V SLOVENIJI RES NI NIKDAR DOLGČAS /2/

 

V SLOVENIJI RES NI NIKDAR DOLGČAS /2/

 

V prejšnjem prispevku sem zapisal, da nam v Sloveniji ne more biti nikdar dolgčas. Neprestano se nekaj dogaja, najpogosteje kaj takega, kar nam ne more biti preveč všeč.

                                                          Vir: Radio ognjišče

Pretekli teden pa je pestra dogajanja v Golobovi vladi zasenčila 23-letna aktivistka Sara Štiglic. S somišljenicami je namreč odstranjevala zastavice, ki so jih v »spomin na nerojene otroke« na Kongresnem trgu v Ljubljani v zelenico zapičile članice civilne iniciative Pohod za življenje, kar je dodobra razburkalo našo družbeno politično sceno. Izzvalo je tudi reakcijo predsednice Pirc Musarjeve, ki je Saro Štiglic izključila iz svojega mladinskega posvetovalnega odbora.

Svojo odločitev je javno obrazložila s pojasnilom, da je od članov mladinskega posvetovalnega organa pričakovala, da bodo »skupaj z njo skrbeli za kulturi dialog«. Tokratno početje gdč. Štiglic pa je bilo po njeni oceni neprimerno. Zato je bili prisiljena, čeprav je sicer velika zagovornica pravice do splava, ustrezno ukrepati.

»Tudi ljudem, ki imajo drugačno mnenje, je treba pustiti prostor, da povedo svoje argumente, da protestirajo, prepričujejo. A ta pravica mora biti tudi nedotakljiva tudi zanje. Če nekdo organizira nek shod, se mi zdi nedostojno, da se vanj posega na način, ki prinaša konflikt.« je dejala.

Največja težava pa ni v tem, da je Pirc Musarjeva po hitrem postopku odslovila gdč. Štiglic, ki sicer pred njo ni nikoli skrivala, da je aktivistka in borka za ženske pravice. Najbolj problematično je, da predsednica republike ni najprej obsodila neprimernega načina izražanja mnenja članic Pohoda za življenje, ki že osem let ženske, ki so večinoma v stiski, napadajo in žalijo z »morilkami nerojenih otrok«. Pirc Musarjeva je s tem svojim dejanjem celo legitimirala posege enih v pravice, celo v telesa drugih.  

Hkrati je to storila javno, na način, ki pravzaprav pomeni največjo reklamo Pohodu za življenje. Zadevo bi lahko rešila elegantneje in bolj tiho, s pogovorom, pa na žalost ni. Tako pa je z gesto, s katero je želela pokazati odločnost, dala največje darilo nasprotnikom pravice do splava ter je javno razpravo o tem vprašanju spet potegnila na plan. Vprašanje, ki že davno ni več tema v naprednih evropskih državah, je povzdignila v prvovrstno politično temo. Ortodoksnim zagovornikom in nasprotnikom pravice do splava, je namreč za nekaj dni omogočila najudarnejše termine informativnih oddaj in prve strani časnikov. Pahor je bil vsaj tiho! 

In kako se je pričelo »širjenje sporočila ljubezni«?

Pred osmimi leti so obiskovalke ljubljanskega ginekološke klinike pričele opažati, da se na pločniku pred kliniko zbira manjša skupina ljudi. Mirno so molili in v rokah držali plakate s podobami nerojenih otrok. Sčasoma so postali skorajda reden pojav, postajali so pred kliniko tudi po 40 dni zapored. V kapelici UKC Ljubljana so želeli organizirati mašo za »nerojene otroke po umetni prekinitvi nosečnosti«. Govorili so, »da širijo ljubezen«, v resnici pa je šlo za psihično nasilje nad ženskami, ki so se odločale za umetno prekinitev nosečnosti. Šlo je za javni pritisk nanje, za zbujanje slabe vesti, za poglabljanje njihovih stisk. Predvsem pa je šlo za politizacijo pravice do splava, ki so jo želi rimsko katoliška cerkev in ortodoksna politična desnica ponovno aktualizirati. In to leta 2023!

Seveda pa je »ozaveščanje« žensk, da z umetno prekinitvijo nosečnosti »ubijajo svoje še ne rojene otroke« le majhen del agresivnega nastopanja cerkve, ki v Sloveniji v zadnjem času pridobiva na zagonu. S tem, da se je v kresanje mnenj o abortusu precej ponesrečeno vključila tudi predsednica države, je le prilila olje na ogenj in spodbudila agresivne krščanske aktivistke, k »nadaljnjim akcijam«. 

Tako smo bili v petek, ko se je prebujal dan, priča, prvič v Sloveniji, javni molitvi (zopet na ljubljanskem Kongresnem trgu). Okoli 200 mladih vernikov je klečaje zmolilo rožni venec za uspešno študijsko leto, za domovino in še posebej za vero slovenske mladine!?

                                                            Vir: Domovina

Nekatere je presenetil poudarek v vabilih, da so bili na molitev še posebej povabljeni moški. »Povabljeni so vsi,« je povedal glavni organizator Ceglar, (ki je ob razlagi citiral Pavlovo pismo Efežanom), »smo pa možje poklicani, da smo duhovni voditelji skupnosti. Duhovniki v župnijah, očetje v svojih družinah in lokalni skupnosti. Moški smo primarno poklicani, da oznanjamo Kristusa in ljudi pritegnemo k njemu. Glavni cilj kristjanov je zveličanje duš. Če hočemo, da ljudje kaj slišijo od nas, moramo na ulice«. 

Napovedal je tudi, da se bodo odslej tovrstne molitve »dogajale na mesečni ravni«. Naslednjega datuma organizatorji še niso dokončno potrdili, a kot pravijo, bo to najverjetneje drugi petek vsakega meseca, ob 6.30.

Pri tem se nam postavljata dve zelo resni vprašanji. Ali res zapadamo v obdobje, ko nas bodo nenehno javno »napadali« ortodoksni verniki, po vzoru Poljske in Hrvaške? In ali imajo pripadniki verskih skupnosti pravico do javnih molitev na najbolj obljudenih mestih in ali s tem ne posegajo v pravice drugih slovenskih državljanov, ki tega uličnega posiljevanja ne odobravamo?

Vera je intimno prepričanje vsakega posameznika, zato naj molitev ostane v cerkvah in doma. Javno izražanje pripadnosti krščanskemu nauku pa je kršenje človekovih pravic drugače mislečih, gospa predsednica!

 

Zaskrbljeni državljan 1