DEJANŠEVIZACIJA JAVNE RTV

 

DEJANŠEVIZACIJA JAVNE RTV


 

        Vir: Društvo novinarjev Slovenije



Sodeč po meritvah gledanosti televizijskih programov, večina Slovencev ne gleda več informativnih in političnih oddaj na RTV Slovenija. Na referendumu novembra lani so povedali svoje. Kljub temu pa se na RTV Slovenija do sedaj ni kaj dosti spremenilo. Slovenski pacient s svojimi zvestimi sledilci od tedaj počne vse, po legalnih in nelegalnih poteh, da do sprememb po volji ljudi ne bi prišlo. Njegova obstrukcija ljudske volje, je na koncu končala celo na Ustavnemu sodišču.

Njegova vodilna garnitura še naprej obvladuje televizijo, večina novinarjev še vedno stavka, novinarska »elita« Slovenskega pacienta pa medtem v vsaki oddaji, še bolj nervozno in napadalno razlaga »svojo resnico«.

Slovenski pacient se že od nekdaj dobro zaveda, da je eden najmočnejših propagandnih orožij javna televizija. Po izgubljenih volitvah ga je zapustil še njegov »veliki prijatelj« in somišljenik Orban. Umaknil je madžarsko finančno podporo Janševi privatni NOVI TV (toliko o političnemu prijateljstvu), ki počasi propada.

Zato se je, ko je bil na oblasti in imel škarje in platno v rokah, temeljito lotil nacionalke, ki še danes funkcionira po njegovem okusu. Poleg svojih dosedanjih vazalov, dodaja in zaposluje nove.

Sedaj polaga velike upe še v Rajka Geriča, odgovornega urednika informativnega programa drugega programa RTV SLO. Domnevni »svež veter«, kot Geriča opisuje direktor RTV Grah Whatmough, pa čeprav gre za znanega Janševega medijskega operativca, seveda ne drži. Njegova izjava o zahtevah stavkajočih novinarjev, je zelo zgovorna: »Najlažje je blebetati floskule. Kaj pomeni uredniška in novinarska neodvisnost?  Tudi vodstvo se zavzema za to. Seveda se strinjamo s to zahtevo, ampak kaj naj naredimo? Samo zato, ker je drug direktor, ki ti ne paše, ti še ni kršena avtonomija. Pridite v službo in delajte. Nihče vam nič noče. Ne pa se delat norca iz tistih, ki delajo.«

Moram priznati, da sem zaradi opisanih dogajanj, eden izmed redkih, ki občasno dvigujem nacionalki rating gledanosti. Pa ne zato, ker bi si želel »uravnoteženih« političnih floskul omenjene ekipe, marveč zato, ker je včasih vznemirljivo poslušati, kaj vse so sposobni potvoriti nekateri novinarji samo, da bi nam dokazali (poleg veličine svojega velikega vodje in prave poti po kateri nas želi voditi v prihodnost), kaj se je v naši polpretekli zgodovini v »resnici« dogajalo.

V tovrstnem prepričevanju že tradicionalno prednjači Jože Možina, v zadnjem času pa si ga želijo dohiteti še nekateri drugi »objektivni« novinarji, predvsem Vida Petrovčič. Njune oddaje so, kot je napisala komentatorka Ljubljanskega dnevnika Ranka Ivelja »prave učne ure psihopolitike, empirična podlaga za preučevanje medijskega manipuliranja in dober vpogled v komedijo človeškega tkiva… Le kako bi zamudila tako priložnost.«

Če tokrat pogledamo le Vido Petrovčič, moramo ugotoviti, da se je iz nekoliko pozabljene profesionalne novinarke, »pod pravim vodstvom«, razvila v izrazito desničarsko propagandistko, ki sedaj uživa svojih pet minut »slave«. Njene »nepristranske« oddaje se v zadnjem času kar vrstijo.

V nedavnem intervjuju z zgodovinarko Alenko Puhar pa je po zaslugi sogovornice, presegla samo sebe. V eni uri sta uspeli natrositi toliko potvarjanj in laži, da se jih še kolega Možina ne bi sramoval. Kot primer naj navedem le ogorčen odziv gospe Špele Furlan (v pismih bralcev v Dnevniku 20.5.) o izrečenih lažeh o njenem očetu, »ki naj bi bil prisiljen (od tedanjih oblasti) na Nagodetovem procesu leta 1947 ovajati svojega očeta.« Gospa Furlan se ni mogla načuditi izmišljenim navedbam obeh protagonistk in je zapisala: » Ob tem se človek vpraša zakaj? Čemu ta tako izrečena neresnica? Čemu blato na nedolžnega človeka, ki je bil pri vseh, ki so ga poznali, visoko spoštovan in ki se ne more braniti, saj je umrl že pri 36. letih?«  Seveda dobro vemo, zakaj sta gospe potvarjali zgodovino in mimogrede še blatili spomin na njenega očeta – v politične namene, da bi nas z lažmi prepričali o »pravi resnici« dogajanj po 2. svetovni vojni.

Kljub vsem pa ni vse tako črno, kot se je še do včeraj dozdevalo! Včeraj je namreč Ustavno sodišče, sicer z veliko muko in zamudo, le odločilo, da ne bo več zadrževalo novele zakona o javni televiziji. S tem je končno odprlo pot depolitizaciji (bolje rečeno dejanševizaciji) javnega medija.

Upam, da se Golobova vlada zaveda, da se prava bitka za objektivni osredni medij šele začenja.

 

Zaskrbljeni državljan 1

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

PIRC MUSAR vs GOLOB

POLITIČNI FENOMEN LOGAR

NEUSPELA POPULISTIČNO-DEMAGOŠKA TARČA