ANTIDEMOKRACIJA
ANTIDEMOKRACIJA
»Sem
imel nekaj časa idejo, da bi napisal kakšno kozerijo o srečelovu, ki bi lahko
zamenjal volilni ritual. Da bi premierov in vlad ne prinesla (po)volilna
aritmetika na temelju distribucije volilnih glasov, ampak žrebanje. Pač
nekakšna bingodemokracija! Pa so me z idejo prehiteli razposajeni šaljivci iz
t.i. Katedrale svobode.«, kolumnist Vlado Miheljak, tednika Mladina.
No, niso presenetili le njega, tudi mene,
pa verjetno še veliko Slovencev, ki smo doslej mislili, da desni gremij t. i. Katedrale
svobode* tvorijo sicer priletni, vendar še vedno dokaj kompetentni bivši
politiki. Pa smo močno ušteli.
Omenjeni so
namreč 13. 11. 23, na konferenci svojega združenja, iskali rešitev iz sedanjih
»pogubnih razmer« v Sloveniji. Vsi so navdušeno pritrjevali razmišljanju dveh
nekdanjih ustavnih sodnikov, Petra Jambreka in Ernesta Petriča, ter nekdanjega
dolgoletnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da živimo v enoumju,
sovražnosti in da Slovenija v aktualnih političnih razmerah izgublja svoj
razvojni potencial. Kot »domoljubna slovenska intelektualna elita« (tako namreč
mislijo o sebi), so ugotovili, da je napočil čas, ko je potrebno nekaj storiti
za Slovenijo«. Čutili so se poklicane, da so kot taki, dolžni prevzeti vajeti v
svoje roke ter predlagati model demokracije, »ki nas bo popeljal v boljše
čase».
Za njih najoptimalnejši
izhod iz sedanje krize so predstavili, milo rečeno, utopistično in
nedemokratično idejo. Le od kod jim ta zamisel? Rešitev vidijo v ustanovitvi krizno-reformne
vlade devetih ministrov, pet naj bi jih predlagale aktualne parlamentarne
stranke, štiri pa so predlagali kar sami, in sicer Janeza Janšo, Milana Kučana,
Anžeta Logarja in Boruta Pahorja.
Ta četvorček bi tvoril
mandatarsko skupino, ki so jo modreci sestavili iz, po njihovem prepričanju, prve
lige slovenskih politikov z nesporno avtoriteto, izkušnjami in politično
legitimnostjo. Le tem štirim bi zaupali vodenje države in reševanje krize. Še
več. Želeli bi jih med seboj povezati, z namenom, da bi se pričeli pogovarjati
in da bi v dobro države dosegli politično sinergijo. To bi bil po njihovem
mnenju prava vlada za sedanji čas, "ko je tej vladi izpuhtel
zadnji kanec legitimnosti in reformne energije".
Četverica bi s soglasjem določala, kdo
izmed njih bi zasedel dolžnost predsednika vlade. Če soglasja ne bi mogli
doseči, bi o tem, kdo bo prevzel najvplivnejšo politično funkcijo v državi,
odločal žreb?!
Preostali trije bi ostali podpredsedniki
vlade. Vsak od njih bi vodil po en vladni resor. Preostalih pet ministrov bi
imenovale parlamentarne stranke, in sicer v trenutnem sklicu DZ, in to vsaka
enega. Mandatarska četverica pa bi jih nato razporedila po resorjih.
Na ta način bi vlado tvorilo devet članov,
poleg predsednika vlade še osem ministrov, in sicer za finance, pravosodje in
notranje zadeve, obrambo, zunanje in evropske zadeve, gospodarstvo,
infrastrukturo, izobraževanje in znanost ter za socialne zadeve, kamor bi
pripojili tudi zdravstvo.
Vlada naj bi v treh mesecih sprejela nacionalni
reformni program s konkretnimi izvedbenimi točkami. Program bi se v naslednjih
treh mesecih operacionaliziral v finančnem, kadrovskem, organizacijskem in
časovnem pogledu. "Konsolidacija nacionalnega reformnega programa
v roku do 25. junija 2024 pomeni zavezo slovenskega političnega razreda za
konec tranzicijske konfrontacije in stagnacije," so zapisali v
svoj predlog.
