CIRKUS SLOVENSKEGA PACIENTA

 

CIRKUS SLOVENSKEGA PACIENTA

 

V sredo smo bili priča 24 urnemu cirkusu Slovenskega pacienta, pod imenom interpelacija proti aktualni vladi, ki ga je uprizoril v areni Državnega zbora.

                                                                                         Vir: SIOL

Čeprav so tisti gledalci (razpravo so lahko spremljali na tretjem programu nacionalke), ki uživajo v sovražnem govoru, zlaganih in prilagojenih trditvah ter neslanih šalah, prišli na svoj račun, pa ne vidim smisla maratonskega zapravljanja časa za to, da je Slovenski pacient lahko v zaključku poučil vlado, »naj se vzame v roke« ter »upa, da bo razprava vlado in koalicijo povezala in ji nastavila ogledalo ter jo streznila, da nehajo delati zmedo.«

Ta draga lekcija, ki jo je odčital vladi, nas je namreč drago stala - številne zapravljene delovne ure in obilica davkoplačevalskega denarja, ki bi lahko bil namenjen za tiste stvari, ki jih danes v času draginje in visoke inflacije zares potrebujemo.

In kaj je navedlo Slovenskega pacienta, da se je šel opisani cirkus?  Njegova prizadetost in užaljenost, da si je vlada na predlog ministrice za kulturo upala ukiniti mavzolej, ki si ga je želel skupaj z osamosvojiteljskimi izbranci á la Peterle, Bavčar, Kacin itd, (tisti heroji, ki so se v času desetdnevne »vojne« skrivali v kletnem zaklonišču Cankarjevega doma ali pa so začasno ušli čez mejo v Avstrijo) postaviti za prihodnje slovenske rodove.

Že pred časom je SDS neuspešno interpelirala kar tri vlade in sicer vlade Janeza Drnovška, Antona Ropa in Mira Cerarja. Vsakič je šlo, skladno z 118. členom ustave, za tako imenovano konstruktivno nezaupnico vladi z namero  zamenjati aktualno vlado. Tokrat se Slovenski pacient ni odločil za to, z ustavno predvideno možnost. Vložil je nekakšen spaček konstruktivne nezaupnice, s katerim, kot je že uvodoma izjavil, ni imel namena rušiti vlade. Skladno s tem v obrazložitvi za vložitev interpelacije tudi ni predložil nobenega zaključnega sklepa! Kaj pa je potem sploh želel?  

Po razpravi sodeč si je zaželel ideološko razpravo o »velikem dejanju« osamosvojitve, ki ga po njegovem prepričanju sedanja koalicija omalovažuje, poveličuje pa komunizem in jugofilstvo.  Zato so pisci SDS v besedilu interpelacije med drugim napisali: »Delovanje vlade dr. Roberta Goloba v tirnicah kulturnega marksizma je ne samo v nasprotju s temeljnimi vrednotami in političnimi svoboščinami, ampak je hkrati v temelju protiustavna.«

V njemu svojstvenem zagrenjenem stilu je tudi tokrat na nov način izražal svoje frustracije in to kar v najvišji zakonodajni inštituciji v državi (ki je namenjena povsem drugim, veliko bolj pomembnim zadevam). Zato je večina razprave potekla o polpretekli zgodovini in  o domoljubju … Pri tem je pozabil, da je še edini član parlamenta, ki je bil aktiven komunist in ki je bil veren član partije, ki jo sedaj tako omalovažuje in sovraži. Zares prava oseba, ki lahko komurkoli očita  nostalgijo po prejšnjem partijske sistemu!

Podpise za interpelacijo tokrat ni uspel pridobiti od poslancev do sedaj podložne NSI. Celo oni niso videli smisla, da se troši čas za razpravo o interpelaciji, s katero se ne želi rušiti vlado.

Se pa cirkus ni omejil samo na parlament. Pestremu dogajanju se niso mogli ogniti niti nič sluteči mimoidoči na Trgu republike pred parlamentom. Tam je ropotal s svojimi člani Združenja za vrednote osamosvojitve Lojze Peterle, ki je kot predstavnik civilne družbe nasprotoval pridružitvi muzeja osamosvojitve k muzeju sodobne zgodovine.

Na zaključku bi želel povzeti še dava citata iz izjave  profesorja zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti Bože Repeta o muzeju osamosvojitve. »Muzej osamosvojitve je zadnja obramba ideološke, politične, ekonomske, pravne in še kakšne uzurpacije osamosvojitve s strani nekaterih ljudi , ki so si na njen račun ustvarili poseben privilegiran status, tudi kar zadeva sodne postopke.« in »Ker tako imenovana osamosvojiteljska generacija biološko odhaja, želi, potem ko so vzeli že vse, kar so mogli, diktirati še ideološko interpretacijo preteklosti, da bi prikrila svojo žalostno dediščino. Ne more se sprijazniti s tem, da prihaja politična generacija, ki želi biti usmerjena v prihodnost in popraviti, kar se pač da.«    

Ni kaj dodati! Ob branju njegove izjave sta se mi pred očmi  takoj pojavila tipična predstavnika obeh generacij: večnega politika Slovenskega pacienta in sedanjega predsednika vlade Goloba.

 

Zaskrbljeni državljan 1