DAN OF

                                                                        DAN OF

 

                                                              Vir: Wikipedija

Odraščal sem v družini, v kateri je imelo praznovanje dneva upora proti okupatorju posebno mesto. Slovesno smo ga obeleževali z velikim spoštovanjem do vseh zavednih Slovencev, ki so se ilegalno združili v Osvobodilno fronto – OF za boj proti okupatorjem. Osvobodilna fronta ni bila sestavljena po strankarski ali kateri drugi politični pripadnosti. Bila je spontano združenje Slovencev različnih političnih prepričanj in ideologij z enim samim ciljem – upreti se okupatorjem in obvarovati slovenski narod pred uničenjem.

Ko sem odrastel in so se leta 2. svetovne vojne oddaljevala, je postajal 27. april le običajen praznik, dela prost dan, ki je prišel zelo prav, ker je le nekaj dni pred praznovanjem prvega maja. Zato smo ga izkoriščali, da smo ga le z nekaj dni dopusta povezovali s prvim majem in tako že pred poletjem preživljali mini dopust, včasih tudi do deset dni skupaj.

Letos pa je srečno naključje hotelo, da sem tokratni praznik Osvobodilne fronte doživel na edinstven način. V Cankarjevem domu sem spremljal jubilejni koncert Partizanskega pevskega zbora iz zamejstva Pinko Tomažič, ki je praznoval 50 letnico obstoja*.

Ko sem odhajal na koncert, se nisem mislil, da bom ta večer doživel nekaj posebnega, celo čarobnega.

Že ob opazovanju publike, ki se je v Cankarjevem domu zbirala za ogled koncerta, sem zaznal neko posebno vzdušje, vzdušje polno zanosa in narodnega ponosa. Veliko obiskovalcev si je nadelo oblačila pretežno rdeče barve. Nekateri so imeli na njih celo izrisano rdečo zvezdo, drugi pa so prišli v dvorano kar s titovkami na glavi. Dobil sem občutek, da sem nekje drugje in ne več v današnji pusti, sivi vsakdanjosti, koder ni mesta za opisane občutke.  

V dvorani pa je še pred pričetkom koncerta vladalo neko posebno, slovesno pričakovanje proslavljanja dneva OF, ki se je neprestano stopnjevalo do samega zaključka, ko je partizanski pevski zbor  prepeval, skupaj z dvorano, najbolj udarne partizanske pesmi.

Spored je bil pester, s številnimi kvalitetnimi izvedbami, tudi s strani znanih gostov (Kreslin, Mlakar itd.), bilo pa je tudi nekaj smešnih vložkov, kot na primer, da je v času fašizma nek pleško Primorcem zagrenil 20 let, danes pa nam življenje greni drug pleško.

Sicer pa so mi med koncertom misli uhajale v preteklost. Ob recitalih in petju sem se večkrat vrnil v čase bivše skupne države, za nekatere »svinčene čase«, zame pa v obdobje, v katerih sem v sobivanju jugoslovanskih narodov, preživel srečno mladost in zrela leta.

Kakšno srečo smo pravzaprav imeli tisti, ki smo se po drugi svetovni vojni rodili v Jugoslaviji. Nismo doživeli vojnih strahot, kot naši starši. Socializem nam je nudil šolanje, sociala in solidarnost sta bili na visoki ravni. Vsi smo se lahko po končani šoli zaposlili in si gradili varno prihodnost. Kmalu po zaposlitvi smo lahko prišli do stanovanja in si ustvarjali družino. Zdravstvo je bilo dostopno vsem, saj smo po potrebi vsi prišli do svojega splošnega zdravnika in nato še do ustreznega zdravljenja. Ni bilo klošarjev ter revnih in lačnih ljudi, bilo pa je manj ekstremnih bogatašev, ki bi izkoriščali družbo in sodržavljane. V jugi (razen v zadnjih nekaj letih) nas ni skrbelo, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

Nato pa je prišel razpad države, plebiscit, desetdnevna vojna, slovenska država in naša današnja stvarnost, v kateri močno pogrešamo nekatere od zgoraj naštetih vrednot prejšnje države. Danes na žalost prevladujejo druge, kot so lov za profitom, korupcija, zavist, egoizem in pehanje za denarjem za vsako ceno, onesnaževanje narave.

Ko sem razmišljal o preteklosti, se je koncert počasi le, po več kot treh urah, končal.

Poln vtisov sem se s soprogo vračal domov. V meni je pa še vedno žarelo spoštovanje do tistih naših prednikov, ki so tudi zaslužni, da slovenski narod ni izumrl in da smo celo prišli do svoje države. Sem pa zato do tistih, ki si danes lastijo zasluge, da smo se Slovenci ohranili kot narod in da se je slovenska zgodovina pričela leta 1991, čutil še večji prezir kot običajno.

Moram tudi priznati, da me je bilo ob tem celo malo sram, da sem tako veličasten večer doživel bolj po naključju in da se premalokrat zavedam, da sem lahko ponosen,  da sem Slovenec in potomec tistih, ki so se žrtvovali za prihodnje rodove.

Medtem pa je na prvem programu nacionalke najljubši novinar vodstva RTV Jože Možina obeleževal praznik OF na svoj način. Najprej s starim propagandnim filmom, za katerega je napisal scenarij, ga zrežiral in tudi sam odigral glavno vlogo. Film pa je posvetil rehabilitaciji slovenskega klerofašističnega kolaboracionizma med drugo svetovno vojno. To pa vodstvu RTV Slovenija še ni bilo dovolj. Možina je še nato nastopil v živo kot osrednji gost Odmevov. Lahko uganete kakšen je bil njegov nastop – desetminutno blatenje in obtoževanje partizanov in zaničevanje dneva OF. Groooza!

Možina, Janša in podobni prilagojevalci zgodovinskih dejstev so razlog, zakaj dediščina in vrednote slovenskega osvobodilnega boja niso kar same po sebi umevne, za njih se je treba boriti še danes.

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

*Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič je bil ustanovljen na pobudo primorskih partizanov  leta 1972 v Bazovici pri Trstu. Danes šteje več kot 70 aktivnih članov. Njegovo poslanstvo je prenašanje izročil NOB in odporniškega gibanja, skupaj s partizanskimi pesmimi bodočim generacijam.