ALI SO ZELENSKEMU ŠTETI DNEVI?

 

ALI SO ZELENSKEMU ŠTETI DNEVI?

 

Po več kot 600 dneh vojne, se Ukrajini ne obeta nič dobrega – stanje na bojiščih se ne spreminja več v njihovo korist, primanjkuje ji orožja, Združene države Amerike ji počasi obračajo hrbet in članstvo v Evropski uniji se ji odmika. Članstvo v NATU pa zaradi vojne z Rusijo že nekaj časa ni več aktualno. Ali bo Zahod Zelenskega in ekipo pustil na cedilu?

                                                                      Vir: Reuters

Do 7. oktobra je Zelenski mojstrsko, s pozivi svetovni javnosti, zahodnim voditeljem in propagando prek medijev, ustvarjal stalni moralni pritisk na zahodne vlade. Uspešno jih je prepričeval, da so ga brezpogojno podpirale pri obrambi proti ruskemu agresorju, tako politično, še bolj pa s finančnimi sredstvi ter z orožjem in strelivom. V svoji medijski kampanji so mu učinkovito pomagale pretresljive fotografije pobitih civilistov in uničenih mest po Ukrajini, ki jih je pošiljal po svetovnem spletu. Njegovi dramatični klici na pomoč so imeli še večji učinek zaradi vešče piarovske propagande.

Zelenskemu je tako postopoma uspelo pridobiti težko artilerijo, najsodobnejše sisteme protiletalske obrambe in celo tanke Leopard 2, pa bojna letala F 16, kar se je ob pričetku ruskega napada zdelo praktično nemogoče.

Toda prišel je 7. oktober. Od takrat sta nenehna medijska pozornost Ukrajini in brezpogojna pomoč zahoda izginila skorajda čez noč. Zelenski in Ukrajina od tedaj nista več osrednja medijska novica dneva. Napad Hamasa, ki je v nekaj dneh pobil več kot 1400 Izraelcev in žrtev drugih narodnosti, ki so se nahajali blizu meje z Gazo, je preusmeril izključno pozornost od dogajanja v Ukrajini na Bližnji vzhod.

Od Ukrajine so se še posebej hitro odvrnile ZDA, ki so se nemudoma angažirale v Izraelu. Ameriški predsednik Joe Biden je sicer po napadu Hamasa parlamentu predlagal nadaljnjih 106 milijard dolarjev pomoči Izraelu, Ukrajini in tihomorskim sosedam. So se pa omenjenemu finančnemu svežnju pomoči uprli republikanci. V predstavniškem domu so sicer delno popustili in so sedaj pripravljeni podpreti le 14 milijard dolarjev pomoči Izraelu, Ukrajini pa niti centa pomoči več.

Kakšen šok za Zelenskega in njegovo srenjo, ki vladata Ukrajini. Konec ameriške pomoči pomeni za njih pravo katastrofo. Po več kot 600 dnevih vojne jim danes primanjkuje skorajda vsega. Poleg finančne pomoči sedaj najbolj pogrešajo taktično orožje in rakete za protizračno obrambo. V tej vojni izčrpavanja, ki je ne morejo izbojevati sami, pa pogrešajo še marsikaj drugega. Pogrešajo tudi orožje in municijo. Nujno potrebujejo vsaj še dodatno topništvo in sredstva za elektronsko bojevanje pri obrambi pred ruskimi droni.

Nemška vlada je sicer naznanila, da bo nadaljevala s svojo pomočjo Ukrajini, finančno in vojaško. Evropska unija je do sedaj nakazala največ finančnih sredstev Ukrajini, Američani in drugi veliko manj. Pomoč EU je že presegla rekordno vsoto 77 milijard dolarjev. Vojaška pomoč Evrope, pa se nikakor ne more primerjati z ameriško, niti po učinkovitosti orožja, niti po količini.

Tako zahodnim državam kot Zelenskemu je jasno, da brez vojaške pomoči ZDA ne bo šlo več. Le z evropsko vojaško pomočjo ne more zmagati v vojni. Še več, brez ameriške vojaške pomoči mu niti ne bo uspevalo ohranjanje statusa quo na številnih bojiščih po državi.

Seveda se tega dejstva zavedajo tudi Američani. Zato ni jasno, kakšen načrt imajo z Zelenskim in z »ukrajinsko zadevo« v prihodnje. Ali so se prestrašili, da bo nov spopad na Bližnjem vzhodu (kjer so se bili zaradi prijateljevanja z Izraelom dolžni vmešati) kaplja čez rob njihovi finančni in vojaški zmogljivosti? Ali bodo, kljub stalnim zagotovilom Zelenskemu, da ga bodo podpirali do konca vojne, prelomili svoje obljube in ga pustili na cedilu?

Možno je celo, da je Bidnova administracija končno le doumela, da Rusija ne predstavlja več najnevarnejše dolgoročne grožnje njihovi prevladi v svetu. Vsakemu resnejšemu vojaškemu analitiku je jasno, da ta danes prihaja iz Azije - iz naveze Kitajska-Indija. Z  neprestanim ameriškim angažiranjem v številnih vojaških konfliktih po svetu (kjer trošijo svoje potenciale), je ta grožnja vsak dan še bolj izrazita.

Med številnimi zaskrbljujočimi vestmi smo ta teden le doživeli nekoliko spodbudnejšo. Ruski zunanji minister Lavrov ( za katerim zaenkrat še ni izdana mednarodna tiralica) je prispel na zasedanje Organizacije za varnost in sodelovanje (OVSE) v Skopju. Torej na ozemlje NATA! Od napada na Ukrajino je Rusija omenjeno organizacijo ignorirala, češ, da je povsem pod vplivom ameriške politike. Ni se udeleževala srečanj višjih predstavnikov držav, poredkoma se je udeleževala celo sestankov na nižjih uradniških nivojih. Zaustavila je tudi dotok svojih finančnih sredstev tej organizaciji. Tokrat pa je v Skopje prišel kar vodja diplomacije sam. Kaj pomeni prihod Lavrova? Ponujeno roko zahodni Evropi in ZDA?

Čeprav je je ameriški veleposlanik pri OVSE izjavil, da »se ne bomo vrnili k običajnemu delu (mislil je na rusko-ameriški dialog v okviru OVSE) sredi te agresije, ki je povzročila največjo kopensko vojno na evropski celini po drugi svetovni vojni«, pa vsakdo, ki se vsaj malo razume na tajno diplomacijo, ve, da prisotnost ameriškega in ruskega zunanjega ministra na istem kraju in skorajda v istem času ne morebiti zgolj naključna.

Po uradnih sporočilih naj bi Blinken odpotoval pred prihodom ruskega kolega. Kljub izjavam obeh strani, da ni bilo uradnih stikov, pa sem prepričan, da je do njih prišlo. Če se že nista ministra srečala na tajnem sestanku osebno, pa so se njuni kolegi. Kaj so se dogovorili, nam ni znano, verjetno nam nikoli ne bo. Bomo pa kmalu zaznali posledice. Upam, da pozitivne. Očitno je, da so ZDA le ugotovile, da jih bo vojna na Bližnjem vzhodu angažirala do te mere, da se ne bodo mogli več intenzivno vojskovati v Ukrajini. Zato bodo morda sprejele ponujeno rusko roko.  

Kaj pa okupirana Ukrajina? Ali bodo Američani, na svoj standardni način, po vzoru bega iz Vietnama in Afganistana, kljub stalnim zagotovilom pomoči Zelenskemu, zapustili tudi njega, kar pomeni njegov političen konec. To, da bodo na ta način prelomili svoje obljube in da bodo pustili na cedilu ukrajinski narod, jim ne bo kaj dosti mar. Kot smo navajeni, jih bodo tudi v tem primeru vodili le njihovi lastni interesi - strateški interesi velesile za prevlado v svetu.

 

Zaskrbljeni državljan 1