UKRAJINA prva obletnica vojne

 

UKRAJINA 

prva obletnica vojne

 

Vojna v Ukrajini bo čez nekaj dni proslavljala svoj nečastni prvi rojstni dan. Malo je bilo strokovnjakov, ki so napovedovali, da bodo Ukrajinci hud pritisk ruske vojaške agresorske armade zdržali leto dni. Še manj pa tistih, ki so predvidevali, da bo po letu dni spopad prišel do točke, ko bo ena ali druga stran, le s težavo dobivala bitke in osvajala ozemlje.

                                                         Vir: Maribor24.si

Tak status quo je omogočil ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu, da je pričel zapuščati državo in obiskovati svoje zaveznike. Vrstni red obiskov je takoj nazorno in nedvoumno pokazal kdo je zanj najpomembnejši »podpornik in rešitelj«, ki ga postavlja na prvo mesto. Najprej se je šel pokloniti velikemu šefu čez lužo ter se mu zahvaljeval za vse kar je Bidenova Amerika storila za Ukrajino – za razrušeno državo ter za številne nedolžne žrtve in milijone razseljenih beguncev, ki masovno bežijo v Evropo.

                                                        Vir: Domovina.si

Drugi obisk pred Brusljem pa je namenil Londonu. Očitno mu tudi Velika Britanija pomeni več kot Evropska unija, čeprav po suicidalnem Brexitu tone vse nižje in postaja tretjerazredna vojaška in gospodarska sila.  Ne glede na to pa Zelenski  nenehno poudarja, da je Ukrajina del Evrope, kamor po njegovem mnenju tudi sodi. Glasno razlaga, da se Ukrajinci borijo za Evropo in njene evropske vrednote proti vzhodnim barbarom. Ob tem glasno trka na evropsko vest z zahtevo, da je zaradi svojih »velikih« zaslug Ukrajina upravičena za članstvo v Evropski uniji, ne glede na to, da še zdaleč ne izpolnjuje pogojev, ki so nujni za sobivanje s sedanjimi članicami.

Milo rečeno, čudna politika gospod Zelenski! Silite v skupnost, ki vam je prioritetno šele na tretjem mestu!

 Kljub njegovemu licemerskemu ravnanju, pa mu »veliki evropski voditelji« še vedno nasedajo. Še vedno mu pošiljajo orožje in uvajajo nove in nove sankcije proti ruskemu hegemonu, ne glede na dejstvo, da imajo dokazano le-te za evropske države »efekt bumeranga«. Ne želijo »spregledati«, da sankcije ne zadenejo cilja, da ne slabijo Putina, ruske vojaške vrhuške in oblastne elite, ampak navadne ljudi v Rusiji in po Evropi.

Nedvomno tudi drži, da je ruska invazija podrla načela na katerih so po koncu hladne vojne Združene države Amerike in evropske države (vključno z Rusijo) sklenile dogovor o novem svetovnem redu. Za uresničevanje in nadzorovanje sklenjenih mednarodnih načel, so ustanovile OVSE (Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi), v okviru katere so se dogovarjale o vseh politično-vojaških in varnostnih problemih v Evropi, pa tudi v svetu. No, ruski napad na suvereno državo je ta mednarodni red, ki je temeljil prav na principu suverenosti držav, na nedotakljivosti njihovih meja, na mirnem reševanju sporov in prepovedi uporabe sil, zrušil. Sedaj je na žalost dovoljeno vse, kot dnevno videvamo na posnetkih iz Ukrajine. Kakšne bodo posledice za Evropo, svet in za vse nas, bomo še videli.

Danes, skorajda leto dni po ruskem napadu na Ukrajino, še vedno ne moremo povsem zanesljivo oceniti, kako bo ta brutalen vojaški poseg vplival na naše nadaljnje življenje v prihodnje in kaj vse se bo še poslej, predvsem za nas Evropejce, spremenilo. Že sedaj čutimo hude posledice, ne moremo pa z gotovostjo predvideti, kako pereče in uničujoče bodo v bodoče.

Še vedno smo tudi pred odločilno dilemo o pristopu nadaljnjega reševanja rusko-ukrajinskega konflikta. Ali z oboroževanjem Ukrajincev ter obsežnim financiranjem njihovega oboroževanja in humanitarne pomoči kot doslej, ali s pogajanji in demilitarizacijo. Američani bodo prav gotovo zaradi svojih interesov (predvsem njihove vojaške industrije od katere je odvisen tudi Biden in demokrati) skušali vojno stanje zadrževati čim dlje. Pa še v Evropi je, kar slabi tako Rusijo kot »evropske zaveznike«.

Kaj pa evropski voditelji? Njihova politika do konflikta še vedno ni transparentna. Običajno se politika vodi na osnovi interesov. Evropska politika prikimavanjem ZDA, pa je skregana z evropskimi interesi. Kakšni interesi jo torej vodijo? Za Evropejce koristni prav gotovo ne.

Gospa Von der Leyen, gospodje Michel, Borrell, Makron, Schultz … do kdaj se boste še uklanjali »velikemu militantnemu bratu« in njegovim interesom, ki so v nasprotju z našimi. Mislim, da si Evropejci tega prav gotovo ne zaslužimo!  

Edina prava pot, ki bo prinesla mir je aktivna diplomacija in prenehanje spopadov, kasneje pa dosledna demilitarizacija. Ta proces ne bo rodil sadov, če vanj ne bo vključena tudi Rusija, trenutno tudi na čelu s Putinom, kljub vsem grozodejstvom, ki jih povzroča ruska armada. Za Haaško sodišče je še čas. Ukrajina in Evropa ne potrebujeta nadaljnjega oboroževanja, nedolžnih žrtev in dolge kolone beguncev. Ne potrebujeta tudi večnih rusko-ameriško-evropskih preigravanj, ampak Mir.

Danes bolj kot kdaj koli po drugi svetovni vojni, pa tudi stojimo pred ključnim vprašanjem, kako graditi bodočo skupno evropsko hišo v nestabilnih evropskih in svetovnih razmerah. Ali jo vidimo še vedno v okviru Evropske unije, transatlantskega zavezništva in NATA? Ali drugače?

 

Zaskrbljeni državljan 1