FENOMEN RUPAR
FENOMEN RUPAR
To, da ima slovenska politična scena svojo,
včasih težko razumljivo specifiko, ni nič novega. Često se pojavijo novi obrazi,
nekateri od njih pa nato postanejo, brez pravega razloga, čez noč popularni.
Mnogi od njih se niti dobro ne zavedajo, od kod jim naenkrat ta nenadna
popularnost.
Trenutno smo priča vzponu političnega
ptiča feniksa, ki se je iz pozabe, kar čez noč, izstrelil med najbolj
prepoznavne ljudske tribune. In kako mu je to uspelo? Z vsiljevanjem upokojencem,
(ki predstavljajo pomembno volilno telo) kot mesija, ki jih bo popeljal v boj
za njihove pravice. Uspelo mu je namreč izkoristiti trenutek nezadovoljstva
večine upokojencev, ki jih je inflacija spravila na rob preživetja. Po propadu
DEMOS-a in stranke Alenke Bratušek, ki sta se vsaj deklarativno zavzemala z
upokojenske pravice, je nastala praznina, ki jo je z organizacijo javnih
protestov za upokojenske pravice, vešče zapolnil. Njegove manifestacije polne demagoških
fraz in groženj vladi, opremljenih s slovenskimi zastavami, petjem narodnih
domoljubnih pesmi na znane viže goveje muzike, se vedno sprevržejo v miting proti
aktualni vladi in v podporo Janezu Janši.
Na svojem
Facebook profilu se predstavlja kot "Večni optimist, pravično kritičen,
brez dlake na jeziku, kristjan, desničar in demokrat, Slovenec."
In kdo je v
resnici ta Pavel Rupar?
Časnik Dnevnik je 11. oktobra 2006 o njem poročal takole: »Je poslanec
Pavel Rupar v ponedeljek zvečer pretepel svojo domnevno ljubico Ksenijo Slak?
Je fotoreporterju razbil opremo in ga lovil po stanovanjskem bloku ter ga celo
poškodoval? Za zdaj še ne vemo, kaj je res. Res pa je, da so ga odpeljali
policisti.« in »Po sodiščih so ga vlačili že tako
tožilci kot zasebni tožniki. Očitali so mu jemanje podkupnine, nakup kondomov s
službenim denarjem, zlorabo položaja in protipravno premoženjsko korist.
Neznano kam naj bi izginil marmor, ki ga je plačala občina Tržič, kjer je Rupar
župan in tako naprej.«
Rupar je bivši vidni član SDS in bivši župan
Tržiča, ki je vešče zlorabljal svojo funkcijo ter velikodušno zapravljal
občinski denar, predvsem za svojo korist. Seveda je tudi, kot se članu trdega
jedra Janševih najbližjih privržencev spodobi, širil lažni govor in javno žalil
svoje politične nasprotnike in drugače misleče. Torej je povem zadovoljeval vse
kriterije za članstvo v najbolj pošteni politični partiji v Sloveniji.
Zaradi vseh teh rabot je bil kar
štirikrat pravnomočno obsojen, vendar vsled dosledne podpore svoje stranke in
njenega šefa, nikoli ni prestajal zaporne kazni.
Javnosti se je sicer
predstavljal kot srečno poročen in »zgleden« kristjan. V resnici pa je varal
svojo soprogo z intimno prijateljico, kateri je oddajal enega izmed dveh
stanovanj, ki jih je posedoval. (Njegova zgodba me spominja na
nekdanjega podpredsednika vlade Marjana Podobnika, vernega in poštenega moža,
ki so mu neznanci ukradli službenega Audija, ko je prespal pri svoji službeni
kolegici in ljubici.)
No, Rupar ne bi bil Rupar, če bi oddajanje
dveh stanovanj, katerih lastnik je bil, kot drugi državljani, prijavil
davkariji. Pa jih seveda ni! Svoje lastnine tudi ni prijavil protikorupcijski komisiji,
kot funkcionar bi bil to dolžan storiti.
No, končno se mu je
le zalomilo. Zaradi okoriščanja, zlorabe županskih pravic in položaja v aferi
Aquaplus je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen. Po ugotovitvah kranjskega
okrožnega sodišča, si je v omenjenem občinskem poslu Rupar nezakonito pridobil
največ denarja. Obsodba ga je bremenila, da je februarja 2004 od avstrijske
družbe Aquaplus, s katero se je občina dogovarjala za gradnjo kanalizacijskega
omrežja in čistilne naprave, prek posrednika dobil 40.000 evrov v gotovini v
neki gostilni v Lipnici. Avstrijci so predujem namenili za stroške priprave
projekta, a denar ni nikoli pristal na občinskem računu. Posel je kasneje
propadel, tako da je Aquaplus nato tožilo še občino zaradi izgubljenega posla.
