DEJANŠEVIZACIJA JAVNE RTV
DEJANŠEVIZACIJA JAVNE
RTV
Sodeč po meritvah gledanosti televizijskih programov, večina Slovencev ne gleda več informativnih in političnih oddaj na RTV Slovenija. Na referendumu novembra lani so povedali svoje. Kljub temu pa se na RTV Slovenija do sedaj ni kaj dosti spremenilo. Slovenski pacient s svojimi zvestimi sledilci od tedaj počne vse, po legalnih in nelegalnih poteh, da do sprememb po volji ljudi ne bi prišlo. Njegova obstrukcija ljudske volje, je na koncu končala celo na Ustavnemu sodišču.
Njegova vodilna
garnitura še naprej obvladuje televizijo, večina novinarjev še vedno stavka, novinarska
»elita« Slovenskega pacienta pa medtem v vsaki oddaji, še bolj nervozno in
napadalno razlaga »svojo resnico«.
Slovenski
pacient se že od nekdaj dobro zaveda, da je eden najmočnejših propagandnih
orožij javna televizija. Po izgubljenih volitvah ga je zapustil še njegov
»veliki prijatelj« in somišljenik Orban. Umaknil je madžarsko finančno podporo Janševi
privatni NOVI TV (toliko o političnemu prijateljstvu), ki počasi propada.
Zato se je,
ko je bil na oblasti in imel škarje in platno v rokah, temeljito lotil nacionalke,
ki še danes funkcionira po njegovem okusu. Poleg svojih dosedanjih vazalov, dodaja
in zaposluje nove.
Sedaj polaga
velike upe še v Rajka Geriča, odgovornega urednika informativnega programa
drugega programa RTV SLO. Domnevni »svež veter«, kot Geriča opisuje direktor
RTV Grah Whatmough, pa čeprav gre za znanega Janševega medijskega operativca,
seveda ne drži. Njegova izjava o zahtevah stavkajočih novinarjev, je zelo
zgovorna: »Najlažje je blebetati floskule. Kaj pomeni uredniška in novinarska
neodvisnost? Tudi vodstvo se zavzema za
to. Seveda se strinjamo s to zahtevo, ampak kaj naj naredimo? Samo zato, ker je
drug direktor, ki ti ne paše, ti še ni kršena avtonomija. Pridite v službo in
delajte. Nihče vam nič noče. Ne pa se delat norca iz tistih, ki delajo.«
Moram
priznati, da sem zaradi opisanih dogajanj, eden izmed redkih, ki občasno dvigujem
nacionalki rating gledanosti. Pa ne zato, ker bi si želel »uravnoteženih«
političnih floskul omenjene ekipe, marveč zato, ker je včasih vznemirljivo
poslušati, kaj vse so sposobni potvoriti nekateri novinarji samo, da bi nam
dokazali (poleg veličine svojega velikega vodje in prave poti po kateri nas
želi voditi v prihodnost), kaj se je v naši polpretekli zgodovini v »resnici«
dogajalo.
V tovrstnem
prepričevanju že tradicionalno prednjači Jože Možina, v zadnjem času pa si ga želijo
dohiteti še nekateri drugi »objektivni« novinarji, predvsem Vida Petrovčič.
Njune oddaje so, kot je napisala komentatorka Ljubljanskega dnevnika Ranka
Ivelja »prave učne ure psihopolitike, empirična podlaga za preučevanje
medijskega manipuliranja in dober vpogled v komedijo človeškega tkiva… Le kako
bi zamudila tako priložnost.«
Če tokrat
pogledamo le Vido Petrovčič, moramo ugotoviti, da se je iz nekoliko pozabljene profesionalne
novinarke, »pod pravim vodstvom«, razvila v izrazito desničarsko propagandistko,
ki sedaj uživa svojih pet minut »slave«. Njene »nepristranske« oddaje se v
zadnjem času kar vrstijo.
V nedavnem
intervjuju z zgodovinarko Alenko Puhar pa je po zaslugi sogovornice, presegla
samo sebe. V eni uri sta uspeli natrositi toliko potvarjanj in laži, da se jih
še kolega Možina ne bi sramoval. Kot primer naj navedem le ogorčen odziv gospe Špele
Furlan (v pismih bralcev v Dnevniku 20.5.) o izrečenih lažeh o njenem očetu, »ki
naj bi bil prisiljen (od tedanjih oblasti) na Nagodetovem procesu leta 1947 ovajati
svojega očeta.« Gospa Furlan se ni mogla načuditi izmišljenim navedbam obeh
protagonistk in je zapisala: » Ob tem se človek vpraša zakaj? Čemu ta tako
izrečena neresnica? Čemu blato na nedolžnega človeka, ki je bil pri vseh, ki so
ga poznali, visoko spoštovan in ki se ne more braniti, saj je umrl že pri 36.
letih?« Seveda dobro vemo, zakaj sta
gospe potvarjali zgodovino in mimogrede še blatili spomin na njenega očeta – v politične
namene, da bi nas z lažmi prepričali o »pravi resnici« dogajanj po 2. svetovni
vojni.
Kljub vsem
pa ni vse tako črno, kot se je še do včeraj dozdevalo! Včeraj je namreč Ustavno
sodišče, sicer z veliko muko in zamudo, le odločilo, da ne bo več zadrževalo
novele zakona o javni televiziji. S tem je končno odprlo pot depolitizaciji (bolje
rečeno dejanševizaciji) javnega medija.
Upam, da se
Golobova vlada zaveda, da se prava bitka za objektivni osredni medij šele
začenja.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar