TAM DALEČ JE SLOVENIJA (18)
TAM DALEČ JE SLOVENIJA (18)
Tam daleč za
sedmimi gorami in vodami se nahaja majhna, lepa deželica s čudovitimi hribi in butično
morsko obalo.
Tam živijo
prijazni in delovni ljudje. Med njimi so tudi izjeme, ki jih drugod ne bi
želeli za sodržavljane.
Tam brezhibno deluje pravna država in
je lahko zgled ostalemu svetu. Že prva vlada po osamosvojitvi je pohitela pri sprejemanju
zakonodaje, po kateri lahko pravosodni organi lovijo le »kurje tatove«, veliki
prevaranti in kradljivci pa jo praviloma odnesejo brez kazni – ali zaradi
izločanja najbolj obremenilnih dokazov, ali z izločanjem sodnikov, tožilcev in
porotnikov, ali z menjavo sodišča, ali zaradi zastaranja, ali pa če je
obsojenec vodja opozicije in bi zaradi njegovega časa, ki bi ga moral »prebiti
na hladnem«, okrnjena demokracija.
Tam ministrom nove vlade dokaj hitro
poteče garancijski rok. Nekaterim je potekel že po nekaj mesecih, drugim po
letu dni vladanja. Državljani se sprašujejo, kdaj bo še predsedniku vlade potekla
garancijska doba in kaj bo potem.
Tam se dosledno uveljavlja kapitalistična dobrina – zveličavna
privatna lastnina, ki deluje po principu »Marija k sebi«. Vse je podrejeno
osebni koristi, tudi tisto kar je skupnega, kot na primer proračunska državna sredstva. Dober primer tega
nauka v zadnjem času predstavljajo lastniki podjetij za urejanje voda in
vodotokov. Ti novodobni tajkuni, katerih večina je obogatela že z divjo
privatizacijo, izkoriščajo veliko tragedijo, ki so jo uničujoče poplave prizadejale
ljudem. Narasle vode, ki so rušile vse pred seboj, so v struge rek in potokov
naplavile ogromno proda in drugega materiala, ki bi ga bilo potrebno pred prvim
jesenskim deževjem (ki je med tem že prišlo), čimprej odstraniti. To stanje
izkoriščajo omenjena podjetja tako, da za velike denarje čistijo reke in na ta
način dobro ožemajo državljane.
Tam je najbolj pošten poštenjak, ki je
tudi vodja najbolj poštene politične stranke, nenehna tarča komunističnih
stricev iz ozadja. Je stalni gost sodišč, kjer se mora nenehno braniti, da ni nikoli
kradel in ilegalno prodajal orožja, da
si ni nikoli prilaščal družbenega premoženja, da nikoli ni sklepal poslov z
državnim denarjem za provizije, da nikoli ni prekupčeval z zemljišči, da nikoli
ni nikogar žalil. Skratka, da je nedolžno in pošteno bitje, ki se ne izogiba
obravnavam na sodiščih, čeprav ne dviguje pošte, ki mu jih pošiljajo sodišča in
čeprav njegov odvetnik dela vse, da do obravnav in sodb ne pride.
Tam se drastično zmanjšuje interes za
nekatere poklice, predvsem za vojaški in župniški poklic. Rimsko-katoliška
cerkev je zato prisiljena v uvoz župnikov iz daljnih držav, vojska pa mora na
obrambno ministrstvo privabljati vojake z dragimi resničnostnimi showi.
Tam so vojaki tako zelo slabo plačani
(mesečno od 800 eurov navzgor), da so si bili prisiljeni poiskati nov vir
zaslužka. Tako se na črnem trgu masovno pojavlja vojaška oprema, ki jo, kot
zatrjujejo vojaki, itak nimajo dovolj za normalno opravljanje svojega poklica. Seveda
se postavlja zelo enostavno vprašanje, od kod torej ta vojaška oprema prihaja?
Tam
strokovnjak za »izogibanje plačila davkov« in bivši sojetnik najbolj poštenega
politika, javno reklamira, da lahko za mastne provizije uredi posel vsakomur
pri državnih podjetjih, še posebej na Državni družbi za avtoceste. Sicer pa je
socialni primer, ki premore le 300 eurov mesečnega dohodka, čeprav gradi
razkošno vilo in se vozi z luksuznimi športnimi avtomobili.
Tam je
rimsko-katoliška cerkev stalno v ofenzivi. Med drugim se javno borijo (z
žalitvami in grožnjami) za prepoved umetne prekinitve nosečnosti in posvečajo
javne maše pravim vernim možem, ki morajo ponovno postati glave družin, ženske
so namreč le za razplod in kuhinjo.
Tam bivšemu jezuitskemu
spolnemu predatorju obmorska župnija rešuje kožo. Sprejet (inkardiniran) je bil
v omenjeno škofijo, v kateri bo lahko svobodno opravljal duhovniški poklic –
lahko bo podeljeval odveze, opravljal duhovno vodenje in duhovne vaje (ki jih
je v preteklosti izkoriščal za svoja sprevržena dejanja). Svojo odločitev so v
škofiji utemeljili z dejstvom, da mu za njegova dejanja »ni bil izrečen noben
sodni izrek«. Zamolčali pa so dejstvo, da ga je jezuitski red zaradi njegovih
dejanj izključil iz svojih vrst, sojeno pa mu nato ni bilo zato, ker je
vatikanski Dikasterij za nauk vere odločil, da so obtožbe proti njemu
zastarale. Prav te dni je papež preklical sklep Dikasterija. Kako se bo saga
odvijala naprej, bomo še videli. Ni pa rimsko- katoliški cerkvi zaupati, da ne
bo afere Rupnik še naprej zavlačevala in čakala, da se počasi pozabi.
Tam se
dogaja še marsikaj omembe vrednega in osupljivega, za danes pa naj bo dovolj.
Tam je
Slovenija.
Zaskrbljeni
državljan 1
Komentarji
Objavite komentar