PIRC MUSAR vs GOLOB

 

PO VUČIĆU VUČIĆ

 

                                                                       Vir: DPA

V nedeljo so v Srbiji, navkljub še vedno neugodni epidemiološki sliki zaradi naraščajočih okužb s korona virusom, izvedli prestavljene aprilske parlamentarne volitve. Pričakovano je ponovno, kot na lanskih predčasnih volitvah, slavila Srbska napredna stranka na čelu z aktualnim predsednikom Aleksandrom Vučićem. Odločitev, da je prišlo do predhodnih parlamentarnih volitev prav sedaj, je bila, kot že nekaj let doslej, v rokah Vučića. Očitno je ocenil, da je pravi čas, da si s tem manevrom podaljša mandat še za nekaj let. Kar mu je očitno tudi uspelo.

V kratki predvolilni kampanji je na populističen način oživljal nacionalno politično agendo, ki jo je prevzel od svojega političnega učitelja Slobodana Miloševića (bil je celo minister za propagando v njegovi vladi). Ostaja nespremenjena že od sredine osemdesetih let. Formula je preprosta. Srbi živijo v Srbiji, v Črni gori, na Kosovu in v Bosni in Hercegovini. Cilj politike je razširitev srbske države na vsa ozemlja, kjer živijo Srbi, če je potrebno tudi s silo. Zato Miloševićeva/Vučićeva politika vse države v soseščini smatra kot začasne in prehodne. Srbe in svojo državo pa predstavlja kot nedolžni žrtvi teh okoliščin.

Tokratna zmaga pa se seveda še zdaleč ne more meriti z njegovim triumfom na volitvah junija 2020. Tedaj je slavil izjemno prepričljivo zmago, ki mu je zagotovila absolutno večino v Saboru. Kljub temu pa je letošnji rezultat dovolj dober za ponovno večino v parlamentu,  dovolj, da lahko še naprej vlada sam, brez koalicijskih partnerjev.

Spomnimo se na čase leta 2020, ko je opozicija glasno napovedovala, da se volitev ne bo udeležila, ker je že vnaprej pričakovala, da bodo »ukradene«. Zato je bil Izid volitev praktično znan preden so volivci zmetali lističe v volilne skrinjice. Bilo je povsem jasno, da se bodo ob bojkotu opozicije volitve odvile v prid Aleksandra Vučića in njegove liste. Tedaj je namreč šel na volitve z »demagoško« poimenovano »Listo za naše otroke«. Manever se mu je dobro posrečil. Lista mu je prinesla številne glasove volivcev, ki sicer niso bili simpatizerji SNS in ji ne bi namenili svojega glasu. To je pomenilo, da mu je pri omenjenih naivnih volivcih s kratkim političnim spominom uspel trik v slogu Anžeta Logarja, ki je na naših predsedniških volitvah pridobil precej glasov tistih, ki sicer ne marajo Janševe SDS.  

Kaj pa pomeni absolutna večina ene politične stranke v parlamentu, je dobro znano. Gre za koncentracijo oblasti v rokah enega človeka in njegove ekipe, ki ju pri sprejemanju odločitev v parlamentu opozicija ne more zaustaviti – z drugimi besedami, gre za diktaturo, ki je nasprotje demokratični družbeni ureditvi, ki jo ima Srbija zapisano v ustavi.

Takratno stanje v srbski politiki nas je vrnilo v še ne pozabljeno srbsko zgodovino, zgodovino Miloševićevega režima, ki je dalj časa obvladoval vse družbene podsisteme v državi. S svojimi velikosrbskimi aspiracijami je kot popoln srbski vladar odločilno prispeval k razpadu Jugoslavije in vojni, ki je sledila.

Tudi na nedeljskih volitvah se je ponovno pokazalo, da so si Srbi izbrali nadaljevanje Vučićeve diktature in bodo še naprej ostali, vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev, talci vladajoče politične srenje. Očitno imajo kot narod kompleks kulta osebnosti, tradicionalno volijo liderja, ki naj bi jim z »močno roko« zagotavljal varnost in urejeno življenje.   

Nadaljevala pa se je tudi druga tradicija. Tudi tokrat, kot na prejšnjih volitvah, je prišlo na voliščih do številnih nepravilnosti in volilnih goljufij. Očitno je v Vučićevih časih to postala stalnica.

Takoj po objavljenih rezultatih je zato po državi prišlo do množičnih demonstracij opozicije, ki še vedno ne pojenjajo. Opozicija zahteva razveljavitev volitev. Delno jim je uspelo, ker je volilna komisija sprejela sklep, da se na nekaterih voliščih glasovanje ponovi. Vendar tudi morebitne spremembe ne bodo bistveno vplivale na skupni rezultat.

Kako bo reagirala Evropska unija na njegovo zmago? Ali bo še naprej zadrževala sredstva, ki so v okviru kohezijske politike namenjene Srbiji? Vučiča to očitno bolj malo zanima. Poleti je praznoval 10 letnico oblasti. Ali se Srbom obeta še eno desetletje njegove vladavine?

Nedvomno pa se sedaj veselijo njegovi somišljeniki in kompanjoni -pristaši trde roke in vladanja ne glede na sredstva - razni putini, orbani, janše,  in še bi jih lahko naštevali.

 

Zaskrbljeni državljan 1