MUZEJ SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE
MUZEJ SLOVENSKE
OSAMOSVOJITVE
Kmalu po
začetku vladavine Roberta Goloba je ministrica za kulturo oznanila, da bo nova
vlada nedavno ustanovljeni Muzej slovenske osamosvojitve, bolje rečeno muzej čaščenja
herojskega lika Janeza Janše, združila z že obstoječim Muzejem novejše
zgodovine. Ne morem si predstavljati, kaj bi lahko hujšega storila našim zagrizenim
rodoljubom, za katere se slovenska zgodovina začenja šele z letom 1991. Njihove
burne reakcije, ki so sledile, so bile seveda pričakovane. Peterle, Rupel, Janša
in drugi »najbolj zaslužni« za slovensko državo, so jo pričeli »zmerjati«, da ji
manjka domoljubja, ker se požvižga na njihova herojska dejanja v 10 dnevni osamosvojitveni
vojni. Očitali so ji tudi, da z združitvijo predvsem želi odvzeti kruh obema direktorjema
muzejev, Dežmanu in Osetu.
Po starem
običaju smo se Slovenci tudi ob tej muzejski temi pričeli takoj deliti in se kregati
ali posebni muzej slovenske osamosvojitve potrebujemo ali ne?
Jaz sem namreč absolutno za!
Zakaj? Ker
menim, da danes nujno potrebujemo poseben muzej v katerega bi lahko končno
pospravili vse zaslužne osamosvojitelje in njihovo zapuščino. Večina njih nam že
30 let kroji vsakdanje življenje in uničuje državo, ki so jo med vojno za
Slovenjo »ustvarili s svojimi junaškimi dejanji« (kot na primer Peterletov beg čez
mejo v Avstrijo, skrivanje Janše, Bavčarja in Kacina v kleti Cankarjevega doma).
Menim, da je le prišel čas, da se končno znebimo države po njihovi meri.
In kakšna je
ta naša država? V njej se bohoti korupcija, bogati so vedno bolj premožni, število
revnih, ki živijo na robu ali celo pod robom preživetja, je vsak dan več, propada
nam javno zdravstvo, saj je pravočasno zdravljenje zagotovljeno le tistim, ki
imajo kaj pod palcem itd. itd. itd.…
Če jo želimo
spremeniti smo dolžni, da čim prej za naše najpomembnejše osamosvojitelje zgradimo
veliko muzejsko zgradbo v kateri bi se nahajale številne tematske sobe. V njo
bi jih nato zaprli kot kustose.
Muzej bi
nujno moral imeti:
Sobo DEMOS-a. V njej bi postavili na ogled vsa škodljiva
početja desne politične opcije takoj po osamosvojitvi, na čelu z dejanji Peterletove
vlade. Na vidnem mestu bi se morali nahajati nepremišljena in škodljiva denacionalizacija
ter nepravična privatizacija. Ob tem bi morali navesti, da se je na zahtevo
cerkve in nekaterih tedanjih vplivnih veleposestnikov, nacionalizirana imovina
vračala v naravi, kar je povzročilo ogromno škode slovenski državi. Ob tem bi
morali razstaviti tudi druge »velike« dosežke DEMOS-ove vlade, kot na primer
ukinitev Službe družbenega knjigovodstva in druge kontrolne mehanizme iz
prejšnje države.
Orožarsko sobo. V njej bi hranili spomine in
dokazno gradivo o preprodaji orožja, vključno z odkritjem velikih zalog orožja
na Mariborskem letališču, do podkupnin v aferi Patria. Posebno vitrino bi moral
imeti tudi prvak NSi, ki je kot obrambni minister 48 ur pred odhodom s funkcije
podpisal pogodbo v vrednosti…, ki je našo državo po odpovedi pogodbe, stala kar
--- Vodilni kustos v tej sobi bi pa vsekakor moral biti Slovenski pacient.
Sobo izbrisanih. V njem bi morali opisati, zakaj so
v času DEMOS-ove vlade, ko je bil notranji minister Bavčar, kasneje obsojeni
zaradi preprodaje delnic in podkupnin, izbrisali iz registra prebivalcev več
kot dva tisoč državljanov bivše države, ki so živeli v Sloveniji.
Sobo slovenske zunanje politike. V njej bi more biti prikazane vse
velike napake slovenske zunanje politike, predvsem tiste, ki so bile storjene v
odnosih s sosednjo Hrvaško. Med njimi bi morale prednjačiti neuspele poteze pri
ohranjanju Ljubljanske banke in pri neuspelih sodnih epilogih o hrvaških
razlaščencih, ki smo jih izgubljali po tekočem traku. Posebno mesto bi moral
imeti Piranski zaliv in določitev morske meje med državama, vključno z sporazumom
Drnovšek-Račan, ki se mu je Janša odpovedal in našimi napakami v arbitražnem
postopku. Ne bi smeli pozabiti niti na zadeve, kot je bilo dovoljenje
DEMOS-ovih ministrov za notranje zadeve in obrambo, ki sta dopustila Hrvatom,
da so (po hrvaških zagotovilih začasno) obmejni prehod Dragonja postavili v
dolino na breg reke Dragonja in ne na vrhu hriba, kjer je potekala katastrska
meja med državama. Seveda je prehod tam tudi ostal. Ali bo kdaj kdo za to nespametno
ravnanje sploh odgovarjal?
