PRVO LETO MANDATA PRVE PREDSEDNICE REPUBLIKE

 

PRVO LETO MANDATA PRVE PREDSEDNICE REPUBLIKE

 

                                                           Vir: Dnevnik

Kot leto 2023, se je s pričetkom novega 2024 končala tudi prva petina predsedovanja državi naši prvi dami. Obeležila ga je z govori in izjavami o svojem delu, samozavestno je nagovorila tudi poslance.

Še posebej sta me presenetila njena intervjuja na nacionalni televiziji in v Dnevnikovem Objektivu. V obeh je pokazala, da ni ravno skromna, da ima zelo visoko mnenje o sebi. Pa tudi to, da je prepričana, da jo državljani premalo cenimo, vsaj manj, kot se ona sama.

»Po vstopu v predsedniško palačo sem bila vržena v vodo,« pravi, kot, da se ni v resnici, brez potrebnih političnih izkušenj, vanjo vrgla kar sama. Očitno se je kljub temu počutila primerno za opravljanje najvišje funkcije v državi. Naša odgovornost pa je le v tem, da smo jo izvolili. V drugem krogu predsedniških volitev namreč levi del volilnega telesa ni imel več druge izbire, kot da je volil zanjo. Zmaga njenega sprenevedajočega se protikandidata bi pomenila zmago janšizma, česar pa seveda nikakor nismo želeli.

Opravičuje se tudi, da »kdor dela, bo zagotovo naredil kakšno napako«. To sicer drži, vendar ni vseeno, kdo jo naredi in kakšne ta napaka je. Vsaj dve sta bili, po mojem mnenju, precej hudi.

Ob svojem prvem obisku v Avstriji je sicer izpostavila pravice slovenske manjšine, pri čemer pa je izrazila prepričanje, »da so te zgledno urejene in da ni praktično nobenih težav« (objavljeno na manjšinskem spletnem portalu avstrijske ORF). Na njeno  - politično gledano - zgrešeno diletantsko izjavo, so po pričakovanju nemudoma reagirali koroški Slovenci. Pisno se je nanjo takoj ostro odzval Narodni svet Koroških Slovencev, ki je ena od krovnih organizacij slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Poudaril je, da »bi Pirc Musar kot odvetnica in novoizvoljena predsednica države morala vedeti, da se niti državna pogodba iz leta 1919 niti državna pogodba iz leta 1955 nista zgledno izvajali. Od avstrijske državne pogodbe je minilo 77 let, od memoranduma 11 let, na nov zakon o narodnih skupnostih pa še vedno čakamo«.

Takega 'kiksa' si predsednica države ne bi smela privoščiti, s čimer je dokazala, da je očitno vajenka na področju mednarodnih odnosov. Kje so bili njeni svetovalci? To, kar je počela, ni diplomacija, je škodljivo ali vsaj nepotrebno dobrikanje svojim gostiteljem.

Drugi zdrs, ki si ga je privoščila (po mojem mnenju zaradi nepremišljenosti), pa je bil, ko je po hitrem postopku odslovila mladinsko aktivistko, ki je bila članica njenega mladinskega posvetovalnega odbora. Slednja je s somišljenicami odstranjevala zastavice, ki so jih v »spomin na nerojene otroke« na Kongresnem trgu v Ljubljani v zelenico zapičile članice civilne iniciative Pohod za življenje. Svojo odločitev je Musarjeva javno obrazložila s pojasnilom, da je od članov mladinskega posvetovalnega organa pričakovala, da bodo »skupaj z njo skrbeli za kulturi dialog«.

Seveda največja težava ni bila v odslovitvi aktivistke. Najbolj problematično je bilo, da predsednica republike ni najprej obsodila neprimernega načina izražanja mnenja članic Pohoda za življenje. Te že več kot osem let na način, ki je pravo nasprotje »kulturnemu dialogu«, napadajo in žalijo ženske, ki so večinoma v stiski, z »morilkami nerojenih otrok«. Pirc Musarjeva je s tem svojim molkom celo legitimirala posege enih v pravice, celo v telesa drugih.  Njeno dejanje je pričakovano dodobra razburkalo našo družbeno politično sceno, še posebej njene volivce.

