RAZPRODAJA SLOVENIJE

 

RAZPRODAJA SLOVENIJE

 

Pred dobrimi tridesetimi letos smo se Slovenci skorajda enotno odločili, da zapustimo propadajočo skupno državo južnih Slovanov in se podamo na samostojno pot.

Imeli smo mnogo sreče, ker so nam bile prav v tistih usodnih in odločujočih trenutkih mednarodne razmere naklonjene do te mere, da smo uspeli. Kasneje se celo večjim evropskim narodom proces osamosvajanja ni več posrečil (Katalonci, Baski).

Zato smo tedaj optimistično vzeli vajeti upravljanja z lastno državo v svoje roke. Bolje rečeno, zaupali smo jih tedanjim voditeljem v katere smo verjeli. Še toliko bolj, ker so nas prepričevali, da nam bodo zaradi značilnih slovenskih lastnosti (pridnih, sposobnih in poštenih ljudi) dokaj hitro omogočili, da Slovenija postane druga Švica. Bili smo tako naivni, da smo jim celo verjeli.

 Že prve poteze DEMOS-ove vlade pa so nakazale, da stvari ne bodo šle v željeno smer, ampak izključno po meri in v korist »nove elite« in njenih prisklednikov. Začelo se je s divjo privatizacijo družbene imovine in denacionalizacijo po interesih cerkve.

Z izjemno škodljivo politiko tedanje vlade do ostalih jugoslovanskih republik, smo najprej zapravili vse premoženje slovenskih podjetij za našo južno mejo. Podružnice Ljubljanske banke v drugih republikah bivše SFRJ so propadle, ker jih vlada ni zaščitila, posledično pa so nato sledile visoke izplačane odškodnine vlagateljem na Hrvaškem, ki smo jih plačali vsi, ne le krivci. Tedaj so bila opozorila, da moramo, kljub konfliktni situaciji, le poiskati način za sodelovanje z našimi bivšimi južnimi republikami razglašena kar za narodno izdajstvo. Še danes slišim burno rekcijo našega prvega zunanjega ministra na predlog, da bi morali, čeprav le zaradi svojih interesov, imeti politiko odnosov za našo južno mejo. »Kaj takega lahko izjavi le nepopravljivi jugofil, je bentil.  

 »Osamosvojitelji« pa so nas ekspresno zapeljali v kruti kapitalizem in v razprodajo (vedno za visoke provizije, nekatere naj bi celo presegle petdeset odstotkov kupnine) skupno ustvarjene družbene srebrnine iz prejšnje države.

In kakšni so danes rezultati njihovega tridesetletnega podjetniškega vodenja Slovenije? Naj naštejem le nekatere.

Ostali smo brez nacionalnega letalskega in ladjarskega podjetja (še Albanci ju imajo). Splošno plovbo smo kmalu po osamosvojitvi prodali Nemcem, nato pa je propadla. Adrio Airways so prevzeli nemški managerji in jo izčrpali do stečaja. Letališče Brnik smo prodali Lufthansi, danes pa ga upravlja in koristi nemški Fraport.

Železarne in jeklarne Jesenice, Štore in Ravne, ki naj bi poslovale z izgubo, smo poceni prodali Rusom. Danes delajo z velikimi dobički.

                                              Vir: Luka Cjuha

Tudi Litostroja ni več. Prodan je bil nekim ameriškim skladom, manjši ostanki velikega uspešnega podjetja pa so pristali v privatnih rokah.

Iskra, nekdaj ponos Slovenije in Jugoslavije, je bila razkosana in razprodana tujim in slovenskim »podjetnežem«  à la šešok.

Bavčar je poceni prodal uspešni koncern Istrabenz Avstrijcem.

Prodana je bila celotna prehrambena veriga od Pomurke do Droge Portorož. Mercator in Kolinska sta v hrvaških rokah. Sladkogorska in Radenska sta Češki. V njihovih rokah je tudi celoten tovorni železniški promet. Izjemno finančno donosni kultni pivovarni Laško in Union je kupilo podjetje Heineken. Sedaj ta novi lastnik načrtuje celo ukinitev blagovne znamke Union, pivovarno v Ljubljani pa naj bi zaprli? Kakšni so razlogi, da ukineš dobičkonosno podjetje, nam seveda ni zaupal.

Madžari, ki so v času bivše Jugoslavije živeli občutno slabše kot mi, vozili so se na primer le s Trabanti, so pokupili skoraj vso rodovitno zemljo v Prekmurju, vključno z rafinerijo v Lendavi.

Portoroški hoteli so večinoma v lasti Hrvatov.

Propadla je tekstilna industrija, tudi znana murskosoboška Mura. Propadel je Tomos v Kopru, Cimos pa so kupili Italijani. Novomeško Adrio so kupili Francozi itd., itd.

Banke smo morali sanirati tako, ad smo zapolnili bančno luknjo s 5 milijardami našega skupnega denarja, nato pa smo jih pod ceno pridali tujcem.     

Krivci za opisano ropanje pa nismo kar vsi državljani po vrsti, kot nam večkrat očita politika. Krivci so znani. Največ jih najdemo kar med »najzaslužnejšimi osamosvojitelji«, ki si še danes pripisujejo izključne zasluge za nastanek nove države. Račun za svoje herojstvo nam izstavljajo že trideset let. To velja predvsem za tiste, ki so se uspeli nemudoma dokopati do oblasti in s tem do prve vrste pri koritu.

Navadni državljani zato ne moremo prevzeti odgovornosti za krivično zakonodajo, za nezakonito prilaščanje, za goljufije in malverzacije z bivšo družbeno imovino, za cvetočo korupcijo in za vse storjene napake pri vodenju države (ki so bile povzročene namenoma ali zaradi nesposobnosti vodilnih). 

Seveda tudi nismo krivi vsi, da so nekateri izkoristili desetdnevno vojno za Slovenijo za svoje koristi in da je prva Demosova vlada sprejela zakone, ki še danes privilegirajo bogate in ne ščitijo revnih.

Zanima me ali bo le prišel čas, ko bomo krivcem uspeli izstaviti račun za njihovo »uspešno« vodenje naše države? Veliko upanja ni.

 

Zaskrbljeni državljan 1