Ker je na sodišču eden od predstavnikov tega podjetja pričal, da je Rupar
prejel v roke gotovino, je bil pravomočno obsojen. Sodišče je kot oteževalno
okoliščino upoštevalo izjavo priče, da je pri zadevi šlo za izrazito »balkanske
posle, ker Avstrijci niso navajeni poslovati z gotovino«, tokrat pa so na
izrecno željo vrlega župana, naredili izjemo. Sodnica je zato ocenila, da je s
tem Rupar vrgel slabo luč na državo, kar je tudi (kljub zgražanju in
ugovarjanju članov najbolj poštene stranke) vplivalo na njeno odločitev glede
višine kazni.
Višje
sodišče v Ljubljani nato njegovi pritožbi ni ugodilo in je v celoti pritrdilo
sodbi okrožnega sodišča. Zato je moral za leto dni v zapor. Moral pa bi občini vrniti
40.000 evrov in obresti, skupaj s sodnimi stroški okoli 85.000 evrov. Vendar
tega zneska od njega ni bilo moč izterjati, ker je kar nenadoma »ostal brez
sredstev in brez lastnine«. Stanovanja je namreč podaril sinovoma (kar spominja
na Igorja Bavčarja in Roka Snežiča).
Nad pozivom policije na zaslišanje zaradi
vseh naštetih prekrškov in kaznivih dejanj, še posebej zadeve Aquaplus, je bil
zgrožen in se ni želel odzvati. »Da bi mu zaradi te ženske in nekaj manjših spodrsljajev
pri zapravljanju občinskega denarja celo grozil zapor in vrnitev zapravljenega
denarja občini«, je bilo zanj nekaj nezaslišanega.
Kot »pravi dedec« se je odlikoval še
po marsičem. Med drugim je želel
preverjati mednožje dveh poslanskih kolegic politične stranke, ki ni bila po godu
SDS. No, tudi pred kratkim je izrazil enako potrebo glede predsednice SD Tanje
Fajon.
Sedaj pa je svojo zgodovino kar
nenadoma pozabil (kot njegov kolega Logar). Čeprav je bil »182 sojen in obsojen«,
ga je zapor povsem spremenil. Sedaj je drug človek. Je »skesani kristjan« (kot
se je poimenoval v oddaji Intervju z Jožetom Možino), ter pošten in veren
domoljub, ki se bori za pravice upokojencev in tistih, ki jih aktualna vlada
zatira. Janez pa zanj ostaja še vedno Janez z veliko začetnico.
Pa še to:
Ruparja sem prvič spoznal, ko je pričel igrati za nogometno ekipo vlade in nato
stranke SDS, katerih pobornik je bil Janez Janša. To je se je dogajalo v
začetku leta 1992. Že takrat je kazal svoj karakter. Bil je precej okoren in
robusten, zato je lahko igral le v obrambi. Predvsem pa ga je »krasila«
agresivnost in brezobzirni štarti do nasprotnikov, ki so včasih presegli mejo
dovoljenega. Tak je bil tudi v politiki, zato je bilo povsem logično, da se je
pridružil stranki SDS (kot je sam dejal »heroju osamosvojitve in vizionarju
Janezu«) in postal eden izmed njenih udarnih mož.
V ekipo vlade pa se je nenehno silil,
tedaj še manj poznani poslanec Združene liste socialnih demokratov, Borut
Pahor. Pravim silil, ker si ga nihče ni želel imeti za soigralca. Pa ne zato, ker
bi bil član omenjene stranke, (takrat še ni bilo ostrih delitev med politiki
kot danes), ampak ker je bil precej nekoordiniran in netalentiran za šport, še
posebej za nogomet. Ker je vztrajal, da vseeno nastopa za vladno moštvo, je
občasno le prihajal v igro. Takratni selektor, ki je bil velik ljubitelj Janeza
Janše in bivši profesionalni igralec nogometa Tone H., mu je vsakič namenil le
nekaj minut na koncu tekme, v napadu na levem krilu, kjer ni mogel škodovati
ekipi. Pa še takrat nam je naročil, da mu žoge, če se le da, ne podajamo. Pahor
je bil kljub temu vztrajen in je tistih par minut, ki mu jih je bilo namenjenih,
pridno tekal po igrišču gor in dol. Nikdar ni šel (po Ruparjevem vzoru) v duel
z nasprotnikom, raje je odskočil in se mu nato še opravičil. Priznati pa moram,
da je bil že takrat vztrajen, z veliko mero volje in optimizma. In Janez, ki je
bil glavni pobornik vladne nogometne ekipe? Bolj malo je tekel, se je pa stalno
gibal v napadu pred nasprotnikovem golu. Videl je le gol in zmago, ne glede na
ceno. Drugi so morali preigravati zanj in mu žogo podajati takrat, ko je prišel
»v čisto šanso za dosego gola«. Večkrat je tudi zadel. Že takrat, pri nogometu,
so vsi trije kazali svoj značaj, kot tudi učinkovitost.
Zaskrbljeni državljan 1
Komentarji
Objavite komentar