OZADJE VZROKOV RUSKE AGRESIJE NA UKRAJINO

 

 OZADJE VZROKOV RUSKE AGRESIJE NA UKRAJINO

Vir: Dnevnik 

V blogu sem že nekajkrat pisal o ukrajinski krizi, ki  pretresa Evropo že skorajda leto in pol. Pisal sem tudi, da resnica o vojni v Ukrajini ne more biti ena in absolutna, kot nam jo prikazuje zahodni proameriški medijski svet. Zato po globljem premisleku tudi ne more zdržati teza, da je Rusija oz. Putin absolutni krivec za dogajanja v Ukrajini, Ukrajinci pa so nedolžne žrtve, ki plačujejo za neupravičene hegemonistične težnje svoje večje slovanske sestre.

Seveda ni dvoma, da je v sedanjem konfliktu agresor Putin, ki je napadel suvereno sosednjo državo. Vendar moramo njegov, sicer obsojanja vreden poseg, gledati v širšem kontekstu. Poiskati moramo prave vzroke, zaradi katerih je prišlo do tako drastičnega posega s strani Rusije, do posega, ki vedno bolj meji na samouničenje.

Vseh pravih vzrokov pa navkljub poplavi številnih novic, komentarjev in ocen v svetovnih medijih, verjetno ne bomo nikoli poznali.

Poznamo pa tiste, ki so dokazani in dokumentirani. Večina teh pa ne potrjuje izključno krivde Putina in Rusije za tragična dogajanja, ki smo jim priča vsak dan.

Če se ozremo malo nazaj v polpreteklo zgodovino, lahko z gotovostjo trdimo, da so krivci tudi na Zahodu. Mogoče celo predvsem na Zahodu. S tem mislim na ameriške administracije in nekatere pomembne evropske države, ki so od razpada Sovjetske zveze in prenehanja hladne vojne naprej »gradile« odnose z Rusijo s figo v žepu.

Za lažjo predstavo, kaj imam v mislih, se moramo najprej vprašati: Kaj bi bilo drugače, če bi ZDA in njene zaveznice v NATU ravnale drugače?

Vprašati se moramo, kaj bi bilo, če ZDA ne bi potisnile NATA na rusko mejo; če ne bi namestile sistemov za izstreljevanje raket, vključno z jedrskimi konicami v Romunijo; če ne bi podobnih nameščanj načrtovale na Poljskem in morda še kje drugje; če ne bi leta 2014 pomagale zrušiti demokratično izvoljeno ukrajinsko vlado (ker je bila po zahodnih ocenah preveč proruska); če ne bi razveljavile pogodbe o protizračni obrambi; če ne bi nato razveljavile še pogodbe o omejevanju jedrskih raket srednjega dosega in če bi prisluhnile ruskim prizadevanjem za dogovor o vzajemnem moratoriju na uporabo tega orožja; če ne bi izvajale vojaških vaj s pravimi bojnimi raketami v Estoniji in pri tem vadile ciljanje tarč na ruskem ozemlju; če ne bi koordinirale obsežnih vaj NATA ob ruski meji v katerih je sodelovalo kar 23 držav (vključno s Slovenijo); če ne bi urile ukrajinske vojske in pošiljale svojih vojaških inštruktorjev v ukrajinske vrste pred in v času spopada. Prepričan sem, da če ZDA in njene zaveznice ne storile vsega naštetega, vojne v Ukrajini danes ne bi bilo.

Povsem razumljivo je, da vsaka država v mednarodnih odnosih ravna v skladu s svojimi strateškimi, političnimi in gospodarskimi interesi. Prednjačijo velesile, ki izkoriščajo svojo moč in vpliv za dosego svojih ciljev. Vsekakor pa so ZDA, kot še vedno najmočnejša država pri uveljavljanju svojih interesov na škodo drugih, daleč pred vsemi.

Če si zastavimo še eno vprašanje - kaj v vojaško-strateškem smislu pomeni Ukrajina za ZDA in kaj za Rusijo, je odgovor zopet povsem na dlani. Država, ki se nahaja v Evropi daleč od ameriških meja,  v varnostnem smislu ne predstavlja prav nobene grožnje. Enako velja  tudi za njeno strateško obrambo, ki jo »krepijo« po vsem svetu.  Nasprotno pa je za Rusijo položaj Ukrajine kot sosede izrednega strateškega pomena in potencialno neposredna vojna nevarnost. Lahko bi celo dejali, da je resna grožnja celo njeni suverenosti.

Zato lahko razumemo Putinovo nervozo, ko je bila z neposrednim vmešavanjem Zahoda zrušena demokratično izvoljena proruska vlada v Ukrajini. Če pomislimo še na vse druge zgoraj naštete zahodne »poteze«, ki so bile naperjene proti Rusiji, lahko zaključimo le z ugotovitvijo, da je bil Putin enostavno izzvan, da nekaj ukrene. Če je bila njegova poteza upravičena, ker je želel z njo zaščititi rusko varnost, bo pokazala prihodnost.

V kolikor bi se želeli še bolj poglobiti v izzivalna dejanja Zahoda, ki so bila od zaključka hladne vojne pa vse do danes naperjena proti Rusiji, vam priporočam knjigo ameriškega zgodovinarja Benjamina Abelowa »Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino«. Za pokušino pa povzemam le kratek odlomek iz knjige:

 »Ključno vprašanje je: ali je pripoved Zahoda o ukrajinski krizi pravilna? Če je napačna, Zahod utemeljuje eksistencialne odločitve na lažnih predpostavkah. V tem primeru kompromis ni mogoč, dejanja Zahoda pa bodo še poglobila krizo in lahko privedejo do jedrske vojne.

Pripoved Zahoda je napačna. V ključnih vidikih je nasprotje resnice. Dejanski razlogi za vojno ne ležijo v Putinovem nebrzdanem ekspanzionizmu, tudi ne v paranoidnih zablodah načrtovalcev vojne v Kremlju, temveč v tridesetletni zgodovini zahodnih provokacij, usmerjenih proti Rusiji, ki so se pričele med razpadom Sovjetske zveze in se nadaljevale do začetka vojne. Te provokacije so postavile Rusijo v nevzdržen položaj, v katerem se je Putinu in njegovemu vojaškemu taboru zdela vojna edina možna rešitev.«

Poudariti moram, da se z njegovo analizo in ugotovitvami, kdo je glavni krivec za izjemno nevarno svetovno situacijo, ki smo ji priča danes, strinjam v celoti.

 

Zaskrbljeni državljan 1