadalca« je, na veliko žalost
Domobrankota in njegovih pajdašev, prekategorizirala v prekršek. Globoko frustracijo
je stranka, ker ji očitno ni uspel inscenirani politični napad na vrlega
poslanca, so izrazili v izjavi svoje parlamentarne poslanske skupine, ki se
glasi: »V poslanski skupini SDS izražamo ostro nasprotovanje odločitvi
policije, ki je v zvezi s fizičnem napadom na našega kolego mag. Branka Grimsa,
ki se je zgodil 28. oktobra lani v neposredni bližini Državnega zbora RS,
ugotovila, da pri napadu ni bilo fizičnega kontakta, zaradi česar je preiskavo
suma kaznivega dejanja zaključila, dogodek pa bo v nadaljevanju obravnavala kot
prekršek. Nesporno način napada jasno izraža naklep; zdravstvene posledice,
vključno z atipično pljučnico zaradi okužbe ob napadu, pa so vse dokumentirane
z zdravniškimi izvidi.«
Tak slaboumni konstrukt pa res ne zasluži komentarja!
Pa še to:
Ob proslavah 20 obletnice smrti Jožeta Pučnika naš bivši
predsednik države zopet ni mogel iz svoje kože. Njegova patološka odvisnost po
ugajanju okolju v katerem se trenutno nahaja, se je potrdila tudi tokrat. Po
svojih izjavah »Miška to mi delaj«, ko je bil med mladimi in »Jebenti, še bab
nisem tako dobro podiral«, ko se je kot predsednik države igral gozdarja, je
tokrat na Twiterju zapisal, da je »Jože Pučnik najpomembnejša osebnost slovenske
politične zgodovine«. To izjavo je seveda objavil na družbenem omrežju, ki se
ga redko poslužuje za razliko od Instagrama. In zakaj? Odgovor je jasen – to je
drugi (ali celo prvi) dom njegovega idola Janeza, ki na njem preživi celo nekaj
ur dnevno! Pahorjevo klečeplazenje, ki ga nenehno izkazuje svojemu malikovancu,
pa res že presega vse meje dobrega okusa. Moja znanka bi dejala, da »takega
klečeplazca še s kleščami ne bi prijela!«
Komentarji
Objavite komentar