EVTANAZIJA

 

EVTANAZIJA

 

                                                                                Vir: Megafon

V Sloveniji razprave o evtanaziji in pomoči pri odločanju za samousmrtitev dolgo niso našle pravega mesta, ne v javnosti ne v politiki. Pozivi oblastem, naj zakonsko uredijo to možnost, niso bili uslišani, saj so se tej temi izogibale ne glede na to, ali je bila na oblasti levica ali desnica. Tudi tragična pričevanja bolnikov, ki so si ob hudem trpljenju želeli imeti takšno izbiro, niso prinesla ključnega premika. Nekateri, predvsem tisti, ki so imeli dovolj sredstev, so jo bili prisiljeni poiskati v tujini. V javnost pa so kljub temu prihajala tudi pričevanja o hudih izkušnjah sorodnikov, ki so bili priča hudemu trpljenju bližnjih pred smrtjo.

Je pa javnost sčasoma postajala spremembam, s katerimi bi v Sloveniji uzakonili možnost pomoči končanju življenja, vedno bolj naklonjena. S trditvijo, da lahko samo trpeča oseba ugotovi, da je njeno trpljenje nevzdržno, se je v Dnevnikovi anketi pred malo manj kot dvema letoma  strinjalo ali popolnoma strinjalo 55,9 odstotka vprašanih. Da imajo vsi ljudje pravico do dostojanstvene in neboleče smrti, se jih je strinjalo 88,4 odstotka. Anketirani so bili večinoma naklonjeni tudi možnosti, da ljudje, ki želijo končati svoje nevzdržno trpljenje, dobijo pomoč pri samousmrtitvi. Uzakonitev take ureditve je podpiralo 76,5 odstotka anketiranih.

Pravi zagon pa je pobuda doživela po šokantnem pismu znanega zgodovinarja in doktorja znanosti dr. Janka Pleterskega poslancem v parlamentu. V njem je opisal svoje neizmerno trpljenje, ki ga je prestajal ob koncu svojega življenja v domu za starejše občane v Ljubljani. V pismu se je med drugim zavzemal, da  bi bilo v Sloveniji potrebno dovoliti evtanazijo, vendar jo je potrebno rešiti sistemsko, torej z zakonom. Njegova žalostna zgodba je spodbudila civilno družbo, konkretno združenje Srebrno nit – združenje za dostojno starost, da je na čelu z njegovim sinom Andrejem Pleterskim pričela pripravljati osnutek zakona (PPKŽ), ki naj bi na smrt bolnim in hudo trpečim ljudem omogočil, da se odločijo za prostovoljno dokončanje svojega življenja.

Poglobljena državljanska razprava o zakonu je nato trajala skoraj šest let. Pobuda je seveda naletela na hud odpor dela desno usmerjene javnosti.

Zakonskim spremembam, ki so jih predlagali v Srebrni niti, so vseskozi ostro nasprotovali v zdravniških vrstah. Izpostavljali so, da vloga, ki je pri tem odmerjena zdravnikom, ni sprejemljiva. Omenjali so tudi možnost ugovora vesti. »Izvajanje te storitve je v nasprotju s poslanstvom zdravnika«, je ugotavljala predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović. »Da nasprotujejo aktivnemu ubijanju bolnika in v zameno ponujajo dobro dostopno paliativno oskrbo, s katero lahko pomagajo trpečemu«, je izpostavil predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina.

Se je pa v javno razpravo zelo aktivno vključila tudi Cerkev. Škofi so se zgražali nad možnostjo posameznika, »da posega v svoje življenje, ki je sveta stvar, saj nihče nima pravice poseči v svojo usodo, ki je v božjih rokah«.

Predstavniki Srebrne niti so nato letos dokaj hitro zbrali več kot 5500 podpisov volivcev in osnutek zakona, ki so ga pripravljali kar nekaj let, vložili v parlamentarno proceduro. Državni zbor pa ga je z veliko večino zavrnil, pri tem pa je porabil le nekaj ur. Poslanci so predlog zakona zavrnili z argumentacijo, da morajo o tako pomembnemu sociološkemu, medicinskemu in etičnemu vprašanju odločati državljani na referendumu.

V poslanski skupini Svobode so sicer izjavili, da je zakonski predlog dobro pripravljen. Svojo odločitev o tem, da je o zakonu potrebno odločati na referendumu, pa so utemeljili s pomembnostjo vprašanja, ki po njihovem terja širšo družbeno razpravo. Z izjemo štirih poslancev SD in štirih poslancev Levice, so koalicijski poslanci sklenili, da zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Glasovali so proti, enako kot poslanci SDS in NSi, ki so predlogu zakona ostro nasprotovali od samega začetka.

Menim, da pri odločanju za PPKŽ ne gre zgolj za problem bolečine in izgubo samostojnosti pri dnevnih aktivnostih človeka, temveč sta daleč v ospredju izguba dostojanstva in trpljenje zaradi kompleksnih psihofizičnih deficitov, ki jih prinaša napredovana bolezen. Človek je poleg bolečine oropan še vrste drugih stvari.

Prepričan sem, da je temeljna človekova pravica, da sam odloča o svoji usodi. Zato mu mora biti zagotovljena avtonomija kaj razume kot dostojno smrt in kdaj se odloči zanjo. Zdravniki in »zdravniška etika« ne morejo in ne smejo posegati v voljo posameznika. Še manj pa Cerkev, ki je (na srečo) pri nas še vedno ločena od države. Zato dogme religij ne morejo in ne smejo vplivati na razpravo o PPKŽ za vse državljane. Dejansko gre pri razpravi o prostovoljnem končanju življenja za vprašanje razmerja med avtonomijo človeka oz. pacienta in pokroviteljstvom zdravstvenih delavcev in pokroviteljskim vmešavanjem Cerkve. Gre za razpravo o razmerju med pravico do dostojanstva ter etičnimi standardi kot obliko preprečevanja zlorabe pokroviteljstva. Trpljenje ljudi pa ni samo bolečina, je mnogo več.

Zdravstveni delavci, zlasti zdravniki in medicinske sestre, se bodo morali končno sprijazniti z dejstvom, da so dolžni pomagati posamezniku tudi, ko želi umreti. Ob tem morajo upoštevati pacientovo avtonomijo nad katero njihova zdravniška etika ne more biti. Zato menim, da naj, ob vse večji izobraženosti in zdravstveni pismenosti pacientov, zdravstveni delavci ponovno razmislijo o svojih etičnih kodeksih in jih prilagodijo stanju razvoja družbe danes. Seveda se ob taki pomoči pojavljajo nekatera tveganja, vendar se teh dobro zavedamo, tako da jih z ustrezno formulacijo zakona in izvedbenih aktov lahko omejimo oz. preprečimo.

Zdravstvena stroka bo zato slej ko prej morala sprejeti, da lahko ljudje sami odločajo o končanju svojega življenja. O Cerkvi in njenih etičnih načelih pa ni vredno izgubljati besed. Kažejo jih že več kot 2000 let.

Zaskrbljeni državljan 1