OGDP* ali odnos mestnih birokratov do občanov

 

OGDP*

ali odnos mestnih birokratov do občanov

                                                    Vir: Mestna občina Ljubljana

V najlepšem delu Ljubljane stoji hiša, vila Ernestina. Pet minut je oddaljena od centra mesta ter minuto od krajinskega parka Tivoli in hriba Rožnik, ki že od nekdaj predstavljata pluča in ponos mesta.

Hiša je bila zgrajena 1897, kmalu po rušilnem potresu v Ljubljani. Zgrajena je bila po protirušilnih standardih, ki so bili tedaj pogoj vseh novih gradenj v mestu. Do danes je v njej živelo pet generacij lastnikov. 

No, da sem precizen! Hiša je stala na najlepši lokaciji le do leta 1978, ko so takratne oblasti z izgradnjo izjemno prometno obremenjene štiripasovnice, mesto in hišo odrezale od Tivolija.

Od tedaj hišo in njene prebivalce ogroža močan hrup in tresljaji, ki jih povzročajo vozila na cesti, delno tudi nekoliko bolj oddaljena železnica. Zaradi nenehnih in močnih tresljajev se je pričel posedati glavni hišni temelj, o čemer pričajo razpoke na zidovih ter pokanje in odstopanje keramičnih ploščic na stenah stopnišča. Podest, ki je nad glavnim temeljem, se je posedel že za več kot 7 centimetrov. Marmornata plošča, ki ga prekriva, je zato počila po sredini. Zaradi slabe gradnje ceste se na njenem robu ob hujših nalivih zbira meteorna voda, ki nato prodira v hišo ter zaliva stopnice in vežo.

Da bi bila mera polna tegob stanovalcev, se le-ti dušijo še z izpušnimi plini stoječih avtomobilov pod njenimi okni (še posebej ko se kolone vozil počasi premikajo in stojijo pred semaforjem, ki je le nekaj metrov oddaljen od hiše). Zaradi sedanje lokacije tik ob prometni cesti, je vrednost nepremičnine občutno nižja.

Po številnih opozorilih in urgencah pri upravitelju ceste, to je Mestna občina Ljubljana *(konkretno Odsek za gospodarske dejavnosti in promet občine – OGDP), se je le-ta odzval in poslal svojo uradnico na strokoven ogled situacije. »Strokoven« bi lahko zapisali v narekovaju, saj si je ogledala le okolico hiše, na vztrajno prigovarjanje stanovalcev, pa je prišla v notranjost le do počenega podesta. Takoj je tudi povedala, da je OGDP prepričan, da se temelj hiše poseda zaradi njene starosti in slabe gradnje ter da cesta in tresljaji na to nikakor ne vplivajo.

Stanovalci hiše še vedno niso odnehali in so še naprej pošiljali zaprosila OGDP-ju , da se osebno pogovorijo z novo vodjo odseka.

Po številnih ustnih (po telefonu) in pisnih prošenj (po mailu), je vodja odseka le pristala, da se prebivalci hiše še osebno srečajo z njo.

In to se je končno tudi zgodilo.                                                              

Ko sta predstavnika stanovalcev prispela v občinske prostore, so ju usmerili v sejno sobo. Nato so v sejno sobo prikorakali (najprej dve, šefinja malo kasneje), trije značilni primerki birokratskih občinskih uslužbenk. Šefinja in njena pomočnica sta izžarevali samozavest in pomembnost, zaradi svojih funkcij, ki jih opravljata. Tretja, ki ji »zadeva pripada« in je prišla na ogled hiše, pa je bila tiho in je med pogovorom predpostavljenima le prikimavala.

Šefinja je takoj dala obiskovalcema vedeti, da nastopa s pozicije moči pomembne občinske uradnice. Povedala je, da jima pravzaprav dela veliko uslugo, ko si je vzela svoj dragoceni čas za pogovor z njima. »Penzionisti imajo veliko časa, da ga lahko porabljajo za pritoževanje na občino. Uslužbenci OGDP pa smo izjemno zaposleni in nam primanjkuje časa, ker smo dolžni voditi kar 150 projektov. Vsak dan nas poleg tega bombardirajo številni občani s prošnjami, intervencijami in zahtevami za ukrepanje« je potarnala. Očitno je pozabila, da jo občani dobro plačujemo za njeno delo (ali nedelo) in da so občinski uradniki tu zaradi svojih občanov, in ne obratno.

Očitno je tudi bilo, da so gospe prišle na sestanek z že dokončno odločitvijo, da ne ugodijo prošnjam in dokazom stanovalcev, torej da ne storijo nič.

Šefinja odseka, ki je imela glavno besedo je večkrat poudarila:

da je hiša toliko stara, da bi se ne glede na cesto pričela sama posedati, očitno ima tudi slabo drenažo in je pri »stoletnem nalivu« njene spodnje prostore pač zalilo;

da so stanovalci dali soglasje (podpis) za gradnjo ceste tik ob hiši in za traso, ki gre čez njihov vrt;

da so edini, ki se pritožujejo nad škodljivimi učinki ceste na celotni trasi, ob kateri stojijo številne zgradbe,

da se tudi sosednji lastnik dvojčka s katerim imajo skupni glavni temelj, ni nikoli pritožil nad škodljivimi učinki ceste in prometa, ki poteka po njej;

da njihova strokovnjakinja pri ogledu hiše ni zaznala tresljajev niti okoli hiše, niti ne na notranjem stopnišču;

da je cesta dobro vzdrževana in da se neposredno pred glavnim hišnim temeljem ne poseda.

Nato je še predlagala, da naj si stanovalci hiše poiščejo eksperta gradbene stroke, ki bo ugotovil ali je dejansko za vse njihove tegobe kriva cesta. Ugotovitev eksperta pa bodo nato predložili v oceno še svojim strokovnjakom. Vendar so že sedaj prepričani, da cesta nikakor ni kriva za posedanje temeljev hiše in zamakanje v kletnih prostorih.

Na zaključku razgovora je še dodala, da naj se stanovalci, če jih cesta tako moti, pač odselijo na drugo lokacijo.

Obeh obiskovalcev tudi ta njena, milo rečeno, nesramna pripomba ni prav nič presenetila. Očitno se vodja OGDP zgleduje po svojemu šefu, dolgoletnemu županu »najlepšega mesta na svetu«, ki se ga je zaradi obnašanja prijel vzdevek »šerif«. Ta je že pred časom na željo stanovalcev hiše, da bi bilo potrebno, zaradi nevzdržnega hrupa, sanirati cesto, odgovoril: »Ni govora. Kar tožite nas! Bom pa napravil vse, da boste tožbo na sodišču izgubili!«

 

ZASKRBLENI DRŽAVLJAN 1