SLOVENSKA ZUNANJA
POLITIKA
Prejšnji
teden je na Brdu pri Kranju potekal letni posvet slovenske diplomacije. Tokrat
že šestindvajseti.
Kot vedno
doslej, so diplomati od predsednika države (tokrat prvič od predsednice), od
predsednika vlade in zunanjega ministra (tokrat prvič od ministrice) prejeli
usmeritve in navodila o najpomembnejših nalogah, ki jih čakajo, pri
predstavljanju in zastopanju Slovenije po svetu.
Glavne teme
posveta so bile tokrat - nova slovenska zunanjepolitična strategija, naše
prizadevanje za pridobitev statusa nestalne članice Varnostnega sveta Združenih
narodov in seveda vojna v Ukrajini.
Vlada
Roberta Goloba je slovensko zunanjepolitično ladjo pričela preusmerjati iz
madžarsko poljskega objema nazaj v jedrno Evropo. Odločila se je, da ne bo več v
Višegrajskemu getu in da ne bo sekundirala Orbanu in Katzinskemu pri razdiranju
Evropske unije, kot je to počel Janša. Odslej si bo prizadevala graditi skupno
evropsko zunanjo in varnostno politiko in tesnejše sodelovanje z državami »jedrne
Evrope«, ki se ravnajo po t.i. evropskih vrednotah.
Navzoče je
tokrat tudi prvič nagovorila nova predsednica države. Večino svojega govora je,
tako kot Golob in Fajonova, posvetila vojni v Ukrajini. Na žalost pa se je tudi
tokrat Izkazalo, da nimamo enotne in usklajene zunanje politike.
Muserjeva in
Golob sta pokazala, da sta nekritična pripadnika ameriških interesov, ki jim
slepo sledijo tudi vodilne članice Evropske unije. Oba menita, da se dogovori o
pogajanjih lahko prično le na osnovni predpostavki ponovne vzpostavitve
ozemeljske celovitosti Ukrajine, vendar le takrat, ko se bo zanje odločila
Ukrajina in ne prej.
Na prvi
pogled se seveda zdi tako stališče (vsaj njegov prvi del) edino pravilno. Če pa
pogledamo malo globje v ozadje tragedije v Ukrajini, pa zadeva ni tako zelo
enostavna.
Najprej se
moramo vprašati, katera Ukrajina je tista, ki naj odloča o prenehanju te
grozovite vojne - ali je Ukrajina Zelenski in njegovi pribočniki, ki so milo
rečeno ameriški podtaknjenci ali so Ukrajina običajni ljudje, ki umirajo,
zmrzujejo, gladujejo in so vsak dan soočeni z grozotami vojne. Če že prisegamo
na demokracijo po zahodnih merilih, ki jim vsaj deklarativno pripadajo tudi
Amerika in velike evropske države, bi morali o miru ali vojni odločati
Ukrajinci in ne marionetna vrhuška, ki obstane z vojno in pade z mirom. Po vseh
informacijah, ki smo jih deležni prek medijev, je povsem jasno, da si navadni
ljudje v Ukrajini želijo čimprejšnji mir in konec vojnih grozot. Kaj takega pa
seveda nikakor ni po godu Zelenskemu, orožarskim kartelom in tistim, ki danes
odločajo o politično vojaških strateških interesih Združenih držav Amerike.
Zunanja
ministrica pa je nanizala nekoliko drugačne poudarke rešitve omenjene krize.
Njena stališča nikakor niso bila proruska, kot so jo naslednji dan napadli
mediji Slovenskega pacienta. V svojem nagovoru je na prvo mesto postavila ustavitev
oboroženih spopadov in pričetek pogajanj. Poudarila je tudi, da ni nobenega
dvoma, da je agresor Rusija, bolj natančno Putin, in vojaška vrhuška okoli
njega.
Naj dodam še
svoje mnenje. Američani so s širjenjem NATA vse do ruskih meja kršili vse
dogovore NATA in transatlantskih zaveznic z Rusi. Požvižgali so se tudi na
sporazuma Minsk 2014 in 2015 o statusu vzhodnega ukrajinskega ozemlja, ki sta
predvidevala avtonomijo okrožij Doneck in Lugansk, naseljenih pretežno z
ruskimi prebivalci. Tako izzivanje je zdražilo avtokrata z velikoruskimi
ambicijami, da je storil korak čez mejo (agresijo na sosednjo suvereno državo),
kar bomo še dolgo čutili in obžalovali vsi Evropejci, vključno z Ukrajinci in
Rusi.
In kdo pa je
pridobil z ukrajinsko tragedijo? Odgovor je na dlani – tisti, ki so toliko časa
izzivali ruskega demona, da je naposled skočil iz steklenice!
Na Brdu se
je pokazalo, da tudi nova vodilna ekipa, kljub na novo sprejeti strategiji na
področju zunanje politike, ni povsem enotna. Tako stanje nam bo škodovalo pri
glasovanju o pridobitvi statusa nestalne članice Varnostnega sveta Združenih
narodov.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar