KAM PLOVEMO?

 

KAM PLOVEMO?

 

                                                        Vir: ksh.fgg.uni-lj.si

Že nekajkrat sem napisal, da nacionalke, odkar je postala rezervna NOVA TV ter po njej harajo razni WTH, urbanije, možine, pirkoviči, petrovčičke itd., ne gledam več. Sva pa v prejšnjo nedeljo zvečer s soprogo naredila izjemo.

V oddaji Intervju, ki jo je gostila Ksenija Horvat, je bila namreč gostja dr. Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Inštitutu za novejšo zgodovino. Je pa tudi velika svetovljanka, saj je znaten del svoje profesionalne kariere preživela na Univerzah v Leedsu v Združenem Kraljestvu, v Stockholmu in v Utrechtu. Med 2019 in 2021 pa je bila generalna direktorica za visoko šolstvo na MIZŠ. Čeprav nisva nameravala gledati oddaje v celoti, naju je nadvse zanimiva gostja in tematika o kateri je bilo govora, priklenila pred ekran prav do konca.

Poleg njene uspešne kariere, ki jo je nadaljevala kljub dvakratnemu zelo resnemu prebolevanju covida, naju je še posebej impresionirala njena pronicljiva analiza slovenskih družbenih in političnih razmer.  

Najbolj mi je ostala v spominu njena ocena, da Slovenija ne bo napredovala hitreje vse dotlej, dokler nas bodo bremenile delitve, ki nas razdvajajo od zaključka druge svetovne vojne naprej - delitve na partizane in domobrance, na rdeče in črne (oz. bele), na leve in desne, na verne in neverne …, po letu enaindevetdeset pa še na Kučanovce in Janšiste. Ko pa te delitve preidejo na čustveno raven, potem zavlada sovraštvo do drugače mislečih in nasilna dejanja niso več daleč. Pot nazaj na racionalno raven pa je zelo težavna, skorajda nemogoča. Za vrnitev v normalno stanje (nazaj na racionalno raven), pa se mora v družbi formirati prevladujoča masa (predvsem vplivnih ljudi), ki si želi teh sprememb. Sicer je bližja pot v pogubo, celo v državljansko vojno, kot jo že napoveduje Janša.

Če ob tem pomislim na trenutno družbeno in politično klimo v naši državi, moram ugotoviti, da na žalost tudi z Golobovo vlado nismo uspeli doseči kritične mase, ki bi nas lahko vrnila v racionalno sfero, v kateri bi uspeli premostili usodne delitve.

Pred dobrim mesecem dni je Golobova vlada slavila prvo obletnico. To je običajno priložnost za bilančni obračun, ki ga je dolžna izstaviti svojim volivcem. Nedvomno se je evforija političnega navdušenja nad volilno zmago vidno stopila. Zaradi neizpolnjenih predvolilnih obljub, se je dodobra izčrpala tudi »antijanševska enotnost«, ki je združila večino volivcev z željo, da se znebimo avtokratske vlade, ki je vladala protizakonito z odloki ali pa kar prek twiteraške dejavnosti bivšega predsednika.

Političnih spopadov je vedno več, slabih ekonomskih učinkov pa tudi. Inflacijo visokih političnih pričakovanj in obetov je nadomestila ekonomska inflacija cen in slabšanje stanja v vseh segmentih družbe. Golob in vlada bosta morala pripraviti korenit zasuk, če želita, da jima uspe. Namesto optimističnih napovedi o dveh mandatih, se je vlada pričela očitno ukvarjati s svojim preživetjem za naslednja tri leta. Dogodil se je odstop notranje ministrice Bobnarjeve. Te dni smo priča že drugemu ministrskem odstopu, odstopu zdravstvenega ministra. Torej tistega ministra, ki naj bi vodil ključno reformo, reformo zdravstva. Večina političnih analitikov celo meni, da je uspešna zdravstvena reforma ključna za preživetje Golobove vlade.

Dobro poznamo razloge, zakaj je Gibanje Svoboda pred dobrim letom  pometla s konkurenco in zabeležila zanesljivo zmago. Volivci smo se skorajda s plebiscitarno večino odločili, da ne želimo več deničarske populistične politike, začinjene z obilico pandemijskih korupcijskih škandalov, s permanentnim proizvajanjem sovražnikov, z imanentnim rasizmom in abotnim etničnim nacionalizmom. Vedeli smo česa nočemo – Janševe vladavine, manj pa smo vedeli, kaj nam bo prinesla Golobova alternativa. Sprva je zadostovala politična sprostitev in kulturnejše družbeno dogovarjanje. Vlada je tudi uspešno gasila energetsko in prehrambeno krizo. Nato pa se je ustavilo. Številne napovedane družbene reforme so končale le pri časovnicah.

Pri očitni neefikasnosti aktualne vlade pa ne smemo zanemariti uničujočega delovanja opozicije, na čelu z mojstrom rušenja političnih nasprotnikov. Po povolilnem šoku, si je hitro opomogel in se odločil za takojšen napad na novo oblast. Začelo se je z 32 zakonskimi predlogi že na prvi seji nove sestave parlamenta, sledili so trije referendumi, dve interpelaciji ministrov in še interpelacija vlade. Vse to je sicer politično spodletelo (kar je pričakoval), je pa okrepilo samozavest SDS in njenih zvestih privržencev. Za nameček je Janša, ki do sedaj ni znal prebuditi ljudskega gneva, le našel način, kako izkoristiti čustva tistih, ki so resnično v težavah in nezadovoljni. Uspel jih je zmanipulirati in orkestrirati ulične proteste upokojencev, kmetov traktoristov, angažiral je svoje privržence v zdravniških vrstah itd.

Po drugi strani pa je Golob pokazal, da še ni vešč vodenja države (vodenje podjetja in države sta dve povsem različni sposobnosti). Vlada na čelu z njim je storila precej začetniških in naivnih napak. Izpolnila je tudi malo napovedanih sprememb, kar je močno najedlo legitimnost.

Občutek imam, da stranke koalicije poslej bolj združuje strah, da ne bi politično preživeli štiri leta, kot vera v skupno spreminjanje naše družbe. Kot primer naj navedem, da je težko razumeti širitev vlade, če nimaš vodstvenih ekip, še težje napovedovanje številnih reform, če ne veš kako in kaj spremeniti. Tudi hipertrofija svetov, komisij in drugih teles kaže, da Golobova ekipa ne obvlada projektnega managementa na nivoju države.

Kaj spremeniti in kako ukrepati, da se morebitna četrta vrnitev Janševe falange na oblast ne bi uresničila, je sedaj pravo vprašanje.

Tudi sam zaenkrat ne poznam pravega odgovora, vem pa, da si Janševe vrnitve nikakor ne želim!

 

Zaskrbljeni državljan 1