Presenetilo me je tudi sprenevedanje predsednice, ko je »prosila« kritike, da naj jo ne vlečejo v zgodbo med nekdanjo notranjo ministrico in predsednikom vlade. Dejala je »da z zgodbo ne ona ne njen urad nimata nič«. Kot da ne bi vedeli, da je bivšo ministrico povabila v svoj urad na mesto svetovalke predsednice. Nekateri poznavalci celo dopuščajo možnost, da sta se za njeno novo službo dogovarjali še pred njenim odstopom s položaja ministrice. Kakšno ceneno sprenevedanje in podcenjevanje javnosti, draga predsednica!  

Kako naj po tem premier še sploh sodeluje z njo, če je k sebi sprejela njegovo nasprotnico, ki ga javno obsoja, da je bila zaradi njegovih pritiskov prisiljena odstopiti. Še več, predsednica je tudi izjavila, da je povabila odstopljeno ministrico v svoj urad, »ker ji verjame na besedo, ker je ena redkih ljudi s tako pokončno hrbtenico, s tako etiko in moralo, in ker stoji za svojimi besedami«. Medtem pa je odstopljena ministrica nadaljevala z napadi na predsednika vlade ter ga prijavila protikorupcijski komisiji.

Na omenjeno potezo svoje svetovalke pa je na vprašanje medijev, kaj meni o njenem početju predsednica izjavila, da »bi moral premier Robert Golob, če KPK ugotovi kršitev integritete glede domnevnega izvajanja pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in druge na ministrstvu, odstopiti«. Pričakovano so se na njeno izjavo nemudoma odzvali v Gibanju Svoboda. Menijo, da predsednica, z javnim ugibanjem o tem, kaj bi moralo slediti hipotetični odločitvi KPK, izvaja politični pritisk na še ne zaključen pravni postopek. Gre pa tudi za konflikt interesov, saj je postopek pri KPK sprožila predsedničina tesna sodelavka in svetovalka v Uradu predsednice republike Slovenije, ki si je takoj po vloženi ovadbi našla zatočišče pri predsednici republike.

Očitno je, da Musarjeva, kljub javnemu sprenevedanju, še kar  nadaljuje svojo vojno s premierjem. Kaj je temu vzrok? Kakšne so zamere med njima, ne vemo, zavedamo pa se dobro, da gre njeno miniranje Goloba in njegove vlade le v prid Janeza Janše.

V zaključku bi citiral še uglednega pisatelja in pedagoga, Dušana Merca ki je v oddaji 24 ur zvečer na POP TV izjavil »Predsednica je suveren. Ona je neposredno v službi Republike Slovenije. Ona ne more od Slovenije zahtevati več denarja. Ona mora delati za Slovenijo ne glede na čas in ne glede na denar. Tukaj je zato, da deluje, ne da mešetari z denarci sem ter tja. Problem je, ker je bogata in ni reprezentativni človek slovenske države. Ona je reprezentativni človek slovenskih tajkunov … Slovenija s tem pravzaprav postaja zelo podobna kakšni južnoameriški diktaturi, kjer so si bogati kupili status predsednika države. Ona si ga ni kupila na tak način, ampak ni povedala po pravici, od kod in zakaj imajo to davčno oazo.«

Njegov citat se nanaša na njene zahteve, ko je kmalu po pričetku mandata zahtevala od vlade še večje plačilo in več denarja za svoje delovanje. Povsem soglašam z Merčevo njegovo izjavo, da ni bilo etično, da ob vseh težavah, s katerimi se srečuje država (ujme, nižanje standarda ljudi, visoke obresti za posojila tujih kreditov, ki so še Janševa zapuščina, visoka inflacija, stalna nenasitna zdravniška izsiljevanja za povišanje plač…), tudi ona želi večji del pogače kot njeni predhodniki.

O njeni zunanje politični dejavnosti, ki je ena izmed njenih redkih pristojnosti, pa kdaj drugič. Očitno je, kot sem že zgoraj zapisal, vajenka tudi na temu področju. Biti dobra in uspešna pravnica, delno tudi na mednarodnem področju, še ne pomeni, da si vešč v zunanji politiki.

 

Zaskrbljeni državljan 1