KAM GRE NAŠ SVET

 

KAM GRE NAŠ SVET

 

»Sedaj drsimo v dobo, ko ni nikakršnega reda. Ni več pravil. V mednarodnih konfliktih je znova postala sprejemljiva odkrita brutalnost in lahko preteče veliko časa, preden jo bo nadomestilo karkoli drugega.«, pravi ameriška publicistka Anne Appelbaum.

                                                                    Vir: Metropolitan

Z precejšnjo mero nostalgije se spominjam časov, ko je bil svet bolj prijazen in smo z optimizmom zrli v prihodnost, ko je »prihodnost še obstajala«. Svetovne razmere so se izboljševale, širilo se je družbeno blagostanje, možnosti gibanja ljudi so se povečevale, mednarodna trgovina, turizem, tehnološki napredek so bili v zagonu. V Evropi, ki se je združevala, so padale meje, ljudje so pričeli prosto potovati po kontinentu, države so prevzemale skupno valuto. In kar je najpomembnejše v Evropi je vladal mir – z izjemo nekajletne Balkanske tragedije.

V zadnjem času pa so se stvari obrnile povsem v obratno smer. Živimo v svetu, ki drsi v obdobje vsesplošne zmede, v nered, ko se države in politične grupacije lotevajo agresivnih in tveganih dejanj, ne da bi se bale posledic.

Rusko lomastenje po Ukrajini, etično čiščenje Armenske manjšine v Gorskem Karabahu, nenehni spopadi v Afriki, kitajsko prežanje na Tajvan, indijsko drsenje v nacionalizem ter napad Hamasa na Izrael, kateremu je sledil silovit nesorazmerno krut izraelski odgovor (ki prehaja v genocid nad palestinskim narodom v Gazi) - to je le nekaj najodmevnejših svetovnih žarišč (vseh skupaj je menda kar 55), ki so se razplamtela danes in ogrožajo naš obstoj. Tako alarmantno dogajanje seveda ni slučajno. Je posledica odločitev, interesov in ambicij, pa delno tudi želja tistih, ki so bolj ali manj izvoljeni odločevalci. Ti imajo moč, da odločajo o naši usodi, tudi o vojni in miru.

Zdi se, da se svet nezadržno pogreza v konflikte širših razsežnosti. Tudi v naši soseščini napetost med Srbijo in Kosovom opominja na tleča, za nekaj časa zamrznjena balkanska trenja in sovražnosti. Njihovo oživljanje predstavlja le še en razmajani kamenček v mozaiku degradirajočega svetovnega reda.

Najbolj logična razlaga trenutnega svetovnega dogajanja je, da se nahajamo v času razpadanja dosedanje mednarodne geopolitične ureditve. Drsimo v nove neznane čase. Združene države Amerike nimajo več zadostne moči za prevlado v svetu, kot jim je to uspevalo v obdobju po padcu berlinskega zidu. Hkrati pa nobena druga sila ne more prevzeti njihove vloge. Pax Amerikana, ki ga je dolga leta svetu s silo vsiljeval Washington, se postopno sesuva. Zato »mednarodna ureditev in svetovna stabilnost«, po ameriškem vzorcu, postajajo zgodovina.

Proces, ki se je pričel po sesutju newyorških dvojčkov 11. septembra 2001, danes dobiva svoj epilog. Nadaljevanje zatona ameriške prevlade v svetu so pospešile ameriške vojaške avanture po svetu. Med njimi izstopata neuspela ameriška intervencija v Afganistanu* in neupravičen napad na Irak**. V obeh  primerih so ZDA, skupaj s koalicijo zavezniških držav, doživele ponižujoča poraza in so bile po nekaj letih okupacije prisiljene svoje sile dokaj klavrno umakniti. Ti neuspehi so še bolj spodkopali kredibilnost ZDA in NATA, kolikor je je še ostalo.

Ameriških neuspehi po svetu so razumljivo vplivali tudi na notranje razmere v ZDA. Stalno izgubljanje energije v vojnah je spreminjalo odnos ameriške javnosti do vojaških posegov v drugih državah. Sprožilo je naraščanje vase zazrtosti velikega dela družbe. Odpori za rekrutiranje mladih nabornikov za take »avanture« je pričelo naraščati.

Ne glede na slabljenje ZDA kot prevladujoče svetovne vojaške velesile, pa še vedno ostajajo edina sila, ki je zmožna vojaškega posredovanja kjerkoli na planetu. Ne samo tehnološko, ampak predvsem logistično. Sledi jim le Kitajska, veliki gospodarski kolos, ki veliko vlaga v vojaško tehnologijo in industrijo ter skokovito zmanjšuje svoj zaostanek za ZDA.

Za doseganje statusa vojaške velesile je pomembna uspešna povezava med vojaško in gospodarsko močjo države, ki pa je ostale gospodarske sile še nimajo. Dober primer sta Indija in Evropska unija. Prva ima najštevilnejše prebivalstvo in hitro gospodarsko rast. Vendar bo po napovedih v naslednjih desetih letih dosegla le petino kitajskega in sedmino ameriškega družbenega bruto produkta. Njen vojaški proračun predstavlja le četrtina kitajskega. Četudi EU poseduje zelo veliko gospodarsko moč, je povsem brezzobi tiger na vojaškem področju.  

Zato še vedno ne moremo trditi, da si po postopnem zatonu ZDA danes svet deli več vojaških velesil, ki bi lahko zagotavljale ravnovesje in relativni mir. Zato svet drsi v obdobje vsesplošne zmede, ker se zaradi zmanjševanja vloge ZDA kot svetovnega policaja, močnejše države in politične grupacije lotevajo agresivnih in tveganih dejanj, ne da bi se bale posledic.

Kaj nam bo prinesel jutrišnji dan?

 

Zaskrbljeni državljan 1

 

*Invazija na Afganistan se je pričela oktobra 2001, po terorističnem napadu Al Kaide na ZDA 11. septembra 2001. Invazijo so vodile ZDA, sodelovale pa so ostale članice NATA in Avstralija. 1. maja 2021 po skoraj 20 letih so ZDA in zveza pričele uradni umik svojih zadnjih vojakov iz Afganistana. Okoli 9600 vojakov iz skupno 36 držav, ki so sodelovali v NATOVI operaciji Odločna podpora, je državo zapustilo 11. septembra.

 

** 20. marca 2003 so ZDA in Velika Britanija brez predhodne odobritve napada Varnostnega sveta OZN izvedle invazijo na Irak, ki ga je vodil Sadam Husein. Kot povod za napad so navajale, da režim iraškega voditelja poseduje orožje za množično uničevanje, ki predstavlja svetu nedopustno grožnjo. Vojni so nasprotovale Francija, Nemčija in Rusija ter večina arabskih držav, z Vilensko izjavo pa so jo posredno podprle nekatere države Vzhodne in Srednje Evrope, med njimi tudi slovenska vlada na čelu z Janšu in Ruplom, ki je bil tedaj zunanji minister.

Spornega orožja za množično uničevanje, ki naj bi bilo povod za vojno, nikoli niso odkrili. Ameriški in angleški vojaki so se iz Iraka nato umaknili šele 18. decembra 2011.