In kako naj komentiramo njihov »genialni« konstrukt?
Pri tem ne gre le zato, da želijo s tako
ureditvijo modreci zaobiti sedanjo ustavo in demokratično politično ureditev,
na katero so še nedavno kot člani Katedrale prisegali. Niso tudi predlagali,
kdo bi njihov nenavaden model vladanja uveljavil in na kakšen način. Če bi bil
na oblasti Janša, bi po vsej verjetnosti sprejel odlok vlade ali pa kar čivknil,
da se mora ta konstrukt uveljaviti s silo. Sicer pa v parlamentarni demokraciji
ne more neka samooklicana elita s silo določiti vlade. Za to imamo volitve,
katedralni gospodje! Vaš genialni projekt pa je le smešna farsa, ki me spominja
na naivno otroško sanjarjenje. Če bi bil hudoben, bi vašo potezo komentiral z
ugotovitvijo, da vam gre očitno že malo na otročje. Spomnim se namreč, da je predvsem
bivši zunanji minister večkrat na malih zaslonih dajal vtis, da se je malo
postaral.
In kdo so člani Katedrale Svoboda?
Po parlamentarnih volitvah 2018, nekateri
Janši zvesti privrženci niso mogli prenesti dejstva, da se njihovemu idolu,
kljub relativni zmagi, ni uspelo povzpeti na oblast. Ni mogel sestaviti
koalicije. (Vse stranke, razen NSi, namreč niso želele z njim v vlado). Koalicijo
je nato sestavil Marjan Šarec in prevzel oblast. Zato so nekatere poznane
osebnosti desnega političnega pola, ki niso bile več neposredno dejavne v
politiki, v januarju 2019 ustanovile Katedralo Svobode*.
Ti privrženci so pričeli iskati načine
kako pomagati Janši v naskoku na oblast. Ustanovili so gremij Katedralo
Svobode. Ime so prevzeli po projektu arhitekta Plečnika. Med ustanovitelji so
bili duhovni vodja Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Alenka Puhar, Ernest Petrič, Jan
Zobec, Matej Avbelj, Žiga Turk in drugi.
Na ustanovnem sestanku so poudarili, da je
politično in družbeno stanje, potem ko Janša ni mogel na oblast, brezizhodno. Da
se je država ponovno, ko je na oblasti leva politična opcija »znašla na dnu«.
Menili so, da Slovenija nujno potrebuje novo desno politično stranko, konzervativno in
liberalno stranko intelektualcev in podjetnikov, ki bo protiutež levosredinski
vladi.
Čeprav so zatrjevali, predvsem Jambrek, da so »
možganski trust«. ki se je oddaljil od velikega vodje, pa so vsi njihovi
predlogi prepojeni z desničarskimi »resnicami«, ki jih že dolgo več ne jemljemo
resno.
Po ponovnem Janševem
pohodu na oblast, v času korone, pa je Katedrala
svobode celo sprejela spomenico hvale njegovi vladi. V njej je poveličevala
ukrepanje vlade v času epidemije ter primerjala epidemijo s socializmom.
Izražala je tudi upanje, da se bo pod njegovo vlado pričel »preporod slovenske
družbe«.
Očitno
je Katedrala svobode še en Janšev privesek, ki združuje užaljene ljudi, ki so
nekoč delovali v politiki in sodstvu, jim je pa rok trajanja že zdavnaj potekel.
Zaskrbljeni
državljan 1
· *Katedrala svobode je
drugi od dveh idejnih načrtov za slovenski parlament, ki ga je izdelal znani
slovenski arhitekt Jože Plečnik leta 1947 na povabilo tedanjega predsednika
Ljudske skupščine za zidanje novega slovenskega parlamenta. Ime je prav tako
Plečnikova zamisel. Parlament naj bi stal v Ljubljani v Tivoliju, pred
ribnikom. Projekt ni bil realiziran zaradi finančnih težav.
Komentarji
Objavite komentar