Ne bi smela manjkati
niti soba javnega zdravstva. V njej bi prikazovali proces, kako se uspešno
ruši javno zdravstvo na račun privatizacije ter načelo »pravičnosti« in »ustavne
pravice posameznika«, v katerem imajo takojšen dostop do zdravnika le bogati,
ki si to lahko privoščijo. Revni pa naj čakajo v dolgih čakalnih vrstah, da bodo
morda čez nekaj let le prišli na vrsto, če do tedaj že ne bodo med preminulimi.
V njej ne bi smelo manjkati pojavov korupcije, številnih provizij pri
posredovanju nabave zdravil in zdravstvenih pripomočkov in imena največjih
dobaviteljev in prejemnikov podkupnin. Verjetno se jim bo kmalu pridružil še
bivši minister za gospodarstvo, ki je med koronsko epidemijo »reševal naša
življenja«.
Seveda ne bi
šlo brez predsedniške sobe. V njej bi
vladal kralj Instagrama in mednarodno slavni protagonist Facebook-ove strani
Boruting. V sobi sicer ne bi mogli najti vsebinskih in omembe vrednih eksponatov
njegovega desetletnega predsednikovanja. Bi se pa v veselje obiskovalcev neprestano
vrteli njegovi umetniški fotografski dosežki objavljeni na družbenih omrežjih in
njegove domislice, kot npr. »miška to mi delaj« ali… Ne bi pa smelo manjkati mazilo
posebne vrste, ki ga je v času svojih dveh mandatu uporabljal, ko se prizadeval,
da bi »zlezel nekam« svojemu političnemu idolu, s katerim je, ko je bil ta
predsednik vlade, najbolje sodeloval.
V nekem kotu
muzeja bi se nujno morala nahajati tudi Bata
soba. Na žalost bo zelo osiromašena. Po Pahorjevem podvigu, to je vrnitvi
odlikovanj tistim, ki so jih zavrgli, se bo tam na žalost obiskovalcev nahajala
vrečka Bata, brez vsebine. Bo pa imel kustos Borut veliko za povedati.
Muzej bi nujno
moral imeti še veliko več tematskih sob s številnimi kustosi: sobo tajkunov,
sobo korupcije; sobo zaplinjanja glavnega mesta, vključno s pregradami, vodnim
topom in gumijastimi izstrelki; sobo
sovražnega govora; sobo kraljev instagrama, maršalov twitov in internetnih trolov (ala Kopriva); sobo uravnotežene
javne radiotelevizije; sobo »uspehov« pri doseganju narodne sprave; sobo političnega
sprenevedanja – v njej bi kraljeval kustos Logar; posebna najbolj šokantna in odvratna
soba za obiskovalce (ki ne sodi le v muzej osamosvojitve) pa bi bila soba
cerkvenih spolnih deliktov, pedofilije in neupravičenega vračanja narodnega
bogastva, nepremičnim in gozdov cerkvi.
V muzeju bi se
morale nahajati še številne druge sobe.
No, pa šalo
na stran!
Pri
prerekanju o posebnem muzeju osamosvojitve je potrebno odgovoriti le na dve
enostavni vprašanji. Kateri so tisti dogodki v slovenski zgodovini, ki so nam omogočili,
da smo lahko zaživeli v samostojni državi in kdo so tisti 'zaslužneži', ki bi morali
zasedati mesta v tem muzeju?
Prvo
vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je ali je država nastala zaradi sklepov DEMOSA
in odločitev tistih oseb, ki se nam danes predstavljajo kot zaslužni osamosvojitelji
ali pa je morda posledica zgodovinskih dejstev nastajanja slovenske državnosti –
od vlade »za Slovenijo in Istro« iz leta 1918, ki je pripomogla k nastanku
Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov, narodno osvobodilnega boja, nastanka
FLRJ, spremembe jugoslovanske ustave leta 1974, ki je vsem narodom omogočala
osamosvojitev in nastanek SFRJ?
In drugo, ali
naj bo muzej posvečen le »junakom desetdnevne vojne« ali vsem slovenskim borcem
skozi zgodovino, ki niso hoteli, da Slovenci ostanemo narod hlapcev v neki
drugi skupni državi, torej Maistrovem borcem za severno mejo, tigrovcem, partizanom…
Odgovora sta
na dlani!
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar